Tudi včeraj se je naredil čudovit dan in zopet sem zajahal Stompija ter se odpravil v smeri Panc. Že nekaj časa sem si ogledoval gozdno pot, ki naj bi na Pance pripeljala mimo strelišča ob cesti na Javor. Najprej me je čakalo 13 kilometrov asfalta. Na odcepu za strelišče, ob cesti, ki pelje na Javor, sem zavil desno in se odpeljal mimo. Najprej me je čakalo poganjanje pedal po čudoviti dolinica na finem kolovozu. Fin kolovoz je postajal vse bolj gozdna pot, dokler se ni po dveh malo bolj strmih vzponih končal pri lovski opazovalnici. Na garminu sm lahko videl, da nisem daleč od gorsko kolesarske poti, ki pripelje na Pance. Nič, ni mi preostalo drugega kot, da naložim kolo na rame in zagrizem v strm breg. Še največ težav mi je povzročalo vijuganje med drevesi kjer sem se zatikal s kolesi. No, po nekaj manevrih v slogu jačanja hrbtno-trebušnih mišic sem le prilomastil do gozdne poti, kjer sem lahko zopet sedel na kolo. Naslednjič moram najti obvoz, da ne bo potrebno nositi kolesa. Kmalu sem se priključil gorsko kolesarski poti in se usmeril levo prosti Ravnemu Brdu. Kolesaril sem torej v nasprotno smer kot dan poprej. Po tem, ko sem prevozil gozdni del poti in prišel na cesto, ki pelje levo na Javor in desno na Ravno Brdo sem se v točki, ko se cesta začne spuščati usmeril na desni kolovoz in se začel rahlo spuščati. Čez kakšen kilometer sem zavil skrajno levo in se povzpel nazaj do vasi Ravno Brdo. Iz vasi sem se po makadamu spustil v dolino in pri travnikih in električni napeljavi zavil levo in se začel vzpenjati po strmem kolovozu proti osamljeni kmetiji. Pred kmetijo sem zavil levo in se na toplem soncu malo nadihal. Bilo je res lepo. Rahlo šumeča in s soncem ožarjena drevesa so poskrbela, da se mi je na usta prikradel nasmeh, ki je tako značilen za kolesarja, ki med poganjanjem pedal nadvse uživa. Kmalu sem bil na križišču nad vasjo Javor. Nadaljevanje po asfaltni cesti do Pečarja me ni preveč veselilo, a sem se vseeno želel spustiti po poti z Debnega vrha, po kateri sem dan poprej sopihal navkreber. Kot bi mignil sem bil na Pečarju od tam pa po simpatični gozdni poti do stolpa na Debnem Vrhu. Tudi tokrat sem skočil na vrh in se razgledal naokoli. Razgledi niso bil tako lepi kot dan poprej. Sledil je še divji spust po razriti poti in malo gozdnega kolovratenja po potkah med Mrzlo dolino in ribnikom. Od ribnika sem odkolesaril domov čez Kašelj. Tudi tokrat so se okoliški hribčki, gozdovi in doline izkazali za odličen teren za kolesarske vragolije. Tura je dolga 35 kilometrov in se povzpne za 815 metrov. No, sedaj pa sem bom v kratkem moral zopet odpraviti kam dlje. V okolici sem v letošnji sezoni res prekolesaril ogromno terena, a mi vedno uspe najti kakšen nov zanimiv odsek.

V soboto sem že komaj čakal, da se zavihtim na mojega Stompija. Med tednom sem naredil le dve krajši turci s “trdakom”. Marjan me je v petek povabil na kolesarjenje v oddaljene kraje, a res se mi ni dalo voziti z avtom. Poleg tega pa mi tudi cesta ni prav nič dišala. V soboto sva najprej z Mojco odkolesarila na tržnico po dobrote z ekoloških slovenskih kmetij. Ravno, ko sem se pripravljal, da odbrcam, sta naju obiskala še Polona in Jernej. Spili smo kofetek in bil je že skrajni čas da odrinem od doma. Zahod sonca je vse hitreje in nisem imel več veliko časa za daljšo turo. S Stompijem sva se pognala po Rjavi cesti čez Zajčjo dobravo v Zalog. Prečil sem Ljubljanico in zavil desno proti Ribniku pod Debnim vrhom. Zanimalo me je kolikšen del poti na Deben vrh lahko sploh kolesarim. Zagnal sem se v strmino in na začetku je kar dobro kazalo. Kmalu pa se je pot postavila pokonci. Naklon še ne bi bil taka težava, a pot je popolnoma razrita od vode. Ni mi preostalo drugega kot, da sem kolo potiskal pred seboj. Kmalu sem bil nazaj na kolesu in prikolesaril sem pod razgledni stolp. Kot vedno sem na hitrico skočil na vrh stolpa preveriti razglede. Bili so fantastični. Ozračje je bilo precej sveže in razgledi posledično čudoviti. Sledil je spust v desno, zavoj v levo in že sem bil na stezici, ki pelje navzdol proti Zalogu. Spust je kar divji, saj iz zemlje štrli veliko korenin in najde se tudi kakšen kamen. V nadaljevanju sem zavil rahlo desno in po čudiviti stezici med borovnicami prispel na Ostrovrharjevo pot, po kateri sem se spustil v Besnico. V Podgradu sem zavil desno proti Turistični kmetiji pri Lazarju . Od tam pa po borovničevi poti proti Vnajnarjem. Vmes sem užival v čudovitih barvnih odtenkih gozda, ki je ve tem letnem času najlepši. Nadaljeval sem z vzponom in kmalu sem bil v vasi Vnajnarje. Na koncu vasi sem zavil levo v smeri taborniške hiše. Malo pred taborniško hišo pa desno na razrit kolovoz. Čakalo me je malo bolj zahtevno pritiskanje pedal. Gleda na to, da sva ga z Robijem premagala ravno prejšnji vikend z “gravel” kolesi ni bilo pričakovati hujšega. Po malo bolj intenzivnem pritiskanju se je teren kmalu izravnal in prišel sem na asfaltirano cesto, ki pripelje ne Janče. Pred domom se nisem mudil prav dolgo. Spustil sem se po isti poti le, da sem v Vnajnarjih nadaljeval po makadamu in se spustil v Besnico. V Besnici sem nadaljeval levo do odcepa za Ravno brdo. Sledil je uživaški vzpon, ki poteka v miru ob prekrasnih travnikih in gozdu. Na vrhu vzpona sem se spustil po markirani-gorsko kolesarski poti in letelo je kot blisk. Polno vzmeteno kolo res omogoča največ užitkov pri spustu. Ko sem prišel ven iz gozda malo pred Pancami, pa sem zavil desno in se usmeril proti vasi Selo pri Pancah. Sledilo je še malo potiskanja pedalk v dve kratki strmini, nato pa divji spust po grobem makadamu mimo vasi do asfaltirane ceste. Tu sem zavil desno in odkolesaril proti Sadinji vasi. Sonce je že počasi zahajalo in moral sem pošteno pritisniti pedala. Polno vzmeteno kolo dela čudeže na grobem terenu, medtem, ko imaš na asfaltu občutek kot da nikamor ne gre. Vseeno sem se potrudil in bil doma ravno, ko se je začelo temniti. Za mano je bila čudovita, a kar naporna tura dolga 47 km s 1450 metrov vzpona. Za tiste, ki vozite samo po cestah se to ne sliši veliko a, ko je treba kolesariti po makadamih, gozdnih poteh in drugih razritih podlagah le to zahteva veliko več energije. Drugače pa se vse bolj razumem s Stompijem in vse manj letim čez balanco. Obeta se nama še veliko lepih trenutkov skupaj 😉

V petek sva se zjutraj z avtom odpeljala do Črnega Kala. Kot po navadi sva se predolgo obirala in avto parkirala pod cerkvijo šele nekje okoli enajstih. Hitro sva se opremila in začela s poganjanjem v strmino. Takoj je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala kar ni nikoli prav prijetno, ko imaš mišice še ohlajene. Zadnje dni mi je še malo zatrdilo spodnji del hrbta kar je verjetno posledica jačanja mišic v kombinaciji s premalo raztegovanja. Malo me je skrbelo kako se bo hrbet odzval na takojšnje pritiskanje v klanec. Pod stenami kjer se nahaja plezališče sva se hitro povzpela na Kraški rob kjer se je teren končno malo zravnal. Najprej sva kolesarila po dobrem makadamu obkrožena z borovci in obsijana s soncem. Smejalo se nama je do ušes in čakal naju je čudovit dan. Kolesarila sva naprej in kmalu sva prišla do vasi Praproče. Pred vasjo sva zavila desno in se po makadamu povzpela do železnice. Zapeljala sva pod železnico in zavila desno. Nekaj časa sva kolesarila ob železnici nato pa je makadam zavil rahlo levo. Sčasoma sva prišla do razpotja kjer sva se odločila za desno smer kajti želela sva priti na rob Kraškega roba od koder so čudoviti razgledi v dolino in proti morju. Makadam je postajal vse slabši, a še vedno v solidnem stanju. Naenkrat sva se znašla pred zaselkom Brežec. Res nenavaden zaselek nad železnico kjer ni ničesar razen treh hiš. Edini dostop do hiš je kolovoz po katerem sva vozila midva. Od Brežca sva nadaljevala naprej in res uživala v čudoviti pokrajini. Poleg res lepe in zanimive narava pa sva bila tudi edina daleč naokrog. Med pedaliranjem se je Mojca naenkrat začela dreti za mano in kar zdelo se mi je, da je naletela na nasad marel. Bile so tiste prave z velikim klobukom, zdrave in suhe. Ker nisva imela nič kamor bi jih lahko spravila in varno pripeljala domov, sva jih samo fotografirala in pustila rasti. Sledilo je malo spusta po vse bolj razritem kolovozu in prišla sva do železnice kjer je kolovoz zavil dol s Kraškega roba do vasi Zazid. To pa seveda ni bila najina smer. Midva sva bila namenjena na Golič. Na Golič pa je vodila peš pot po kateri sva se začela vzpenjati s kolesi. Nekaj časa sva kljubovala gravitaciji in pumpala nožne mišice. Ko pa je bilo dovolj sva nadaljevala peš. Vzpenjala sva se kakšne dva kilometra nato pa prišla na nov teren. Pozdravila naju je travnata stepa nad Kraškim robom. Ker je pihala blaga burja je bilo ozračje prijetno ohlajeno in je v kombinaciji s soncem pričaralo čudovite poglede. Zaradi velikih šopov trave je bilo vzpenjanje s kolesom oteženo. Vseeno pa se je kar dobršen del poti dalo tudi odpeljati. Mojca je za mano potiskala kolo in vsake toliko časa sem bil deležen kritike glede izbire ture. Vedel sem, da bo na vrhu ali vsaj na koncu vse pozabljeno in da ji bo v spominu ostala le čudovita avantura. Počasi sva prišla na greben med Kojnikom in Goličem. Malo bolj je zapihalo midva pa sva zavila desno v smeri Goliča. Kulisa je postajala vse bolj nora, strmina pa oprav tako vse hujša. S kombinacijo poganjanja pedal in hoje sva le osvojila vrh in se prepustila ležanju v travi ter čudovitih razgledih. Pomalicala sva banani in kruh, ki ga je spekla Mojca. Po počitku sva nadaljevala vzhodno po grebenu proti Hrvaški meji. Pot poteka malo gor malo dol, pokrajna pa poskrbi za res nore občutke. Pri spustih sem malo bolj užival kot Mojca, saj ima Mojca na kolesu le prednje vzmetenje, medtem, ko imam jaz vzmetenje spredaj in zadaj. Kljub tresenju in na trenutke kar razriti poti sva pridrvela do poti, ki je zasekana med skalami čisto pri Hrvaški meji. Pod steno Kraškega roba sva se na živo zeleni trati zopet malo ustavila in spočila pretresene kosti. Sledil je še pust po grobem makadamu kjer pa sem lahko divjal kot nor. Sledil je ovinek v desno kjer sva zavila v smeri vasi Rakitovec. Čez Rakitoves sva nadaljevala v smeri vasi Zazid. Cesta, ki pelje iz Rakitovca v Zazid je res neprometna in kar prijalo je zopet malo ravne podlage. Na cesti sva srečala tudi belega konja in osla, ki sta pripravila zasedo. Po krajšem pogovoru sta naju spustila mimo. V vasu Zazid sva se malo zapeljala naokoli in ugotovila, da so lokacije teh vasi res noro odmaknjene od ponorelega sveta. Nadaljevala sva po makadamu iz vasi, ki pelje proti zaselku Zanigrad. Makadam kmalu postane gozdna pot, ki se vije med borovci in spada med ene izmed najlepših poti kar sem jih zadnje čase videl. A žal ne za dolgo, kajti pot zopet postane makadam, ki pa se zaradi popolnega razritja in strmine lahko prekvalificira kar v nemogočo pot. Po izredno tresočem spustu sva prispela v Zanigrad od koder se je odprl pogled an Kraški rob in Hrastovlje. Upala sva, da bova v Hrastovljah naletela na prijeten lokalček na mestnem trgu kjer se bova malo okrepčala. Žal v Hrastovljah nisva našla nič takega, zato sva odkolesarila kar naprej. Ker sva bila že malo pozna, Mojca pa tudi že prijetno utrujena sva iz Hrastovelj do Črnega Kala odkolesarila ker po glavni cesti. Preden sva prispela v vas sva se ustavila še pri Vikiju kjer sva si privoščila vodo, kavo in pivo. Po rehidraciji je sledil še kratek vzpon do avta v vasi in tura je bila zaključena. Med potjo sem nekaj pritisnil na Garminu in na koncu nisem imel pravih podatkov. Rekel bi, da je tura dolga nekje 40 km in 1200 metrov vzpona. Ni veliko, vendar naj vas to ne zavede saj je včasih potrebno res intenzivno pritiskati pedala, kajti teren je vse prej kot lahek. Po spakiranju koles v avto sva se še malo sprehodila po vasi, odkrila lokalne mačke, sod s komarji, kakije in kivije ter zadovoljna odbrenkala domov. Priporočam.