Iz Polja v Novo mesto. Z vlakom nazaj

Obetal se je lep kolesarski dan.

Mojca si je že dolgo želela vožnje z vlakom. Zmenila sva se, da skombinirava kolo z vlakom. Odločila sva se, da odkolesariva v Novo mesto od koder se vrneva nazaj z vlakom. Doma sem na Garmin Connect zemljevidih narisal traso ter preučil teren. Ker sva nameravala pot prekolesariti z gorskimi kolesi je bilo pomembno, da je pot načrtovana tako, da večino časa voziva po naravi. V soboto zjutraj sva odrinila od doma in se takoj zapodila v okoliške klance. Najprej na Veliko Trebeljevo in naprej na Mali vrh. Od tam sva nadaljevala do vasi Leskovec od koder sva se spustila v Stično. Spust je potekal po čudoviti soteski Stiškega potoka kjer ne srečaš nikogar, kjer žubori voda, pojejo ptice in te grejejo sončni žarki. Ekspresno sva prispela v Stično. Od tam sva nadaljevala v smeri Hrastovega dola. Tam sva ob vaškem ribniku spoznala kako je nastala vas. V ribniku sva opazovala ribe in si poskušala predstavljati kako je vas izgledala na začetku. Nadaljevala sva s kolesarjenjem in se čez gozd povzpela do vasi Sela pri Šumberku. Od tam sva večinoma po gozdu nadaljevala do vasi Volčja jama. Sledil je kratek spust, nato pa strm vzpon med vinogradi v Liscu. Med vzponom so se nama v ozadju prikazovale Kamniško-Savinjske Alpe in postalo je malce bolj vroče. Prečila sva vinograde in se po gozdni poti spustila do Dobrave. Vmes sva malo zašla, ampak sva hitro našla pravo pot. Iz Dobrave sva nadaljevala v smeri Gornjega Ajdovca. Od vasi naprej sva zavila v gozd in pričel se je vzpon proti domu Frata. Za kratek čas sva se spustila in se znašla pri domu Frata. Čeprav nisva imela več veliko časa je napočil čas za kratek premor. Spila sva mrzlo pivo in se malo pogovorila z edinim gostom ter kuharjem. Bila sva prijetno presenečena nad res lepo lokacijo sredi gozda. Ob pogledu na uro sva ugotovila, da se nama hitro približuje ura odhoda in odpeketala sva jo proti Novemu mestu. Najprej malo spusta, nato spet vzpon in znašla sva se v vasi Suhor. Iz Suhorja sva se spustila po strmi cesti v dolino in prišla v Prečno. Od Prečne sva nadaljevala do želežnisške postaje v Novem mestu. Prispela sva 15 mint pred odhodom. Vlak je bil točen in še dobro, da se nisva kje zadržala dlje. Kolesi sva zataknila za nosilca v za kolesa prilagojenem vagonu in vožnja je minila mirno. Odpeljala sva se do glavne želežniške postaje v Ljubljani. Sledil je še obisk Sir Williams puba kjer sva odbila še enega za žejo. Sledilo je še 6 kilometrov vožnje do Polja, ki pa bi jo lahko prevozila tudi miže. Nabralo se je 83 km in 1600 metrov vzpona. Res lep dan. Z vlakom pa še kdaj 😉

Začetek hitrega spusta iz Leskovca v Stično.

Stari mlinar in propadli biznis.

Tukaj pa so malo bolj imoviti. Samostan Stična.

Nisem vedel, da je Blaž odprl pekarno. 😉

Zanimiv detajl.

Gnoj teče na vse strani. Stranski proizvod živilske industrije. Žaj je veliko bolj smrtonosen drugi, neviden – toplogredni plini.

Midva pa uživava na vzponih in spustih čez gozd.

Tudi malo bolj tehnični deli so se našli.

Sva že v vinogradih v Liscu.

In letiva skozi hosto.

Sova na veji. Ko sva jo prikolesarila mimo se je splašila in bila je res lepa. Žal še vedno negibna in nagačena krasi veliko domov in koč. Nekje pa jo imajo zaprto celo v kletki in so na to še posebej ponosni. Recimo v živalskem vrtu kjer starši tako radi vozijo svoje otroke, ki si lahko ogledajo klasične primere mučenja divjih živali. Divje živali pač sodijo v naravo.

Mojca in visoka drevesa na poti.

Na železniški postaji.