Poskus v Slovenski smeri. Obrat. Vzpon na Luknjo in smučanje v dolino

Matjaž v snegu.

Z Matjažem sva imela v načrtu, da bi proti koncu sezone odšla smučat na Monte Roso. Kasneje se je načrt spremenil in časa je bilo vse manj. Na koncu sva že bila pripravljena, da skočiva za nekaj dni v Dolomite. Zaradi delovnih obveznosti, ki jih je imel Matjaž sva na koncu pristala v Vratih. Od vseh planov je ostalo za en večer in naslednji dan časa. V četrtek zvečer sva se po dolini Vrat odpeljala po cesti do snega kjer se ni dalo več nadaljevati z avtom. Oprtala sva nahrbtnike in se peš odpravila do bivaka malo naprej od Aljaževega doma. Matjaž je imel ključe zgornjega prostora. Zaradi visokih temperatur sva načrtovala zgodnji odhod v severno steno in smučanje za Cmirom. Po večerji in pivu sva se zaklepetala in ura je naenkrat kazala polnoč. Hitro sva se zavila v deke in popadala v posteljo. Zjutraj sva vstala ob 4:30 in malo pozajtrkovala. Med pakiranjem nahrbtnikov sva ugotovila, da je neznani glodalec pohrustal del Matjaževaga nahrbtnika. Da bi prišel do sendviča je pojedel lep del zgornjega žepa. Po zajtrku in pospravljanju sva odrinila proti steni. Bilo je še toliko snega, da sva lahko kar nekaj časa hodila s smučmi. Ko pa se pot postavi pokonci sva najprej morala s pancarji hoditi po goli skali. Kmalu sva prišla do snega in nataknila sva dereze ter v roke vzela cepina. Sledila je prečnica v levo. Sneg je bil popolnoma gnil in mi ni bil prav nič všeč. Vseeno sva se vzpenjala in počasi prišla do macesnov. Upala sva, da bo sneg višje vsaj malce bolj predelen in trd. A sneg je bil na žalost vse bolj gnil. V nekem trenutku mi je Matjaž rekel, da mu ni prav nič všeč, da izpod skal teče voda in da je sneg vse bolj gnil. Vsekakor se ne bi mogel bolj strinjati. Ko pa je rekel, da bova obrnila, sem se uzrl nazaj dol in pomislil kako bi bilo lažje hoditi gor. A kaj moremo? Sedaj je treba dol. Stopal sem dol in se dobro oprijel cepinov vsakič, ko me je v gnilem snegu malce premaknilo. V zabadanje cepinov sem vložil toliko energije, da me je moral Matjaž kar dolgo čakati. Končno je strmina popustila in lahko sem sestopal bolj sproščeno. Pri špranji ob skali sva si nataknila smuči in se dogovorila, da se bova najprej spustila nato pa povzpela do Luknje. Sledila je prečnica v levo, a so naju kmalu ustavili globoki žlebovi. Sledil je strm spust in usmerila sva se proti Luknji. Ko sva se zaustavila sva nataknila pse in začela z vzponom do Luknje. Sonce je bilo vse močnejše in še dobro, da je pod Luknjo malo zapihalo. Na Luknji sva se malce spustila in veter je popolnoma popustil. Na sonce sva kar nekaj časa uživala in premlevala vse možno. Odsmučala sva nazaj v dolino in imela za smučanje presenetljivo dobre razmere. Na koncu sva še malo slalomirala po gozdu in skakala čez naravne skakalnice. Sledila je še hoja z nahrbtniki do avta in končala sva s turo. V Mojstrani sva se dobila še z Gregorjem in Anito. Po kavici in rehidraciji sva se odpeljala domov. Oba sva nekako vedela, da sva zamudila smučarske počitnice v tujini, a sva si na srečo lahko privoščila vsaj lep večer in dan v naših gorah.

Zjutraj šibava proti steni.

Snega je zmanjkalo.

Dile na ruzak pa gremo.

Ogled razmer.

Že šibava nazaj po prečnici.

Strm spust in basanje čez prehod.

Strm spust.

Vzpon do Luknje.

Ali gre letalo v goro?

Spust nazaj v dolino.

Šibava dol.

Res čudoviti pogledi med smučanjem.

Še malo slaloma med drevesi,