Na vrhu.

V soboto zjutraj sem s kolesom skočil na ekološko tržnico v center. Nakupil sem najino najljubšo hrano in hitro pridrvel nazaj domov. Sledil je obilen zajtrk. Kot po navadi sem tudi tokrat pretiraval in postal sem kar malo len. A dan je bil lep, in bilo bi res škoda, da ga ne bi izkoristila za kakšno kolesarsko turco. Kolesi sva naložila v avto in se odpeljala do Trbovelj. Parkirala sva na parkirišču pri železniški postaji. Odbrcala sva čez Savo in zagrizla v strm klanec. Ker sva bila pozna je bilo že pošteno vroče. Upal sem, da bova kmalu v senci. Počasi sva grizla v klanec, ki nikakor ni hotel popustiti. Pred vasjo Dobovec se je le malo uravnalo. Takoj v vasi pa spet hud klanec, ki ni popuščal do vrha. Vzpon je potekal prijetno v tišini dreves, le vsake toliko časa je kakšen avto prismrdel mimo. Ker cesta na Kum pripelje prav do vrha, srečaš kar nekaj “planincev”, ki vrhove osvojijo z avtom. Tik pred vrhom sva premagala še nekaj kratkih in strmih odsekov in pribrcala sva do vrha. Usedla sva se na teraso na južni strani in ob mrzli osvežitvi opazovala doline in hribčke v okolici. Ob odhodu pa sva si za šankom privoščila še šilce žganja oziroma likerja, ki so ga naredili v domu. V kolikor pridete na Kum morate nujno naročiti Mirana. Res je bil odličen in po grlu je stekel kot sok. Izstopila sva iz doma kajti z žganjem ne velja pretiravati. Povzpela sva se še do cerkvice, malo pofotkala in se pripravila za spust. Spust je bil hitrosten in v Trbovljah sva bila kot bi trenil. Ob avtu sva spila še kavico, ki sva jo imela s seboj in se odpeljala domov. Turca je kratka, a sladka. Naredila sva 19 kilometrov in se povzpela za 1100 metrov.

Začetek vročega vzpona.

Na srečo počasi prihajava pod senco dreves.

Strmo, strmo.

Malo vijuganja prav paše.

Sva že na vrhu.

Spust z vrha.

Pogled na okolico.

Letiva dol.

Pogledava si še 300 metrov visok dimnik in šibava naprej.

Še kavica pa sva.

V soteski Iške na balanci 😉

Z Robijem sva se že nekaj časa menila za eno malo bolj dirkaško kolesarsko turco. Ker jih imam kar nekaj na zalogi sem hitro našel pravo. V soboto sva se zaradi grozečih neviht v popoldanskem času dobila že ob 8h zjutraj. Najprej sva čez Barje dobro ogrela noge. Nadaljevala sva čez Želimlje v smeri Turjaka. Pri odcepu za Turjak sva nadaljevala naravnost in se čez kakšen kilometer usmerila desno v smeri vasi Četež pri Turjaku. Vzpon je bil tisti pravi, ki ne popusti in kjer je naklonina ravno prava, da ti skuri noge. V Zapotoku se je cesta končno malo zravnala. V križišču sva se usmerila levo proti Osredku. V zaselku Centa sva zavila desno in se usmerila proti Sekirišču. Nadaljevala sva s pritiskanjem pedal do Krvave peči. Na izravnavi sem Robiju lahko razložil zakaj ima vas tako ime. V vasi sva zavila levo in se usmerila proti vasi Selo pri Robu. Čez gozd je letelo in kmalu sva bila na stičišču evropskih pešš poti E7 in E6. Od tu pa sva se po makadamu spustila v dolino reke Iške. Na mostičku je sledil kratek predah. Kaj hitro sva bila spet na kolesih in oddrvela desno ob Iški. Makadam se je hitro končal in sledilo je potiskanje kolesa v precej strm teren. Na srečo ne predolgo, in že sva bila na novem makadamu. Sledil je zmeren nekaj kilometrski vzpon po soteski do asfaltne ceste, ki pripelje v vas Sveti Vid. Iz vasi sva se malo spustila, zavila desno in se usmerila proti Rakitni. Čez gozd na ovinkih je res letelo in moral sva biti previdna. Kmalu sva prišla na asfaltno cesto, ki pripelje na Rakitno. Malce sva si odahnila in zašibala desno. Najprej rahel rahel vzpon in že sva drvela po asfaltu navzdol proti Rakitni. Pri hotela sva se odžejala in nadaljevala proti vasi. Že doma sem na zemljevidih gledal makadam, ki te desno od Rakitne okoli hriba pripelje v vas Gornji Ig. No, ko sva ravno tu pa poskusiva sem si rekel. Nekaj časa sva bila na pravi poti, potem pa sva nekje zavila preveč levo in se znašla na gozdni poti/stezici/blatu/lužah, ki je bila za namaček še precej strma. Na srečo sem na Garminu lahko spremljal v katero smer se morava spuščati. Bilo je res divje, a na srečo sva čez nekaj časa le prispela do makadama, ki naju je rešil blatnih poti. Nadaljevanje poti je bilo res enkratno saj sva kolesarila v samoti gozda. Srečala sva nekaj košut in uživala v zmernem spustu. Pridrvela sva v Gornji Ig in sledil je še spust po asfaltni cesti do Iškega Vintgarja. Od tam pa čez Strahomer in Barje nazaj v Ljubljano. Na koncu ture so me noge že pošteno bolele. V Štepanjskem naselju sva se z Robijem poslovila in odkolesarila vsak v svojo smer. Za nama je bilo 108 kilometrov in 1670 metrov vzpona po vseh možnih terenih. Res lepe tura, ki sem ji dodal dve novi sekciji, ki jih v preteklosti še nisem vozil.

Zjutraj sveže in megleno.

Kmalu se je megla umaknila.

Višje okoli Krima.

Postaja vroče.

Čez potoke.

V hrib.

Robi ležerno.

Robi napadalno.

Prepreke.

Prehod čez potok, ki jih na Pohorju ne manjka.

Po nekaj krajših kolesarskih turic med tednom, sem za vikend načrtoval kakšno malce obsežnejšo. Izbral sem si Pohorje. Mojca je bila takoj za. Za izhodišče sva izbrala Slovenske Konjice. Zopet sem naredil načrt poti in že sva letela proti Slovenskim Konjicam kjer sva pustila avto. Najprej sva čez vasi Vešenik in Gabrovnik odkolesarila v smeri Oplotnice. Kolesarila sva mimo ogromnih hiš in se spraševala zakaj zlomka ljudje zidajo tako velike hiše. Odgovora nisva našla. V Oplotnici sva zavila desno in pri cerkvi naletela na verski obred, ki je vključeval veliko otrok. Izgledalo je kot, da so vsi iz omar potegnili svoje najlepše obleke in se odpravili v cerkev. Bila je res gneča in, ko sva prikolesarila mimo sva morala paziti, da koga ne povoziva. V vasi Čadrma se je cesta močno postavila pokonci. Postalo je vroče in kar nekaj časa sva morala lepo pritiskati na pedala. Hitro sva pridobivala na višini in se kmalu znašla na obronkih Pohorja. Vozila sva mimo ogromnih kmetij z ogromnimi pašniki in ogromno domačimi živalmi. Začelo je rahlo pihljati in zrak je postal precej bolj svež. V vikend naselju Planina pod Šumikom sva končno zapeljala v gozd. Na naslednjem razpotju sva se usmerila levo v smeri hotela Jakec pri smučišču Trije Kralji. Bila sva na višini 1100 metrov in v hotelu sva si privoščila osvežitev. Medtem, ko sva sedela zunaj je zaradi vetra postalo precej sveže. Po rehidraciji sva se po asfaltni cesti spustila nazaj do odcepa in nadaljevala naravnost. Asfalt se je spremenil v makadam in kolesarila sva naprej v smeri Pragozdnega rezervata Šumika. Srečala sva bolj malo ljudi in avtomobilov. Bilo je res užitek kolesariti v gozdu in svežem zraku. Počasi sva se približala soteski potoka Lobnica. Bila sva navdušena nad naravno lepoto te soteske. Presenetilo naju je predvsem to, da gre za res strmo sotesko. Še malo sva pobrcala in znašla sva na mestu kjer cesta preči potok. Usstavila sva se ob potoku kjer je tudi izhodišče za ogled slapu Šumik. Ker si nisva upala pustiti koles samih, se žal nisva odpravila do slapu. Uživala pa sva ob potoku, ki zaradi temne kamnine izgleda res drugače. Po tem, ko sva se naužila naravnih lepot sva nadaljevala proti Koči na Šumiku. Gre za res fascinantno kočo, ki je ena lepših kar sem jih videl zadnje čase. Trenutno je v prenovi in ni odprta. Odkolesarila sva naprej v smeri Tihega jezera. Čeprav sva prišla skoraj do jezera nikakor nisva mogla ugotoviti kje točno se nahaja. Ker je bil teren popolnoma razmočen nama ni ravno dišalo, da ga iščeva in si namočiva kolesarske čevlje. Obrnila sva in se spustila malo nazaj do odcepa desno. Zavila sva na pot, ki pa se je kmalu spremnila v peš pot. Nadaljevala sva peš dokler nisva prišla zopet na cesto kjer sva lahko kolesarila. Na zemljevidu sem videl, da je cesta kamor bi morala priti samo kakšnih 100 metrov oddaljena od naju. Odločil sem se da jo mahneva kar čez gozd. Hitro sva prišla že skoraj do ceste, ko naju je presenetil potok. Bil je ravno dovolj širok, da ga nisva mogla preskočiti. Ja nič, sezujva si čevlje in nogavice in odnesiva kolesi čez potok, sva si rekla. Rečeno, storjeno in bila sva čez. Še kratek vzpon po gozdu in bila sva nazaj na pravi cesti. Sledilo je kolesarjenje po gozdni makadasmki cesti, ki je zaprta za promet. To je pomenilo, da sva kolesarila popolnoma sama, v čudovitem gozdu, na najbolj kvalitetnem makadamu kar sem ga kdaj izkusil. Po bolj ravninskem delu pa je prišel na vrsto še vzpon in pritiskanje pedal v smeri Rogle. Kmalu sva prispela do doma na Pesku kjer sva zavila levo proti Rogli. Sledil je še vzpon po asfaltni cesti do Rogle in končala sva z vzponi. Sledil je šestnajst kilometrski spust po asfaltni cesti v Zreče. Letelo je kot pri norcih in v Zrečah sva se znašla res ekspresno. Nadaljevala sva po cesti nazaj v Slovenske Konjice in krog je bil sklenjen. Poiskala sva lokal v starem delu in si privoščila zasluženo pivo. Za nama je bilo 76 kilometrov in 2066 metrov vzpona. Kar lep zalogaj, ni kaj. Kolesarjenje po Pohorju pa res priporočam.

Pogled na cerkev Sveta Barbara.

Grad nad vsemi.

Rožnati travniki.

Trije kralji.

Kolesarjenje čez čudovite gozdove.

Potok

Počitek ob vodi.

Vožnja mimo vode. Pravljično kolesarjenje.

Koča Šumik

Med smrekami.

Malo se razgledujem po smerokazih.

Res je lepo.

Čista uživancija.

Tudi malo po peš poteh.

Prečkanje potoka.

Makadam kjer se nihče ne vozi.

Mojca, kam pa kam?

Na Roglo.

Pod smučiščem.

Na vrhu

Spust v Zreče.

Slovenske Konjice.