Smo že v Borovnici.

V soboto sva bila povabljena na poslovilno zabavo družine Zorić v Izolsko marino. Barbara in Borut sta se odločila, da skupaj z otrokoma dve leti jadrajo naokoli po svetu in se imajo fino. Res noro hudo. V kolikor ste ljubitelj jadranja in vas zanimajo podobne pustolovščine lahko njihove prigode spremljate na spletni strani www.sailingzana.com ali Facebook profilu. Midva z Mojco sva bolj ljubitelja “zemeljskih avantur” in sva se odločila, da na poslovilno zabavo odkolesariva. Z veseljem sta se nama pridružila še Nina in Marjan. V soboto ob 9h zjutraj smo štartali izpred bloka v Trnovem. Bilo je sveže in napovedan je bil jugozahodni veter. To je pomenilo, da nam bo vso pot rahlo pihalo v prsa. Najprej smo se zapeljali čez Barje do Borovnice in čez Verd do Vrhnike. V Vrhniki smo naredili kratek premor in se odžejali. Sledil je vzpon do Logatca kjer smo zavili na lokalno cesto proti Lazam in se tako izognili prometni cesti. Sonce nas je že lepo grelo, veter pa tudi ni bil premočan. V Lazah smo zavili desno na Planino in se po ovinkih povzpeli še višje proti Postojni. Tam smo si privoščili novo okrepčilo. Na z soncem obsijanem trgu smo lahko opazovali tudi poroko. Po rehidraciji smo nadaljevali v smeri morja in bili hitro v Razdrtem. Nadaljevali smo čez Senožeče in se povzpeli do vasi Rodik. Spustili smo se do Kozine kjer smo se zopet ustavili na kavici. Po Kozini je sledil še rahel vzponček, nato pa spust do Črnega Kala. Med tem, ko smo drveli po klancu navzdol smo v daljavi že lahko opazovali morje. Pri koncu spusta pa smo namesto levo zavili desno. Posledično smo pridelali še kratek vzpon do vasi Stepani. Sledil je strm spust do Rižane. Nadaljevali mso v smeri Kopra in v Dekanih zavili levo na kolesarsko pot Parenzana. Kmalu smo bili v Kopru. Na srečo je Nina že poznala pot do morja. Označitev na kolesarski stezi je precej konfuzna kot je to v naših krajih že navada. Ob morju smo kolesarili do Izole kjer smo se na pomolu pridružili veliki skupini ljudi na poslovilni zabavi. Nina je kmalu odšla, saj je bila dogovorjena s prijateljem. Mi pa smo malo poklepetali z nekaterimi prijatelji in znanci ter si ogledali jadrnico. Impresivna zadeva tale jadrnica. Ker smo imeli kmalu vlak v Kopru sva se počasi poslovila od Barbare in Boruta. V jadralnem klubu smo na hitro skočili še na pivo z Beraneki in Vlahiniči, in že smo drveli nazaj v Koper. Na železniški postaji smo kupili karte in imeli srečo, da ni bilo preveč kolesarjev. Vlak namreč ni imel vagona za kolesa, kar pomeni, da sprevodnik na vlak sprejme le toliko koles dokler je še omogočen prehod med sedeži. Še vedno mi ni jasno zakaj naši vlaki ne ponujajo prevoza s kolesi, ampak v tej deželi me nič več ne more prav močno presenetiti. Čeprav je vožnja trajala dve uri in štirideset minut smo se na vlaku prav fino zabavali. Sledila je samo še vožnja iz postaje v Ljubljani do Trnovega. To pa je bila za naju tudi zadnja noč v Trnovem. Od nedelje naprej sva zopet prebivalca Polja. 😉 Na turci se je nabralo 140 km in približno 1000 metrov vzpona.

Nekdo se je malo norčeval in obrnil tablo na glavo.

Smo že malo višje nad Vrhniko. Marjan narekuje najnovejše trende v kolesarski modni industriji. Na žalost mu svet ne sledi 😉

V Logatcu smo zavili na cesto proti Lazam, ki je veliko manj prometna in za kolesarje prijetnejša.

Vzpon iz Planine po ovinkih kjer so nas prehitevali motorji in vlačilci.

V Postojni smo se drugič ustavili in naredili kratek premor.

V daljavi vidimo Nanos.

Čakamo Mojco in medtem, ko prileti mimo se še malo pošali koga čakamo.

Smo že na Rodiku.

Na Kozini smo se ustavili še na en kofetek in se malo rehidrirali.

Sledil je spust na Črni Kal. Pogled na viadukt.

Letimo dol.

Na srečo smo zavili na Parenzano kjer je kolesarjenje prijetnejše.

Prišli smo v Koper.

In zagledali morje.

Smo že na pomolu kjer poteka zabava. Srečali smo veliko prijateljev s katerimi se že nakj časa nisem videl.

Mojca se je vživela v jadralsko vlogo. Samo za fotografiranje, se razume.

Zaprta cesta med Koprom in Izolo je sedaj res kolesarjem prijazna.

Na vlaku smo se imeli super, čeprav vozi res dolgo. 2 uri in 40 minut.

Ko smo prispeli je bila v Ljubljani že noč.

Mojca leti z Nanosa.

V soboto se je ponovno obetalo lepo vreme in zamislil sem si malo bolj zahtevno turo. Odpeljala sva se do Kalc kjer sva pustila avto. Takoj sva začela z vzponom proti Hrušici. Sonce naju je lepo ogrelo in vzpon je potekal brez večjih težav. Tudi prometa na srečo ni bilo preveč, in hitro sva bila na Hrušici. Želela sva se izogniti cesti, zato sva zavila levo na makadam, ki naju je z nekaj spusti in vzponi pripeljal nazaj na glavno cesto. Spustila sva se v Podkraj in v vasi zavila levo na makadam, ki pelje na Nanos. Spet sva se po gozdu počasi vzpenjala proti turistični kmetiji Abram. Kmalu sva bila tam. Opazila sva kar nekaj krav in pa zapornika medveda, ki na kmetiji prebiva v majhni kletki in životari. Medved je atrakcija tamkajšnje gostilne. Ko gostje zadovoljnji s polnimi želodci odracajo iz gostilne, svojim otrokom radi pokažejo še medveda v kletki. Naj se ve kam spada zver. V kolikor ne v kletko pa na krožnik. Nadaljevala sva z vzponom proti koči. Naenkrat se je odprl pogled na cilj, ki naju je čakal v daljavi. Izgledalo je precej strmo in Mojca se je za trenutek malo ustrašila vzpona. Potolažil sem jo, da v kolikor bo prehudo, se bova obrnila. Čeprav sem vedel, da ne bo prehudo, se tak pristop vedno obnese bolje kot pa kakšno navijaško vzklikanje v smislu dej, dej sej bo šlo, ne jamri zdaj. Sledil je kratek spust do Podraške bajte, kjer sva prvič letos lahko vonjala vonj borovcev, ki je tako fantastičen, da ti nujno nariše nasmeh na obraz. Borov gozd res obožujem. Na križišču sva zavila levo in začel se je zahtevnejši del vzpona prpti Vojkovi koči. Čeprav je najstrmejši odsek celo asfaltiran oziroma betoniran, pa je vseeno potrebno dodobra pristiskati na pedala. Za nagrado je ves čas vzpona naravna kulisa res fantastična in napor pri vzponu preprosto izgine. Kmalu sva prišla na malo bolj položen del makadama. Še nekaj sto metrov in že sva bila pri koči. Privoščila sva si radler in palčke ter se malo odpočila. Po premoru sva odšla še do antene in se razgledala naokoli. Vidljivost ni bila najboljša, dobro pa se je videlo kam se morava še spustiti. Za spust sva izbrala makadam, ki pelje malo bolj levo od glavnega po katerem sva se vzpenjala. To se je izkazalo za manjšo napako saj je le-ta pregrob za najini kolesi. A kljub temu sva jih ob spustu z lahkoto krotila. Dodatno pa sva okrepila še mišice rok in ramenskega obroča. Po grobem spustu sva se priključila nazaj na betonirano cesto po kateri sva se vzpenjala. Sledila je spust do križišča kjer sva nadaljevala naravnost proti lovski koči. Od ozkega prehoda med skalami pa je letalo po asfaltirani cesti s serpentinastimi ovinki z vetrom in soncem v laseh. Bilo je res noro, dokler nisva na koncu ugotovila, da sva se iz 1200 metrov nadmorske višine spustila na 210 metrov. Po stari cesti Razdrto – Vipava sva se morala ponovno povzpeti do Razdrtega na višino 570 metrov. Noge so postajala utrujene in hitrost ni bila več prava. Od Razdrtega sva po glavni cesti kolesarila do vasi Dilce, kjer sva zavila levo v smeri Predjamskega gradu. Po lokalni cesti sva kolesarila gor in dol. V Predjamo sva prispela, ko je sonce že začelo zahajati in nisva imela časa, da bi si ogledala še Predjamski grad. Začela sva z vzponom nazaj na Hrušico iz vasi Bukovje. Ko sva prispela na Hrušico je bilo že skoraj temno in sledil je še spust do Kalc. Ker se je že močno shladilo in sva se zaradi teme spuščala precej hitro sva bila pri avtu že kar pošteno ohlajena. Prste sem imel popolnoma trde in snemanje prednjega kolesa je postalo zanimivo opravilo. Za nama je bila res lepa tura in totalno hud kolesarski dan. Le za ogled gradu nama je zmanjkalo časa. Pa drugič. 🙂 Celotna tura je dolga 86 km in se povzpne za 2250 metrov.

Vzpon na Hrušico. Obetal se je lep dan.

V teh časih aktualno sporočilo.

Na Hrušici.

Začelo se je kolesarjenje po gozdnih makadamih.

Vas Podkraj.

Medved v kletki. Žival je obsojena na životarjenje in propad.

O hudiča lej kam je potrebno še prikolesariti.

Vmes pa čudoviti spusti.

Res lepa narava za kolesarjenje.

Strm vzpon a Mojca se ne da.

Počitek pri koči.

Pri anteni sva se razgledala naokrog.

Dol je letelo in kamenje je frčalo na vse strani.

Pogled na spust in cerkev Svetega Hieronima.

Na spustu je bilo potrebno tudi čez tunele.

Nazaj na Razdrto pa ob avtocesti.

Kurimo travnike , da je vse zakajeno. Nacionalni šport št. ena trenutno.

Sonce zahaja in postaja hladneje. Na srečo se morava še povzpeti na Hrušico.

Nazaj na Hrušici.

Ovinek na cesti, ki se spusti do Iške.

V nedeljo se je napovedovalo malo bolj toplo vreme in z Mojco sva odkolesarila v smeri jugovzhod. Takoj na začetku ture naju je na Barjanski cesti z bojnim krikom dodobra zbudila ženska, ki nadira ljudi, ko se pripelje mimo s kolesom. Psihične bolezni so v porastu in še posebno spomladi so taki izpadi kar pogosti. Vožnjo sva nadaljevala čez Barje, Ig in Smrjene. Ob potoku Želimeljščica sva prispela do vasi Ščurki in se po simpatičnem vzponu povzpela na Javorje. Od tam sva se po makadamu spustila v Rob. Kazalo je, da se morda obeta nekaj sonca. Začela sva z vzponom do vasi Krvava peč, a sonce se je zopet skrilo za oblaki. Cesta je bila brez prometa, ptički so žvrgoleli in vzpon v takih razmerah res hitro mine. V Krvavi peči sva se ustavila za kratek čas in poslušala nekaj nasvetov lokalnega pohodnika, ki nama je svetoval kje morava nadaljevati. Sledilo je kolesarjenje po gozdu kjer ne srečaš žive duše, kjer prebivajo medvedi in kjer ni prometa. V križišču poti E6 in E7 sva se po serpentinastih ovinkih spustila navzdol do reke Iške. Makadam ni bil pregrob, čeprav je potrebno biti kar previden, da kakšnega ovinka ne preskočiš. Od mostička naprej sva se začela vzpenjati proti Blokam. Med vzponom sva naredila kratek premor in nekaj malega pojedla. Nadaljevala sva z vzponom dokler se nisva priključila cesti, ki skozi vasi Polšeče in Jeršiče pripelje do vasi Sveti Vid. Od tam pa prečka čez gozdove do asfaltne ceste, ki pripelje na Rakitno. Še malo sva se morala povzpeti, potem pa divji spust do Rakitne in naprej do Barja. Čez Barje mimo Črne vasi sva imela rahel vetrič v hrbet in v Ljubljani sva bila en, dva, tri. Nabralo se je 86 kilometrov in 1600 metrov vzpona. Res lepa turca, ki bo postala še lepša, ko drevesa dokončno ozelenijo.

Pogled na Krim ni obetal ravno lepega vrtemena.

Pri potoku Želimeljščica je že malo bolj zeleno.

Napad ščurkev.

Vzpon na Javorje.

Iz gozda je prihlačal medved, na srečo lesen.

Spust v Podhojni Hrib

Mojca si ogleduje lokalne informacije

Končno nekaj barv ob poti.

Vas Pečki

Imela sva celo 5 minut sonca.

Postajalo je vse bolj krvavo.

Dokler nisva prispela v Krvavo Peč

Spust v Iško

Tolmuni v Iški.

Vzpon iz Iške.

Premor in okrepčilo.

Prišla sva do asfaltne ceste, ki pelje na Rakitno.