Pogled na dolino Glinščice , morje in Trsta v ozadju

Včeraj se je že zjutraj pokazalo sonce. Zagrabil sem nahrbtnik in skočil na trg kjer sem nakupil najboljšo ekološko zelenjavo, sadje, kruh in ostale dobrote, ki jih pridelajo naši ekološki kmetje. To je pravo bogastvo naše dežele. Po tem, ko sva pozajtrkovala, sem moral zamenjati plašč na enem kolesu in že sva bila pripravljena za odhod. V naglici sem pozabil fotoaparat in čelado. Medtem, ko fotoaparat vse bolj uspešno zamenjujejo telefoni, pa za čelado nisem našel prave zamenjave. Sem se moral pač zadovoljiti s trakom za lase. Mojci sem obljubil, da na spustih ne bom preveč divjal. Z avtom sva se odpeljala do Divače. Parkirala sva ob koliševki Risnik. Takoj, ko sva stopila iz avta sva občutila veter, ki je napovedoval ne preveč vroče ozračje. Začela sva kolesariti v smeri vasi Lokve. Sonce je sijalo in vožnja ob borovcih naju je pogrela. Zapeljala sva se čez Lipico in že sva prispela do meje z Italijo. Tik pred mejo sva zavila levo in se po cesti povzpela na Kokoš. Makadam ni bil preveč grob in lepo počasi sva napredovala do vrha. Na vrhu sva si privoščila kavico, ki pa je bila obupna. Ni mi jasno kako lahko sploh ponujajo kaj takega. Spustila sva se v smeri Krvavega potoka. V vasi Mihele sva zavila desno in se priključila poti, ki poteka po stari železnici. Le ta iz Trsta ob dolini Glinščice pripelje vse do Slovenske meje. Še nekaj metrov in bila sva v Italiji. Pot je postajala vse lepša, čeprav je malo zahladilo. Rahel spust naju je pripeljal do vasi Draga kjer sva se za hip ustavila. Po kolesarski poti sva nadaljevala do odcepe levo kjer se cesta strmo spusti v Botač / Botazzo. Vmes sva uživala v lepih razgledih na dolino Glinščice ter morja in Trsta v ozadju. Na zemljevidu sem videl, da se je iz Botača možno povzpeti nazaj v Slovenijo v smeri Socerba. In v Botaču so naju smerokazi res usmerili v pravo smer. Na začetku je pot tako strma in uničena zaradi vode, da sva morala kolesi kar nekaj časa potiskati pred seboj. Kmalu se je pot izboljšala in lahko sva nadaljevala z vožnjo po čudovitem gozdu. Morala sva opraviti še z nekaj strmimi, a na srečo kratkimi vzponi in že sva prispela v vas Beka kjer sva zavila desno in se napotila v smeri proti Socerbu. Nadaljevala sva z rahlim vzponom mimo konjev in oslov in kmalu prispela do gradu Socerb. Tam sva na sončku malo posedela in se razgledala naokoli. Nazaj sva se vrnila po kolovozu do vasi Ocizla. Od tam pa čez Klanec pri Kozini do Kozine kjer sva zavila v smer Rodika. Po rahlem vzponu je sledil spust v Divačo in krog je bil sklenjen. Nabralo se je 56 km in 1050 metrov vzpona. V te kraje se vsekakor še vrneva, ko bo malo več zelenja.

Vzpon na Kokoš po borovem gozdičku. Juhuhu.

Spust s Kokoši poteka po čudovitem gozdu, ki pa trenutno še ni zelen.

Prihajava na kolesarsko stezo.

Ki pelje tudi čez tunele bivše železnice.

Odpirajo se pogledi na morje.

Po poglejmo kaj je v soteski.

Spust do Botača.

Vzpon iz Botača.

Še malo porivanja po strmi gozdni poti , ki iz Botača pripelje v vas Beka.

Na poti sva srečala konje na paši. V ozadju je kobila skrivala svojega žrebička kajti ve, da bodo v kratkem prišle zveri in ji žrebička pojedle. Ne, ne govorim o gozdnih zvereh ampak o človeku.

Na Socerbu sva spet uživala na sončku in lepih razgledih.

Na začetku sva imela lepo vreme.

Za danes so vremenarji napovedovali več sonca na vzhodu države. Njihovo napoved sva upoštevala in odkolesarila jugovzhodno od Ljubljane. Na začetku čez Barje sva res imela sonce. Kmalu se je popolnoma pooblačilo in začelo pošteno pihati. Odkolesarila sva do Iga in se povzpela po asfaltni cesti na Golo. Zaradi nizkega pritiska sva se kar nekajkrat skoraj zadušila ob izpušnih plinih kombijev, ki so naju prehitevali. Na Golem je bilo kar malo bolj mraz in potrebno je bilo pritisniti pedala, da sva se spet ogrela. V Zapotoku sva zavila levo in se po makadamu spustila proti Četežu pri Turjaku. Začelo je rahlo rositi in na ovinkih je bilo potrebno paziti. Nadaljevala sva v smeri Želimelj in zavila desno na Turjak. Strm a kratek vzpon naju je lepo ogrel. Na Turjaku sva si privoščila kavico in malo popila. Sledil je spust nazaj in povratek čez Želimlje, Ig in Barje v Ljubljano. Dež se na srečo ni preveč okrepil. Opozoriti pa moram na neznosen smrad in onesnaženje na Barju, ki ga povzročajo kupi gnoja in gnojnice, ki pošteno onesnažujejo podtalnico in zemljo. Kot kaže v tej državi ni nobenih omejitev glede količine gnojnice in gnoja, ki ga kmetje lahko trosijo naokrog. V kolikor pa kakršnakoli pravila obstajajo, jih verjetno nihče na kontrolira oziroma sankcionira. Poleg ogromno gnoja pa je res veliko aluminijastih konzerv in plastenk tudi v vodnih kanalih ob cesti. Najnovejši avtomobili so oprani, parkirani pred hiškami, ki jih varujejo psi, južna pa že čaka na krožniku. Kaj hočemo, važno da nam gre vsem na bolje. JUHUHU. Nabralo se je 61 km in 970 metrov vzpona. V kolikor kdo rabi GPS sled naj mi piše. Jo posodim rade volje 🙂

Pogled proti Krimu je obetal.

No, tukaj pa se je vreme že malo poslabšalo.

Vseeno pa je letelo v Četež pri Turjaku.

Mojca zalaga ovinke.

Vzpon na Turjak.

Shladilo se je.

Malo rosi in midva šibava domov.

Kupi gnoja in gnojnice, ki jo bodo trosili vso pomlad po Barju. Katastrofa.

Otvoritev kolesarske sezone se je tokrat zgodila 18.02. 2017. Vzela sva jo popolnoma resno in odkolesarila lep krog v okolici Ljubljane.

Letos sva pohitela in danes začela s kolesarsko sezono. Počakala sva, da je dež spral sol in da je temperatura narasla nad ničlo. Sicer sva pričakovala malo več sonca, a se nisva preveč pritoževala. Naredila sva lep krog čez Barje in se povzpela na Turjak. Vrnila sva se nazaj do Želimelj in se čez Sušo povzpela na Klado. Od tam sva se čez Sarsko spustila na Ig in čez Barje vrnila v Ljubljano. Bilo je lepo čeprav kar sveže. Komaj čakava nove avanture na kolesu.

Začenja se vzpon na Turjak.

Ni še zeleno. Bomo morali še malo počakati.

Mojca mora pošteno pritiskati pedalke. Brez tega pa pri kolesu ne gre.

Spust čez Sarsko na Ig.