Velika Dnina

April 27, 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Pogled iz konca Velike Dnine proti Prisojniku. Levo stene Škrlatice, desno Velike Ponce.

Prišli so prazniki in čas je bil, da prosti dan izkoristimo za smuko. Temperature so pošteno pritisnile in snega je bilo vse manj. Danes april ni več april ampak maj. Kaj pa bo junija in julija si sploh ne upam pomisliti. Matjaž me je obvestil, da se je zmenil z Danilom ob 4:20 na Jesenicah in da se dobiva ob 3:45 pri njemu. Hmm, torej bom jaz vstal ob 2:30. Res se bom lahko naspal. Nekje ob 12 ponoči sem le zatisnil očesi in nabral nekaj spanca. Ob dogoverjeni uri sem bil v Retečah. Z Matjažem pobereva še Tadeja in že šibamo na Jesenice. Na Jesenicah se vkrca še Danilo in posadka je popolna. Ko prispemo na prve ovinke vršiške ceste je trda tema. Ozračje je megleno in vlaga iz megle pada po nas. Nič kaj obetavno. Stojimo pred prtljažnikom avta in študiramo ali se nam splača odrinit. Na koncu se zedinimo, da v kolikor ne poskusimo, ne bomo vedeli. Nataknemo smuči na nahrbtnik in se peš spustimo do Planine v Klinu. Kmalu smo na smučeh in mimo koče v Krnici nadaljujemo v smeri Velike Dnine. A lej ga zlomka. Naleteli smo na širok pas ruševja. Z nekaj suhimi manevri se le prebijemo čez. Matjaž, ki edini ve točno kam moramo se usmeri pravilno, ostali trije pa gremo preveč visoko in za kazen se moramo s spustiti nazaj dol. Megla nikakor ni hotela izginiti in postajalo je vse bolj vlažno. Nadaljevali smo s hojo na smučeh po hudourniški strugi in kmalu prispeli do strmega dela kjer smo smuči zopet namontirali na nahrbtnike. Sledil je boj z ruševjem na strmem delu. Uspešno smo dobili boj in se znašli na snežiščih Velike Dnine. Vidljivost je bila slaba zato nismo mogli prav dobro uživati v razgledih. Upali smo, da se bo razjasnilo vsaj toliko, da bi bila boljša vidljivost za smučanje. Med hojo navzgor se je končno začelo malo jasniti in pokazale so se stene pod Škrlatico, Oltarjem in Veiko Ponco. Še malo bolj se je razjasnilo in že smo ugledali grapo med Veliko in Malo Ponco. Odločili smo se, da nadaljujemo prav do konca Velike Dnine. Povzpeli smo se prav do stene in se pripravili za smučanje. Čeprav ni bilo prav mrzlo smo počivali ravno toliko časa, da nas je začelo že malce hladiti. Z veselejm smo se spustili navzdol po snežišču. Glede na vremenske razmere je bil sneg še v redu in uživali smo v zavojih. Po brezskrbnih zavojih v snegu pa je prišel čas, da se zopet prebijemo čez pas ruševja. Preboj je mestoma zahteval veščine, ki se jih ne bi sramoval niti Tarzan. Po uspešnem preboju je sledilo še vijuganje po plazovinah, ki pa so bolj spominjali na centrifugo v pralnem stroju. Po tem, ko nas je dobro premetalo in premešalo smo imeli še nekaj lepih zavojev na mehkem snegu. Napočil je trenutek, ko smo morali sneti smuči in nadaljevati peš vse do avta. Sledila je rehidracija v Kranjski Gori in odhod domov. Za nami je bila odlična tura, ki nam jo je dodatno začinilo vreme. Še enkrat se je izkazalo, da se včasih kljub slabšim vremenskim razmeram splača malo potruditi.

Rezultat basanja čez ruševje so umazane hlače. Na srečo jih ima Matjaž kar nekaj na zalogi 😉

Nadaljevanje po megli.

Smo že na snežišču Velike Dnine.

Nadaljujemo proti steni.

Še malo pa smo na koncu.

Pod steno.

Malo se je razjasnilo.

Danilo zalaga na strmem terenu.

Tadej v spustu pod steno.

Matjaž ga robi.

Juhuhu, kakšni razgledi.

Ekipa.

Basanje čez ruševje in končno sneg.

Naletel sem na smučarsko bando, ki ti požene strah v kosti 😉

Danilo špancira proti avtu.

Most čez Pišnico.

Komentiraj