Z vlakom v Zagorje ob Savi, s kolesom čez hribe nazaj v Polje

Postaja Zagorje.

Tokrat sva se z vlakom odpravila v Zagorje. Najprej sva odkolesarila do železniške postaje v Polju. Počakala sva vlak, ki je zopet pripeljal točno. Sledila je vožnja do Zagorja, ki je minila hitro. Med vožnjo je zanimmivo opazovati kanjon reke Save, ki se ga najbolje lahko opazuje prav iz vlaka. V Zagorju sva takoj ugotovila, da je železniška postaja kot iz kakšnega filma. Res prikupna. Zajahala sva konja in se odpeljala čez most in zavila levo v smeri Hrastnika. Čez kakšne dva kilometra sva zavila desno v smeri Podkuma. Začela sva z vzponom, ki je kar lepo strm in ne popušča vse do vrha. Vmes sva zavila desno v gozd in skrajšala vzpon. Za nagrado sva lahko malo potiskala kolo po gozdni vlaki, ki je bila prestrma, da bi lahko poganjala pedala. Na koncu vzpona sva zavila desno v smeri vasi Padež. Nekaj časa sva se vzpenjala po čudovitem zelenem gozdu kjer naju je čez goste krošnje dreves zlagoma grelo sonce. Prišla sva do asfaltne ceste in se spustila do vasi Padež. Sledil je strm spust do potoka in zavoj v levo. Začela sva kratek vzpon po makadamu do vasi Osredek. Tam naju je na njivi pričakal tako hud smrad, da sva skoraj popadala s koles. Smrdelo je po najhujši mrhovini, ki si jo lahko zamislite. Ko sva le prišla mimo sva končno lahko normalno zadihala in se spustila do makadamske ceste, ki pripelje na Veliko Presko. Sledil je kratek premor in spust proti zaselkom Zglavnica kjer sva prišla na pot, ki je pripeljala do kmetije. Na garminu mi je kazalo, da bova lahko nadaljevala mimo kmetije. No, v praksi pa se poti včasih tudi končajo. V trenutku, ko sva pribrzela pred kmetijo sem dojel, da sva na dvorišču in, da se mi z desne približuje ogromen rjavi pes. Bil je res ogromen. Kolosalen. Ko je prišel z glavo do moje noge sem ugotovil, da ima glavo večjo kot moje stegno. Pa ne, da bi imel drobna stegna. Na srečo naju je želel samo pregnati z dvorišča in ni bil pretirano agresiven. Vseeno mi je malo zaledenel kri kajti lajal je s precejšnjo močjo. Takoj sem se mu opravičil in mu dal vedeti, da sva zgrešila pot ter, da se umikava z njegovega teritorija. Ko je ugotovil, da je dosegel svoje, mi je ob umiku lajal v zadnjo gumo in upal sem, da je ne bo še zagrabil 🙂 Po epizodi z rjavkotom sva odkolesarila nazaj in za nasvet vprašala vaščane, ki so ravno obdelovali vrt. Povedala sva jim kam želiva in da naj bi bila tu v bližini gozdna pot, ki naju pripelje dol s hriba. Na srečo so jo poznali, in po preučitvi koles, nama je gospod, ki se je zdel še najbolj akcijski tip, povedal da bo šlo. Razložil nama je kam morava iti in že sva ga spuščala po strmi razriti poti v dolino. Pot se je izkazala za res precej akcijsko saj je na tleh ležalo ogromno vej, listja, kamnov in bilo je zanimivo premagovati ovire. Brez težav sva le prispela v dolino potoka in se kmalu priklučila na glavno cesto. Nadaljevala sva kakšen kilometer v smeri Šmartnega ob Litiji, nato pa zavila levo in se mimo kamnoloma odpeljala do Velike Kostrevnice. V vasi sva našla prijeten lokal in v senci sva se pošteno odžejala. Nadaljevala sva v strmi breg v smeri gradu Bogenšperk. Tu je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala, da sva zvozila breg in prišla do gradu. Mimo grajske poroke sva po gozdnih poteh odkolesarila naprej v smeri Črnega potoka. V vasi sva prečila potok in zavila levo v smer Osredka nad Stično. Sledil je lep zmeren vzpon po makadamski cesti čez gozd v senci dreves. Po nekaj kilometrih sva se znašla pri spomeniku in zavila desno. Tu pa je asfaltna cesta postala strma in vse do Obolnega sva morala spet pošteno pritiskati. Na Obolnem sva bila kar lepo izmučena in sledil je postanek na klopci z razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Po počitku pa že znani spust in nekaj vzpona do Malega vrha in naprej do Ravnega Brda. Tam pa zavoj levo na gorsko kolesarsko pot in hitrostni spust proti Pancam. Preden sva prišla na Pance pa še zavoj desno v dolino in spust do strelišča. Na koncu sva morala premagati še asfaltno cesto od Podpipoglava do Polja in bila sva doma. Za nama je bilo 63 kilometrov in 2100 metrov vzpona. Pobrala pa sva kar nekaj klopov kar je vsekakor ne preveč fajn napoved za letošnjo sezono klopov.

Na postaji v Polju.

Takoj gor na Podkum.

Sva že v Podkumu.

Čudovit gozd za kolesarjenje.

Pogled na Kum v daljavi.

Mimo ribnika.

Spust po vlaki.

Spet letiva po hosti.

Vzpon proti Obolnemu.

Glava je sklonjena. Pozna se že utrujenost.

Malo počitka in razgledi.

Še malo grizenja.