La Palma: 1. dan – Mazo – Fuencaliente. (13.03.2012)
Prvi dan, na delu poti GR 130, ki pelje iz vasi Mazo do skrajnega juga otoka imenovanega Fuencaliente.
Prvi dan najinega prihoda na La Palmo sva se odločila za malce nenavaden korak. Zakaj ne bi takoj izkoristila že prvega dneva? Mahniva jo peš takoj, ko pristaneva, sva si rekla. In res. Po pristanku na letališču sva se s taksijem povzpela 300 višinskih metrov višje in cca. 4 kilometrov naprej do vasi Mazo. V vasi sva psihično malo utrujena od letov ugotovila, da so trgovine zaprte in usedla sva se v lokalni bife. Spila sva dve kavi in si nakupila dovolj vode za 19 km dolg pohod proti Fuencalientu. Iz glavne ceste sva se po strmi poti povzpela proti GR 130, ki poteka okoli otoka. Tukaj sva vsa navdušena ugotovila, da naju že obddaja čudovito zelenje, pomaranče na vrtovih, različne rože in ptički… Zadovoljna sva jo počasi mahala proti najinemu cilju. Pristali smo ob 14:15 in do noči nisva imela več veliko časa. Pot, razen enega daljšega vzpona po soteski (barranco) poteka večinoma po nezahtevnem terenu in nekajkrat prečka tudi glavno cesto. Po nekaj urah pa se je pokrajina začela spreminjati in bližala sva se južnemu delu otoka. Naenkrat so se pojavili otoški lepotci-borovci in črna vulkanska prst. Bila sva že blizu Fuencalienta in začelo se je mračiti. Ob mraku sva prišla do poti GR 131 ali Ruta des Vulcanos, ki poteka od skrajnega juga otoka proti severu in pelje preko vulkanov. Po strmi poti sva se spustila južno v Los Canarios in ob 20:30 sva v trgovini že nakupovala hrano in pijačo. Srečala sva 2 Nemca s katerima smo si izmenjali nekaj koristnih pohodniških podatkov. Medtem, ko je Mojca kupovala hrano sem jaz poklical lastnika apartmaja, ki sva ga za dva dni rezervirala že v Ljubljani. Telefonska številka ni delala in preostalo nama je le to, da ga najdeva peš. Bila je že tema in sledil je “zaplet” z iskanjem apartmaja v 1,5 kilometra in 300 metrov nižje oddaljenem zaselku Los Quemados. Nekaj časa sva malce tavala nato pa prvega možakarja, ki se je pripeljal mimo vprašala kje se nahaja Los Quemados??? Vpraša naju zakaj greva tja. Poveva mu, da imava rezerviran apartma v Casa Colon. “That’s my brother’s house, I’ll take you there” odgovori on in vsi se prešerno smejimo. Imela sva res srečo, da sva naletela na njega. Naj razložim zakaj je na La Palmi včasih v mestih oziroma vaseh peš malo težje iskati naokoli. Manjša mesta in vasi so večinoma na pobočjih, ki so precej strma in v kolikor se hiša nahaja malce ven iz centra vam ne uide grizenje kolen medtem, ko poskušate najti pravi naslov. V kolikor ne govorite špansko pa boste imeli še dodatne težave ker se zna zgoditi, da vas pošljejo v napačno smer ali da se ne razumete dobro.Temu lahko sledi, da po 150 metrih hude naklonine ugotovite, da ste na napačnem naslovu in se morate spustiti nazaj. Skratka, iskanje lahko poteka res v pohodniškem duhu. Tudi pot do bližnje trgovine lahko pomeni kar lep sprehod. Precej utrujena sva se namestila v apartmaju z razgledom na morje in vrtom na katerem so se nahajali palme, martinčki, vulkanski kamni in pesek, ležalniki…Totalno hudo. Skuhala sva si večerjo in se po obujanju spominov utrujena zvalila v posteljo. Za nama je bil naporen dan, ki se je začel ob 3:00 zjutraj v Ljubljani in končal ob 11:30 zvečer na vulkanskem otoku v Atlantskem oceanu. Čeprav telesno dobro pripravljena sva oba čutila kako so se mana v ramena že lepo “vtisnile” naramnice nahrbtnika.
Pogled na otok tik pred pristankom. Joj kdaj bo že.
Priprave na pot v polnem teku. Potrebno se je bilo preobuti v pohodno obutev.
Na vrtovih pa rastejo pomaranče.
Na poti sva se morala nekajkrat tudi povzpeti po luštnih strmincah.
Čudoviti gozd nad potjo. Na gozdom pa Ruta des Vulcanos, ki naju je še čakala.
Prihod v vulkansko sceno.
Tik preden sva se spustila v Fuencaliente se je že precej zmračilo.
