Na Svetem Lovrencu z družino. 🙂

V nedeljo sva imela malo zmatrane noge od sobotnega pedaliranja na Blegoš. Vseeno sva se odločila, da ne smeva zamuditi lepega dneva na kolesu. Z avtom sva se odpeljala do Kalc. Zajahala sva kolesi in se takoj usmerila v gozd. Najin cilj je bila cerkvica Svetega Lovrenca, ki stoji na vzpetini nad vasjo Studeno. Gre za veliko gozdno področje med Hrušico, cesto Planina-Logatec in že omenjeno vas Studeno. Sledila sva gps progi, ki sem jo dan prej narisal doma. Takoj nama je bilo jasno, da na današnji turi ne bova srečala veliko ljudi. Kolesarjenje po gozdu je potekalo po lepo ohranjenih makadamih. Malo več težav sva imela na gozdnih poteh, ki so večinoma zapuščene in polne vej, listja in skal. Po uri in pol potiskanja pedal po gozdni samoti sva prišla do zadnjega malo bolj strmega vzpona, ki pripelje do cerkvice. Precej močno sem moral pritiskati pedala, da sem do vrha le enkrat stopil dol s kolesa. Na vrhu sva bila nagrajena s čudovito jaso s cerkvico in pogledom vse do Snežnika. Malo sva se spočila, in ker je bil pritisk res nizek sva celo malo zadremala. Zbudilo naju je grmenje, ki se je zdelo vse bližje. Poleg grmenja pa sem imel tudi občutek, da me nekaj mravelj poskuša zvleči v svoje mravljišče. Hitro sva se s kolesi spustila po klancu in na prvem odcepu zavila levo. Spuščala sva se bolj zahodno v smeri Hrušice. Čeprav sva mislila, da se bova nazaj grede bolj spuščala sva se morala vseeno še kar nekaj dvigniti. Šlo je malo gor, malo dol in tako sva pridno nabirala višince. Vmes sva morala zopet lomastiti po gozdni vlaki, ki je povezovala dva makadama. Počasi sva se vrnila na makadam po katerem sva prikolesarila in sledil je hitrostni spust nazaj na izhodišče. Spust na polno vzmetenem kolesu po makadamu s peskom se občuti, kot da ti bo zadnje kolo odpadlo. Res je udobno in že kar malo preveč uživaško. Kmalu sva bila pri avtu kjer naju je pozdravil pes, ki je ves čas, ko sva pospravljala kolesi lajal kot utrgan. Psi na ketnah so res vrhunski dosežek človeka, ni kaj. Nabralo se je 37 km in 980 metrov vzpona. Pa še dež naju ni dobil.

Takoj v zeleni gozd.

Šibava po zelenem.

Malo peš po gozdnih poteh.

Rožice.

Pogled proti vasi Studeno.

Mojca drema.

Odhod. V daljavi grmi.

Leti dol.

Tukaj pa spet malo peš.

In spet leti kot sneta skira.

Pri Koči pod vrhom Blegoša

Zaradi delovnih obveznosti sva za praznike ostala doma. Odločila sva se, da bova izkoristila lepe dneve in poskušala odpeljati kakšno lepo turo. Že nekaj časa sem imel v mislih Blegoš. Čakal sem samo še, da tudi višje, krošnje dreves pridobijo zeleno barvo. Drevesa so ozelenela in midva sva se z avtom odpeljala do Hotavelj. Avto sva pustila pred trgovino in se začela vzpenjati po asfaltni cesti do vasi Suša. V Suši se je blagi vzpon končal in začela sva s precej bolj strmim vzponom. Najprej kilometer po asfaltu, nato pa se je začel makadam. Čez zeleni gozd sva se v miru in tišini vzpenjala do Črnega Kala. Sonce se na žalost ni pokazalo izza oblakov, kar naju na vzponu ni preveč motilo. Za spust pa sva že morala obleči vetrovke kajti bilo je kar malce sveže. Spustila sva se v vas Potok. V vasi sva zavila levo in se nausmerila pot, ki pelje čez Matevžkov graben do koče na Blegošu. Nekaj časa sva lahko kolesarila. Na razpotju kjer gre peš pot levo in zagrize v strmino pa sva midva nadaljevala naravnost in prispela do hiše med strmimi travniki. Sledil je strm vzpon do širšega in bolj položnega kolovoza kjer sva zavila levo in se usmerila proti koči. Sedaj nisva imela več veliko. Pritiskala sva pedala in se kmalu znašla pred finalnim strmim klancem, ki vodi do koče. Še malo pritiskanja in bila sva pri koči. Privoščila sva si počitek. Nisva se zadrževala predolgo kajti začelo naju je mraziti. Spustila sva se po poti levo od koče in prišla do prvih bunkerjev. Splaziti sva se morala tudi pod nekaj padlimi smrekami in že sva nadaljevala z vožnjo. Sledil je kratek a strm vzpon, nato pa spust vse do Prve Ravni. Tukaj pa se je začel spust, ki sva ga v precejšnji meri tudi prehodila. Strmina je na določenih delih precejšnja, na poti pa ogromno kamna in drugih preprek. Ker se nama ni mudilo, sva lepo počasi napredovala in sčasoma le prišla do konca strmega spusta. Sledil je spust mimo kmetije v vas Čabrače, nato pa po kolovozu čez travnike v smeri Suše. V Suši sva se spustila do ceste in se po dolini vrnila nazaj na izhodišče. Pri avtu sva ugotovila, da sva pekolesarila 23 kilometrov in se povzpela za 1.500 metrov. Kar v praksi pomeni, da sva po ravnem kolesarila bolj malo. 🙂

Začetek poti. Blegoš v ozadju.

Vzpon po senci in zelenem gozdu.

Sva že višje.

Šibava v vas Potok.

Juhuhu leti !!!!

Tik nad vasjo. V ozadju Ratitovec.

Vzpon ob potočku.

Sva že v Matevžkovi grapi.

Postalo je prestrmo.

Spet na kolesu.

Malo sva zgrešila in iščeva pot.

Pa sva prispela.

Telovadba s kolesom.

Kolesar na bunkerju.

Spust v dolino.

Leti.

Velik del spusta sva prehodila.

Sedaj pa spet na kolesu.

Marmor iz Hotavelj.

Postaja Zagorje.

Tokrat sva se z vlakom odpravila v Zagorje. Najprej sva odkolesarila do železniške postaje v Polju. Počakala sva vlak, ki je zopet pripeljal točno. Sledila je vožnja do Zagorja, ki je minila hitro. Med vožnjo je zanimmivo opazovati kanjon reke Save, ki se ga najbolje lahko opazuje prav iz vlaka. V Zagorju sva takoj ugotovila, da je železniška postaja kot iz kakšnega filma. Res prikupna. Zajahala sva konja in se odpeljala čez most in zavila levo v smeri Hrastnika. Čez kakšne dva kilometra sva zavila desno v smeri Podkuma. Začela sva z vzponom, ki je kar lepo strm in ne popušča vse do vrha. Vmes sva zavila desno v gozd in skrajšala vzpon. Za nagrado sva lahko malo potiskala kolo po gozdni vlaki, ki je bila prestrma, da bi lahko poganjala pedala. Na koncu vzpona sva zavila desno v smeri vasi Padež. Nekaj časa sva se vzpenjala po čudovitem zelenem gozdu kjer naju je čez goste krošnje dreves zlagoma grelo sonce. Prišla sva do asfaltne ceste in se spustila do vasi Padež. Sledil je strm spust do potoka in zavoj v levo. Začela sva kratek vzpon po makadamu do vasi Osredek. Tam naju je na njivi pričakal tako hud smrad, da sva skoraj popadala s koles. Smrdelo je po najhujši mrhovini, ki si jo lahko zamislite. Ko sva le prišla mimo sva končno lahko normalno zadihala in se spustila do makadamske ceste, ki pripelje na Veliko Presko. Sledil je kratek premor in spust proti zaselkom Zglavnica kjer sva prišla na pot, ki je pripeljala do kmetije. Na garminu mi je kazalo, da bova lahko nadaljevala mimo kmetije. No, v praksi pa se poti včasih tudi končajo. V trenutku, ko sva pribrzela pred kmetijo sem dojel, da sva na dvorišču in, da se mi z desne približuje ogromen rjavi pes. Bil je res ogromen. Kolosalen. Ko je prišel z glavo do moje noge sem ugotovil, da ima glavo večjo kot moje stegno. Pa ne, da bi imel drobna stegna. Na srečo naju je želel samo pregnati z dvorišča in ni bil pretirano agresiven. Vseeno mi je malo zaledenel kri kajti lajal je s precejšnjo močjo. Takoj sem se mu opravičil in mu dal vedeti, da sva zgrešila pot ter, da se umikava z njegovega teritorija. Ko je ugotovil, da je dosegel svoje, mi je ob umiku lajal v zadnjo gumo in upal sem, da je ne bo še zagrabil 🙂 Po epizodi z rjavkotom sva odkolesarila nazaj in za nasvet vprašala vaščane, ki so ravno obdelovali vrt. Povedala sva jim kam želiva in da naj bi bila tu v bližini gozdna pot, ki naju pripelje dol s hriba. Na srečo so jo poznali, in po preučitvi koles, nama je gospod, ki se je zdel še najbolj akcijski tip, povedal da bo šlo. Razložil nama je kam morava iti in že sva ga spuščala po strmi razriti poti v dolino. Pot se je izkazala za res precej akcijsko saj je na tleh ležalo ogromno vej, listja, kamnov in bilo je zanimivo premagovati ovire. Brez težav sva le prispela v dolino potoka in se kmalu priklučila na glavno cesto. Nadaljevala sva kakšen kilometer v smeri Šmartnega ob Litiji, nato pa zavila levo in se mimo kamnoloma odpeljala do Velike Kostrevnice. V vasi sva našla prijeten lokal in v senci sva se pošteno odžejala. Nadaljevala sva v strmi breg v smeri gradu Bogenšperk. Tu je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala, da sva zvozila breg in prišla do gradu. Mimo grajske poroke sva po gozdnih poteh odkolesarila naprej v smeri Črnega potoka. V vasi sva prečila potok in zavila levo v smer Osredka nad Stično. Sledil je lep zmeren vzpon po makadamski cesti čez gozd v senci dreves. Po nekaj kilometrih sva se znašla pri spomeniku in zavila desno. Tu pa je asfaltna cesta postala strma in vse do Obolnega sva morala spet pošteno pritiskati. Na Obolnem sva bila kar lepo izmučena in sledil je postanek na klopci z razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Po počitku pa že znani spust in nekaj vzpona do Malega vrha in naprej do Ravnega Brda. Tam pa zavoj levo na gorsko kolesarsko pot in hitrostni spust proti Pancam. Preden sva prišla na Pance pa še zavoj desno v dolino in spust do strelišča. Na koncu sva morala premagati še asfaltno cesto od Podpipoglava do Polja in bila sva doma. Za nama je bilo 63 kilometrov in 2100 metrov vzpona. Pobrala pa sva kar nekaj klopov kar je vsekakor ne preveč fajn napoved za letošnjo sezono klopov.

Na postaji v Polju.

Takoj gor na Podkum.

Sva že v Podkumu.

Čudovit gozd za kolesarjenje.

Pogled na Kum v daljavi.

Mimo ribnika.

Spust po vlaki.

Spet letiva po hosti.

Vzpon proti Obolnemu.

Glava je sklonjena. Pozna se že utrujenost.

Malo počitka in razgledi.

Še malo grizenja.