Moj blog je doživel najdaljši premor odkar obstaja. Od oktobra 2016, ko sva se vrnila s Sardinije nisem objavil popolnoma nič. Razmišljam zakaj in ne najdem pravega odogovora. Lahko bi rekel, da je temu botrovalo manj prostega časa, občutek ponavljanja in objavjanja fotografij na družbenih omrežjih. Začel sem se spraševati zakaj sploh pišem blog in ali ne bi bilo pametno ta čas porabiti za kaj drugega. Zazdelo se mi je, da se ponavljam, da sem že vse pretekel, prekolesaril, prehodil… No, po premisleku dolgem pet mesecev sem se odločil, da rad pišem blog. Tudi nekaj terena za raziskovanje se bo še našlo. V ognju pa imam tudi še kakšno novo športno-avanturistično aktivnost. Odločil sem se, da bom z blogom nadaljeval. Klasičen blog je na splošno v izumiranju, a meni je nekakšna alternativna oziroma manjšinska pozicija vedno ustrezala 🙂 Verjento bo blog v prihodnosti doživel nekaj oblikovnih in tudi vsebiskih sprememb o katerih pa še razmišljam. Kaj pa narediti z dogodivšinami v teh petih mesecih? Saj ne, da se je zgodilo kaj posebno pretresljivega, ampak kaj zanimivega pa se vseeno najde. V tokratni objavi bom poskušal strniti športno-avanturistišne aktivnosti v teh petih mesecih in jih seveda tako kot vedno obogatil s fotografijami. Upam, da boste še vedno našli kaj zanimivega za vašo dušo.

Kmalu po tem, ko sva se vrnila s Sardinije sem izvedel, da bo 08.10.2016 potekala dirka DUST LUST SOUTHEAST v organizaciji kluba, kolesarskega servisa + trgovine Pici Bici. Gre za malce drugačno kolesarsko dirko, ki je potekala čez Golovec, Orle, Ravno Brdo, Stično proti reki Krki… in nazaj. Premagati je bilo potrebno 100 km in 1600 višinskih metrov vzpona. Pot poteka v 60 % po makedamih in gozdnih kolovozih ostalo pa po lokalnih asfaltiranih cestah. Na poti ni okrepčevalnic ali usmerjevalnih tabel. Vsak tekmovalec dobi GPS zapis proge, ki ga more na koncu oddati organizatorjem. Na Sardiniji sva lepo trenirala zato sem dirko na kateri ja nastopilo 53 kolesarjev odpeljal z lahkoto. Na koncu sem imel le težave s krči, ki pa sem jih le nekako ukrotil. Zadeva je bila precej smešna, saj sem pri vožnji čez Barje z eno roko držal krmilo, z drugo pa izvajal “pressure point” masažo. Do cilja sem le nekako ukrotil krče in brez težav pripeljal do konca. Bil sem navdušen nad dirko, še posebaj pa me je navdušil spust proti Stični, ki sem ga peljal prvič. Za več informacij o dirki si poglejte spletno stran. Še bolje pa je, da se je v letu 2017 kar udeležite.

Po dirki se je nadaljevalo lepo vreme in večino prostega časa sem namenil kolesarjenju. Z Mojco sva naredila nekaj lepih izletov v okolici Ljubljane. V letu 2016 sva vsekakor največkrat odkolesarila iz Trnovega čez barje na Turjak. Iz Turjaka lahko podajšate na Veliki Osolnik in se čez vas Laze spustite nazaj na cesto Želimlje – Turjak.

Poleg kolesarjenja pa sem tudi malo bolj okrepil tekaške treninge in presenečeno ugotovil, da se moji artritični palci na nogah kar dobro držijo. 29.10. 2016 me je čakala še druga zanimiva dirka v režiji Pici Bici. Dirke Dust Lust Sothwest sem se udeležil že lansko leto. Tako kot krajša različica DUST LUST SOUTHEAST je tudi to nepodprta kolesarska tekma po stranskih poteh in makadamih Slovenije. Dolga je 170 km in potrebno je premagati približno 2500 višinskih metrov. Kako približno izgleda si lahko pogledate na kratkem filmu, ki so ga posneli pri OSM Films. Priprave mi zaradi slabega vremena in obilice dela niso šle najbolje od rok. En vikend pred tekmo sem se z bratrancem Igorjem, ki je prišel na kratek dopust v rodno deželo dogovoril, da ga obiščem na njegovem domu v Osredku. Spakiral sem torbe in se s kolesom za dva dni odpravil naokrog. Prvi dan sem odkolesaril čez Ig na Zapotok. V Zapotoku sem se spustil v Četež pri Turjaku. Sledil je še spust do ceste Želimlje – Turjak kjer pa sem zavil desno in se povzpel na Veliki Osolnik. Od tam sem se spustil v Rob in se povzpel na Osredek. Sledil je tuš in hišna opravila okrog hiše. Z Igorjem sva se kot v starih dobrih časih ob vseh opravilih pošteno zabavala. Sledil je še nočni del najinega druženja med katerim sva obiskala okoliško gostilno in se oglasila tudi pri sosedu Roku. Nekje ob 3 zjutraj sem prijetno utrujen padel v posteljo. Zjutraj sva vstala in pomalicala slaboten zajtrk. Igor je moral naprej po opravkih, jaz pa sem odkolesaril na Bloke in Cerknico. Bilo je kar sveže in spomnim se, da sem se moral kar pošteno obleči. V Cerknici pa me je dobil tudi dež. Vrnil sem se čez Menišijo na Rakitno in nazaj v Ljubljano. V dveh dneh sem naklepal 140 kilometrov in kar nekaj višinskih metrov. Bližal se je dan dirke in bil sem kar pošteno pripravljen. Na žalost pa sem nekaj dni pred tekmo staknil virus, ki mi je popolnoma zasluzil in zagnojil pljuča. Štartali smo v mrzlem jutru in vse je potekalo gladko. Le moja pljuča so bila popolnoma zagnojena. Med potjo se nisem upal niti zakašljati, kajti takoj sem začel pljuvati črne izstrelke. Kakorkoli, tekmo sem končal brez večjih težav in lanski rezultat izboljšal za 5 minut. Ugotovil sem, da mi dolge razdalje res ležijo in lahko bi brez težav odpeljal še dodatnih 100 kilometrov. Morda v 2017 poskusim še s kakšno daljšo preizkušnjo.

Temperature so počasi padale a vseeno sem kar dolgo vztrajal na kolesu. Letos sem se opremil z zimsko kolesarsko jakno in v novembru sem kolesaril tudi ob precej nizkih temperaturah.

Poleg kolesarjenja pa sva z Mojco tudi veliko hodila. Zaradi priprave na praznični čas v najini spletni trgovini DURIDO se nisva odpravila ravno daleč, a sva se zato res velikokrat odpravila v Polhograjce ali na Krim. Kasneje sva malo okrepila frekvenco in vzponom dodala še Kamniški vrh, Porezen in Kozji vrh.

Konec decembra sva si vzela krajši počitek in tik pred novim letom skočila še na Storžič. Na Silvestrovo pa sva se odpravila na Vrtačo, ki je bila skoraj popolnoma brez snega. Takrat se je že dalo slutiti, da bo zima zopet brez konkretnih padavin, kar najbolj prizadane turne smučarje med katere sodim tudi sam. Zakaj ni več snega in kaj se dogaja z okoljem mi verjetno ni potrebno prav podorbno razlagati čeprav pogosto dobim občutek, da nekaterim še vedno ni jasno. Kar nekaj časa sem se zaradi tega precej sekiral, sedaj pa sem se sprijaznil s tem, da večina ljudi pač lažje živi tako, da se spreneveda oziroma ignorira resnico. Vedno znova pa me preseneti dejstvo, da v to skupino spadajo tudi visoko izobraženi ljudje, stebri družbe, idoli množic, mnenjski voditelji, politiki ki pa resnično verjemejo v bedarije in neumnosti, ki jih trosijo. Čeprav trosijo včasih res popolne neumnosti pa se jim zdi res fino, ko jim prisluhnejo mase in se z njimi tako močno strinjajo. Kot potrdilo vseh teh blaznosti je kot pika na i prišla tudi izvolitev novega predsednika Združenih držav Amerike. Gospod predsednik in nekateri pomembnejši in ožji člani njegove administracije se izrekajo za precejšnje skeptike glede podnebnih sprememb. Ne verjemejo, da jih je povzročil človek. Čeprav povsem noro, pa podobno razmišlja tudi velik del preostanka sveta. Somišljenikov je veliko tudi v Sloveniji in kar ne morem verjeti, da je to sploh še možno. “V kolikor nisi sposoben videti kaj se dogaja moraš biti slep”. Tako nekako je situacijo opisal možakar na Aljaski, ki že desetletja opazuje spreminjanje narave in naravnih pojavov na Aljaski. Na žalost se slepota širi kot blisk.

Omenil sem že, da je z mojim prijateljem osteartritisom zadnje čase veliko bolje. Lažje se prenašava in zadnje mesece mi je dopuščal kar nekaj tekov. Med njimi tudi malo daljše z večjo višinsko razliko. Tako sem lahko odtekel kar nekaj čudovitih tekov po okoliških hribih in dolinah. Večkrat se mi je pridružil Marjan in njegova trenutna tekaška navitost me vedno popelje še malo dlje od tistega kar se mi zdi, da je možno. Vseeno teke doziram počasi kajti prehitro povečanje kilometrine in treningov lahko hitro izzove kakšno novo poškodbo ali razburi moje sklepe na palcih. Precej sem se posveti tudi svoji zategnjenosti mišic in kit. Redno se raztegujem (vsaj poskušam), obiskujem telovadbo, veliko pa mi pomaga tudi Andrej, ki mi je s svojo tehniko masaže uspel razbremeniti spodnji del noge od kolena navzdol. Upam, da bom lahko tudi v prihodnje hodil in tekal brez večjih težav. Glede na to, da so me hoteli vrli kirurgi že pred šestimi leti rezati, sem kar malo ponosen na doseženo.

Januarja je končno padlo nekaj snega. Konec meseca sva z Marjanom skočila na Grintovec. Za vzpon na vrh nisva potrebovala derez in snega je bilo res le za vzorec. Bilo pa je lepo sončno vreme medtem, ko je bila v dolini megla. V letošnji zimski sezoni so taki trenutki še toliko bolj dragoceni. V Ljubljani je zrak postal res obupen. Kraljujejo trdi delci in kar nekajkrat je bila mejna vrednost pošteno presežena. Športne aktivnostiv taki situaciji niso priporočljive. V tistem trenutku, ko ti nekdo odsvetuje gibanje zunaj, veš da je situacija precej katastofalna. Zame osebno je to najhuje, a opažam, da nekateri sploh več ne dojemajo kaj to točno pomeni. In smo spet pri slepoti. Pred kratkim mi je možakar, ki ima hišo skoraj v gozdu razlagal kako njegov najnovejši prezračevalno-kurilni sistem omogoča, da imajo v hiši ves čas svež zrak in da jim tudi po mesec dni ni potrebno odpirati oken. Življenju ob gozdu brez odpiranja oken. Si lahko predstavljate to? Nisem mogel verjeti kaj slišim, zato sem si med pogovorom rajši zamislil, da kolesarim med gorami kjer žubori potok, sije sonce in pojejo ptički. Ko smo zamenjali temo sem se lahko spet vključil v debato.

Že nekaj let ne smučam na smučiščih, a konec januarja sem le odsmučal eno nočno na Starem vrhu. Za smuko sva se zmenila z Davidom. David je lastnik in šef tiskarne Intermedia, ki skrbi za najine tiskane materiale. V letih sodelovanja sva razvila poseben delovno-prijateljski odnos, kar v praksi pomeni, da lahko brez težav med drugim tudi eno odsmučava. Kako pa lahko smučišče kot je Stari vrh sploh še deluje rentabilno pa je že druga zgodba. Mislim, da so mu šteti dnevi.

To je bilo v grobem to. 🙂

Letos nama nikakor ni uspelo načrtovati in se odpraviti na potovanje s kolesom. Za nama je bilo naporno obdobje. Morala sva prodati stanovanje in se preseliti. Ves čas pa sva imela tudi veliko dela, ki se kar ni hotelo končati. Vseeno sva si želela odditi nekam kjer še nisva bila. Želela sva si kolesariti, brati knjige, kuhati in se pošteno odklopiti od vseh obveznosti. Ker se je poletje že počasi iztekalo so nama preostali samo še topli kraji. Bila sva že rahlo obupana, ko sva se spomnila na Sardinijo. Pred dolgimi leti sva že bila na Korziki in ideja, da bi obiskala Sardinijo se nama je zdela odlična. Na hitro sva rezervirala hišico na Air B&B in karte za trajekt. Tako sva se po 14 urnem potovanju znašla v bližini mesteca Telti na Sardiniji. Sprejela naju je Ana, ki nama je oddala svoj družinski vikend obdan z vinogradom, smokvam, sadnim drevjem in ostalim mediteranskim rastlinjem. Malce utrujena sva se počutila kot v raju. V naslednjih dneh sva izpolnila najine želje. Lahko sva spala, veliko kolesarila, kuhala, brala knjige in se prepuščala brezdelju. S kolesi sva najprej raziskala bližnjo okolico, nato pa se odpravila tudi na daljše izlete. Sardinija je vsekakor kolesarski raj za vse vrste kolesarjenja. Kombinacija morskega zraka, gora, morja in mediteranskega rastlinja naju vedno popolnoma začarajo. Edina pomankljivost oziroma težava je, da je velik del otoka pod ograjo. Na pašnikih se pase ogromno ovac, krav in tudi pujsov. Včasih na zemljevidu ali GPS karti misliš, da boš lahko odpeljal po določenem terenu. Kasneje, ko prideš do odcepa pa vidiš, da makadam pelje čez privatno zemljišče oziroma pašnik, ki pa je obvezno ograjeno z ograjo. V kolikor se voziš po makadamih med pašniki je potrebno biti malo pazljiv tudi na pse, ki so sicer večinoma za ograjo, nama pa se je zgodilo, da so naju zaskočili trije psi, ki so pod ograjo imeli luknjo. Na srečo se je dobro končalo saj sem s svojim rovenjem in uporabo vseh možnih balkanskih kletvic prebudil lastnika oziroma skrbnika črede, ki je odpoklical pse. Po 14 dneh sva se preselila v Cala Gonone kjer sva si v kampu postavila šotor. Tudi tu je bilo za prekolesariti ogromno terena in zopet se nama je smejalo do ušes. Tu sva kolesarjenje uspešno skombinirala tudi z obiskovanjem plaž kjer sva se kopala in uživala ob borovem gozdu. Na koncu se je nabralo 900 km prekolesarjenega terena in res ogromno višinskih metrov. Odpeljala sva veliko čudovitih turc, ki so se nama za vedno vtisnile v spomin. Omeniti bi veljalo še res sproščeno prebivalstvo otoka, ki za razliko od Korzičanov ne gledajo grdo, so res prijazni in pripomorejo h kvaliteti bivanja na otoku. Potrebno pa je upoštevati, da sva izbrala termin (september), ki je za razliko od julija in avgusta veliko bolj prijeten za vse. Tako turiste kot domačine. Vsekakor Sardinijo v septembru priporočava. V kolikor kolesarite pa boste deležni res čudovitih turc in doživetij. Uživajte 🙂

Danes sva si zaželela kopanje v Bohinjskem jezeru. Z avtom sva se odpeljalo do Bohinjske Bele. Na Bledu je potekal Triatlon Bled in kar nekaj časa sva porabila, da sva se prebila čez gost promet. Avto sva pustila pri cerkvici v Bohinjski Beli. Najprej sva zagrizla v strm klanec čez vas. Kasneje se asfaltne cesta spremeni v makadam, ki pa na srečo ni preveč grob. Sledil je spust ob železnici do kampa v Zaki. Na razpotju sva zavila levo proti želežnisški postaji. Kolesarila sva skozi vasi Poljšica in Zgornje Gorje do vasi Krnica kjer sva se priključila glavni cesti, ki iz Bleda pelje na Pokljuko. Sledilo je nekaj kilometrov strmega vzpona, ki sva ga premagala z lahkoto. Na križišču pri Mrzlem Studencu sva zavila desno na makadam in kolesarila po čudovitem smrekovem gozdu. Na srečo lubadar še ni prišel tako visoko. Makadam se je zlagoma vzpenjal in res je bilo prijetno kolesariti v senci pokljuškega gozda. Počasi sva prišla do najvišje točke ture na višini 1350 metrov. Sledil je spust čez smučišče pri Rudnem polju in že sva bila pri hotelu Center Pokljuka. Gre za enega najbolj grdih objektov, ki ga lahko najdeš v alpskem svetu. Tistemu, ki ga je projektiral bi res morali čestitati. Kako je možno zgraditi kaj tako groznega v osrčju gorske narave. kakorkoli, pri nas je vse možno. S težavo sva našla vhod na teraso kjer sva si privoščila hladno pivo. Po tem, ko sva se malo osvežila sva se spustila do planine Uskovnica. Na planini sva se ustavial pri hiški kjer je lastnik hiše ravno menjal skodle na strehi. Ker to redko vidiš, naju je toliko bolj zanimalo. Možakar je prišel dol s strehe in malo smo poklepetali kako in kaj. Izvedela sva kar nekaj zanimivih stvari o skodlah. Gre za surovo smreko, ki ne sme biti žagana ampak cepljena. Včasih so skodle zdržale 20 ali več let. Danes se njihova doba zaradi kislega dežja, vlage in drugih negativnih dejavnikov drastično krajša. In ja, skoraj popolnoma so jih že nadomestila opečnata streha ali drugi materiali. Po prijetnem klepetu sva se zapodila navzdol in takoj naletela na precej grob makadam, ki pa sta ga najina črna vranca le ukrotila. Čeprav je bilo vsaj enkrat vse skupaj precej na robu. Krmilo sem imel že pod kotom 45 stopinj, a sem ga le nekako uspel zravnati. Kmalu sva bila iz najhujšega in sledil je prijeten spust do vasi Ukanc. Zapeljala sva se do jezera in hitro našla prostor na plaži kjer pa je bilo kar precej ljudi.Takoj sva se zagnala v vodo, ki pa je bila presenetljivo topla. Po osvežitvi sva pomalicala malo pehtrane potice in se še malo zleknila. Po tem, ko sva se lepo ohladila in posušila sva zajahala najina vranca in se po kolesarski poti odpeljala do Bohinjske Bistrice. Od tam pa sva po glavni cesti kolesarila do odcepa za Bohinjsko Belo. Še malo sva se povzpela do vasi, nato pa sva se spustila do avta na parkirišču pri cerkvici. Spakirala sva kolesi in se odpeljala nazaj v Ljubljano. Za nama je bil lep krog dolg 67 km s 1600 metri vzpona. Na pritiskanje pedalk 😉