Pred kratkim ob srečanju z Juretom in Natašo sva očitno izgledala precej brezupno. Ponudila sta nama rešitev za pobeg iz praznične Ljubljane, ki nama vsako leto proti koncu meseca decembra že pošteno najeda. Letos naju je poleg običajne “gremo gledat lučke in pit sirup vino” gneče in hrupa, presenetil še občuten porast prodaje v najini trgovini. Dva meseca sva večinoma preživela v pisarni, delavnici ali pri nešteto drugih opravilih, ki jih nikoli na zmanjka. Bila sva že pošteno skurjena in ideja o kratkih počitnicah na vikendu družine Vižintin se nama je zdela imenitna. V ponedeljek sva v popoldanskih urah le uspela zapustiti Ljubljano, ki so jo že resno najedali trdi delci, vlaga in turisti z vseh koncev. Že sam prihod na vikend se nama je zdel precej veličasten. Nobenega zvoka, nobene svetlobe, avtomobilov, kričanja, jokanja…Tišina in narava okoli naju je v tistem trenutku za naju predstavljalo neprecenljivo doživetje. Kmalu po prihodu sem raztegnil zemljevide in začel z načrtovanjem pohodnih izletov. Sledilo je nekaj dni uživanja v miru in tišini. Najlepša hvala Juretu in Nataši, ki sta nama predlagala in omogočila ta kratek a kvaliteten dopust. Ključev še vedno nisva vrnila 🙂

KONJIŠKA GORA, 1012 m.

Drugi dan se nama ni dalo voziti z avtom in kar od hiše sva se napotila na Konjiško Goro. Oba sva za to vzpetino slišala prvič in zvedavo sva se odpravila proti vrhu. Vrh gore se imenuje Stolpnik. Visok je 1012 metrov. Na vrhu je postavljen stolp, ki te popelje še 25 metrov višje. Pot je najprej potekala po makedamu, kasneje pa zavije v gozd. Nekaj previdnosti je potrebno pri manjšem zaselku, kjer pot zavije desno v gozd. Tam gojijo grdo slovensko navado imenovano “izpuščen rahlo agresiven pes”. Na srečo sva imela pohodne palice in v domačem jeziku sem mu razložil, da jo lahko takoj dobi po kepi. Neodgovorni latniki psov in spuščeni zmešani psi mi gredo res precej na živce. Na vrhu naju je pričakal že omenjeni razgledni stolp, ki omogoča razglede daleč naokoli. Vreme ni bilo najboljše, nekaj pa se je le videlo. Z vrha sva se vrnila po drugi poti, ki pa se kasneje priključi tisti, po kateri sva prišla gor. Tudi tukaj se lahko vidi, da je gozd zadnje čase preživel kar nekaj udarcev narave in je precej načet. Veliko podrtega drevja in polomljenih vej še vedno leži naokoli. Fina turca na katero se odpraviš kar od hiše.

ROGLA, 1517 m.

Na Roglo sva se odpravila po obilnem zajtrku in kar preveč dolgo sva odlašala z odhodom. Zapeljala sva se z avtom v Vitanje. Želela sva štartati iz doline potoka Hudinja. Nikakor nisva našla odcepa iz ceste zato sva se zapeljala kar do cekrvice Svetega Vida. Od tam sva v mrzlem in suhem vremenu hodila do vrha Rogle. Na vrhu sva bila presenečena, da ogromno ljudi smuča na dveh odprtih progah, na katerih je bilo nekje okoli 3 cm snega :). Spet sva se povzpela na stolp, ki pa je višji od tistega na Konjiški gori. Ob povratku nazaj naju je začelo pošteno zebsti in večino poti sva pretekla. Na poti sva skoraj ves čas imela sonček, čeprav je bilo kar pošteno mrzlo. Lušten, bolj penzionističen sprehod.

BASALIŠČE,1272 m. Najvišji vrh PAŠKEGA KOZJAKA.

Prvi dan v letu 2016 sva se spet odpeljala v Vitanje. Medtem, ko je večina ljudi še počivala, sva se zakadila na Paški Kozjak. Presenetila naju je zelo strma pot, ki ne pozna vijuganja. Ravno prav, da sva se lepo ogrela, in naju niti slučajno ni zeblo. Najprej sva si na razgledni točki ogledala Vitanje. Nadaljevala sva mimo hiše v strm klanec do Lovske koče. Od lovske koče naprej pot ni več tako strma, čeprav se nikoli prav ne poleže. Na vrhu sva srečala še gospoda in gospo s psičkom. Malo smo se pogovorili in že sva jo odkurila nazaj v dolino. Navdušil naju je predvsem lep gozd, ki je za razliko od tistega na Konjiški gori manj poškodovan in posekan.

STENICA, 1091 m.

Na zadnji izlet pa sva se spet odpravila kar od hiše. Najprej sva se po asfaltni cesti povzpela do Lindeka. Od tam peš pot zavije v gozd in se po strmini povzpne do kmetije pod Stenico. Od tam sva se še malo povzpela in nato hodila po samotnem robu Stenice kjer nisva srečala žive duše. Na vrhu sva pogledala v vpisno knjigo in ugotovila sva, da večina obiskovalcev pride na vrh z druge strani. Iz smeri Vitanj. Spustila sva se v omenjeni smeri, nato pa zavila desno kjer sva se kmalu priključila poti do Lindeka. Tam sva ugotovila, da lahko za povratek izbereva pot XIV divizije, ki pelje po manjši soteskici vzporedno z asfaltno cesto. Kmalu sva bila spet nazaj v hiši in sledilo je kuhanje dobrot. Od vseh štirih izletov naju je prav Stenica najbolj navdušila. Verjetno zaradi občutka samote, tišine in lepega gozda.

Po tritedenskem kolesarjenju z Mojco sem se še privajal na življenje v Ljubljani. Nekega septemberskega večera sva se z Marjanom dobila na pivu in se malo šalila kako bi bi bilo dobro skočiti za kakšen teden v Makedonijo. Od tam pa v Grčijo in na Olimp. Hmmm, vreme je obetalo, in zakaj pa ne, sem si rekel. Rečeno storjeno. V deževnem dnevu sva v Marjanovem Kangooju drvela po cesti bratstva in enotnosti čez Zagreb in Beograd v Makedonijo. Kar nekaj let je že minilo, odkar sva se prvič skupaj odpravila na to pot. Veliko stvari se je spremenilo, a najina želja po odkrivanju Makedonije je še vedno ostala.
Vožnja je bila dolga in naporna, a na srečo jo Marjan lahko prevozi že skoraj miže. Ko sva se v večernih urah čez prelaz Pletvar spustila na ravnino pred mestom Prilep je bilo že vse pozabljeno. Kmalu sva prispela v Bitolo. Najprej sva skočila k Marjanovi teti Eli, ki naju je takoj založila z nekaj osnovnimi dobrotami. Po večerji sva odšla v center na pivo. Mesto je bilo precej prazno kajti začela se je že šola, prav tako pa so mesto zapustili izseljenci, ki vsako poletje množično prispejo v mesto na obisk k sorodnikom. Vremenska napoved za naslednja dva dni ni bila najboljša zato sva morala malo počakati. Najini dnevi v Bitoli so tako potekali precej ležerno. Marjan me je zjutraj gonil na cerkev svetega Atanasija. Bil sem popolnoma izven tekaške forme, Marjan pa dobro navit. Pritisnila je še vročina in pošteno sem se moral potruditi, da sem prisopihal do cerkvice. Zvečer sva odšla v mesto na kakšno pivo in tudi kaj dobrega pojedla. Izbira za rastlinojedca v Bitoli je precej klavrna. V gostilnah imaš tako na izbiro večinoma solate in krompir in obvezne šampinjone. Domišljija glede zelenjavnih jedi je v Makedoniji precej zatrta. Pred odhodom v Grčijo sva z Lazetom obiskala tudi njegovo staro hišo v vasi Rotino. Od tam smo naredili kratek izlet v čudoviti gozd nacionalnega parka Pelister in malo uživali v tišini in zelenju. Končno se je vreme umirilo in napočil je čas, da skočiva na Olimp.
Zapeljala sva se v Grčijo do mesta Plaka na obali Egejskega morja. V avto kampu Olimpos beach sva postavila šotor in se odpravila na kopanje. Sonce je počasi zahajalo in kar malo se nama je mudilo. Zakoračila sva v vodo in naletela ne neprijetno presenečenje. Jaz sem imel srečo, Marjan pa ne. Ker je bila voda zelo motna nisva videla kje hodiva in Marjan je takoj nabasal na morskega ježa. Z ježom v peti sva se po kopanju odpravila na večerjo v restavracijo kampa. Naročila sva skoraj vse možno in tudi jaz sem lahko končno naročil malo več jedi. Vključno z šampinjoni. Bila sva prijetno presenečena nad kvaliteto kuhinje, ki je bila za restavracijo tipa “terasa kampa” res odlična. Vse skupaj sva seveda poplaknila z uzom. Že kar malce pozno sva se odpravila v šotor, kajti zjutraj sva morala vstati zgodaj. V šotoru je bilo precej vroče, a sva vseeno kar hitro zaspala. Zjutraj, ko je zvonila ura mi ni bilo ravno lahko vstati. Na srečo vse skupaj pospravim že skoraj miže. Še v temi sva se skozi Litochoro odpeljala do izhodišča. Izhodišče je Prionia, nekakšna izletniška točka na višini 1090 metrov. Zagrizla sva v hrib in v družbi borovcev hitro nabirala višinske metre. Marjana so na kopanje v Egejskem morju pri vsakem koraku opomnile bodice v peti. Junaško jih je ignoriral in nadaljeval s hojo. Kmalu sva prišla do koče Spilios Agapitos. Malce sva predahnila, jaz sem spil kavico, in že sva nadaljevala naprej. Po ni bila pretirano strma in drevje je kmalu izginilo. Prišla sva na skalnat teren in odpirali so se lepi razgledi naokoli. Kot bi mignil sva prišla na prvi vrh z imenom Skala na višini 2866 metrov.Do tu pelje normalna pot. Po kratkem premoru pa sva se najprej malo spustila nato pa povzpela še na Mytikas. Od Skale do vrha pot postane malo bolj zahtevna, vendar nič hujšega. Čeprav ni varoval, pa pot nikoli ni prepadna. Potrebna pa je seveda koncentracija in previdnost. Na vrhu sva bila po štirih urah in trideset minut. Imela sva lepe razglede, a žal je pogled do morja zakrila megla. Po tem, ko sva izmenjala nekaj besed z Italijanom in Grškim parom pa sva se po poti Louki odpravila dol. Pot je strma vendar zopet brez kakšnih prepadov. Res pa je, da se ni doboro spotakniti, kajti hitro lahko dobiš pospešek in ekpresno končas precej nižje. Spuščala sva se v megli in nisva prav dobro videla naokoli. Ko se je zahtevni del poti končal, pa se je razkadila megla in pokazali so se res čudoviti kamniti stolpi nad nama. Na križišču sva zavila desno in se vrnila na pot proti koči. Pri koči sva se zopet ustavila in se malo napila. Kot vedno je sledil še zadnji del, ki pa je bil zaradi vročine in malo utrujenih pravi zalogaj. Na koncu poti sva naletela na ogromno ljudi, kajti bila je nedelja in parkirišče nabito polno. Sledila je vožnja v Bitolo. Marjan je zopet odpeljal na avtopilotu, jaz pa sem lahko užival in opazoval naravo ter tudi kar nekaj termoelektrarn na poti. Zvečer v Bitoli je sledilo okrepčilo in obujanje spominov na prelepo pogorje Olympos.
V Bitoli sva en dan izkoristila še za odhod na Ohridsko jezero kjer sva se v kristalni čisti vodi in žgočem soncu kar nekaj ur kopala. Čeprav je jezero pod velikim pritiskom interesov turizma pa upam, da v naslednjih letih tako tudi ostane. Na koncu pa še nakup ajvarja in fižola pri Eli ter zelenjavna enolončnica iz okre oziroma bamije. Na tržnici pa tudi nisva pozabila na zeliščne čaje izpod Pelisterja. Čakala naju je še pot domov, ki pa je nazaj vedno predolga. Odločila sva se, da jo malo skrajšava in prespiva v Skopju. V Skopju sva odšla na pico in na potep po mestu. Ker že dolgo nisem bil v Skopju so me šokirale skrajne neumnosti imenovane kolosalni kipi in zgradbe. Nekaj povsem nepotrebnega v deželi, ki se spopada z veliko bolj perečimi problemi. Obiskala sva tudi legendarni klub Balet in se predčasno pobrala spat. Jaz sicer malo težje, Marjan pa je na srečo razumel, da naju čaka še naporna pot. Zjutraj sva vstala in se v peklenski vročini odpeljala nazaj v Ljubljano. Medtem, ko je Marjan dremal je mene v Srbiji ujel še radar ter dodatno izpraznil najin proračun. Na avtocesti sva bila tudi priče prvemu begunskemu valu, ki se je kasneje sprevrgel že v prave migracije. Napolnjena z novimi doživetji sva ponoči prispela v Ljubljano. Jah, kaj naj rečem. Rad se vračam v Makedonijo in Grčijo. Ne vidim razloga zakaj ne bi bili ti dve deželi prijateljici. Ah to pa je že druga zgodba. 😉 Tu se logika in pamet izgubita…

Vročinski val, ki me je letos res dodobra zmatral je na srečo mimo. Čeprav je bilo peklensko vroče mi je uspelo narediti celo nekaj kolesarskih turc, odteči nekaj tekov in pohajkovati po okoliških hribčkih.Na hribčke sva z Mojco največkrat skočila po tem, ko sva se ohladila v potoku ali reki. Na koncu, ko se mi je že res mešalo od vročine pa je le-ta na srečo končno popustila. Danes pa sem odšel poravnati račune iz prejšnjega tedna, ko me je presenetila nevihta in sem v Šiški na ostrem ovinku zgrmel s kolesa. Imel sem srečo in sem se le udaril v mišico na riti, ki ni utrpela nič hujšega. Vreme je danes obetalo in od doma sem se zagnal proti Horjulu. Imel sem rahel veter v hrbet kar je pomenilo, da sem bil v Horjulu kot bi trenil. Nadaljeval sem do Vrzdenca kjer se začne vzpon proti Šentjoštu nad Horjulom. Vzpon ni strm vendar ravno prav dolg, da ga ne smeš vzeti zlahka. Noge so me ubogale, moči sem imel dovolj in v Šentjošt sem pribrcal še povsem spočit. Nadaljeval sem proti Vrhu Svetih Kraljev in kmalu prišel do levega odcepa od koder je še 3 km do vrha. Mimo pašnikov kjer se pasejo bodoči zrezki sem bil hitro na vrhu. Spustil sem se do koče kjer sem si privoščil res lepo ohlajen radler. Izpil sem ga na dušek in že sem šibal nazaj proti Smrečju. Ker se nisem hotel vračati po isti poti, sem zavil v drugo smer proti Rovtam. Malo gor, malo dol in čez Hlevni vrh (le zakaj se imenuje tako) sem hitro prispel v Rovte. Tik pred tablo, ki označuje kraj sem zavil levo in se spustil navzdol. Mislil sem, da bo cesta ves čas asfaltna, a sem se hudo zmotil. Moral sem nadaljevati po makedamu, ki se je vzpenjal proti Smrečju. Sledil je spust, ki sem ga moral zaradi mojih tenkih gumic odpeljati zelo previdno. Po tem pa divji spust po asfaltni cesti proti Vrhniki. V trenutku, ko sem prikolesaril v dolino mi je postalo jasno, da bom imel veter v prsa. Do Vrhnike in naprej do Borovnice je še nekako šlo. Od Borovnice naprej pa mi je pihalo točno v prsa in začel se je boj z vetrom. Vse do Črne vasi sem se moral pošteno truditi, da sem lahko po ravnem vozil 25-30 km/h. Od Črne vasi pa se je situacija izboljšala. V Ljubljano sem pripeljal prijetno utrujen. Za mano je bilo 96 km in 1019 metrov vzpona.