Pot od bivaka preko najvišjih vrhov Caldera De Taburiente do zahodnega vznožja s pogledom na Los Llanos
Preživela sva nemirno noč v bivaku. Čakal naju je najbolj naporen del pohoda. Obkrožiti sva morala skoraj ves polkrog gorovja in se spustiti proti morju. Med potjo naju je čakalo nekaj vrhov nad 2000 metri in strm spust iz 2.430 metrov na cca. 1.000 metrov višine. Štartala sva takoj ob svitu in vesela zapustila zakajeni bivak. Vreme je bilo zopet lepo in pod nama sva lahko na vzhodni strani otoka opazovala oblake in sončni vzhod. Počasi sva napredovala. Vmes sva si privoščila zajtrk v naravi in spotoma nahranila še lačnega krokarja. Mimo čudovitih borovcev sva prišla na vrh Pico de la Nieve od koder sva že lahko opazovala kako bo naprej potekala najina pot. Na severo-vzhodni strani pa se je že videla cesta, ki pripelje čisto do vrha. Nadaljevala sva pot in kmalu dosegla vrh Piedra Llana in kasneje Pico de la Cruz, 2351 m od koder se je dobro videl tudi že skrajni sever otoka. Kmalu sva se popolnoma približala cesti nato pa je peš pot zavila in zopet sva nadaljevala gor in dol dokler nisva v zadnjem vzponu dosegla najvišji vrh – 2426 metrov visoki Roque de los Muchachos. Do vrha pripelje cesta kar ima za posledico precej množičen obisk turistov in kolesarjev, ki se nato množično slikajo in veselijo lepih razgledov. Vsekakor se nisva dolgo zadrževala kajti pred nama je bila še dolga pot. Začela sva se spuščati po zahodnem robu Caldere žal pa se je temperatura prav nasprotno višala in postajalo je vse bolj vroče. Po cca. 2 urah hoje navdol sva prišla do čudovitega borovega gozda, ki nama je nudil vsaj malo sence. Bila sva že precej utrujena in počasi sva začela razmišljati kje bi se lahko utaborila. Ugotovila sva, da je zaradi strmega terena skoraj nemogoče najti vsaj 2×2 metra ravne zemlje kjer bi lahko postavila šotor. Še malo se spustiva pa bo. No in tako sva prišla do razglednega stolpa Torre el Time od koder je čudovit razgled na vzhodni del Caldere in Los Llanos. Energija je bila že pri koncu in začela je svetiti rdeča luč. Po nekajkratnih skokih v goščavo sva le našla primeren prostor za kamnitim obzidjem. Postavila sva šotor, skuhala večerjo (rižota in juha v enem loncu skupaj) in popila še vodo, ki nama je ostala. Zaradi vročine in napora sva porabila skoraj vso vodo. Nekaj pa sva jo morala pustiti za zjutraj. Za nama je bilo cca. 11 ur hoje. Še pogled v zvezdnato nebo in skok v šotor. Po pisanju dnevnika in preučevanju karte sva se “zbita” zazibala v globok spanec. Mojca je imela čez noč nekaj težav z neravnim terenom, jaz pa sem spal kar pošteno.
Zjutraj sva lahko uživala v pogledu na prebujajoče jutro spodaj v dolini oziroma na morju.
Na poti sva naletela na ogromne borovce, ki res impresionirajo s svojo velikostjo.
Pogled v narodni park Caldera de Taburiente. Precej nevaren teren za spust.
Na Pico de la Nieve kjer pa je kar lepo pihalo. Joj kam je še treba pešačiti.
Sva že bližje. Nahrbtnik ne popušča.
Eni izmed največjih observatorijev na svetu. Baje so razmere za opazovanje zvezd idealne.
Pogled v Caldera de Taburiente in zanimivi zidovi iz vulkanskih časov.
Vrh Roque de los Muchachos. V ozadju pa najina pot, ki sva jo nekaj ur nazaj prehodila.
Prihod v območje borovcev s čudovitimi pogledi na prehojeno pot.
Mojca ga zalaga na ovinku.
Tukaj pa je bilo peklensko vroče ampak hkrati tudi najlepši borov gozd na celem otoku.
Čudoviti borovci še enkrat.
že malo nižje nekje na visšini 1.000 metrov. trta in sadna drevesa, ki cvetijo.
Precej zmahana si ogledujeva pot, ki sva jo prehodila.
Šotor na krivem terenu.
Rešeiteljica večera. Rižota z juho. Navali!!!
