Arhiv za ‘hribolazenje’

Srednja in Visoka Ponca, 2274 m

Julij 12, 2015 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Pogled na Ponce iz Planice.

Moral sem se kar potruditi in izbrskati kakšen vrh v Julijcih na katerega se še nisem povzpel. Po pregledu zemljevida sem ugotovil, da še nikoli nisem bil na Poncah. Z Marjanom sva se hitro zmenila in ob nekaj čez sedem, malo prepozno sicer, šibava proti Planici. Pot iz Planice v Tamar je še potekala po prijetnem hladu. V Tamarju sva se usmerila desno proti Poncam. V trenutku, ko sva zagrizla v strmino nama je postalo jasno, da bo zelo vroče. Zastaviva pravi tempo in v kakšne pol ure sva popolnoma mokra. Namočeno sva imela vse, tudi nogavice. Bilo je res vroče in strmina nikakor ni hotela popustiti. Sonce naju je neusmiljeno žgalo in skoraj prepričan sem že, da nas v prihodnosti res čaka pravi vročinski pekel. Takih temperatur v gorah pa res ne pomnim. Ob vstopu v skalo naletiva na družino gamsov, ki se igrajo na snegu, Res prisrčen prizor, ko vidiš mlade gamse kako skakljajo gor in dol. Midva odskakljava naprej in končno začne rahlo pihati. Vseeno premalo, da naju ne bi še naprej oblival znoj. Po treh urah in pol sva na vrhu Srednje Ponce. Odpre se čudovit pogled na Mangart, Mojstrovke, Jalovec in celo Dolomite. Sledi spust na škrbino in vzpon na Visoko Ponco. Čeprav je pot malo “šodrasta” pa je dobro varovana in ne preveč izpostavljena. Na vrhu sva se pošteno odpočila, okrepčala, izmenjala nekaj besed s sosedi Italijani in se predajala brezdelju. Vrnila sva se po isti poti kjer je Marjan na žalost zopet demonstriral hojo po vseh štirih. Bil je namreč predolgo odsoten in zopet se ga je polastila tehnika “four wheel drive”. Posledično sem jaz lahko počival, opazoval gore in ugotavljal koliko muh naenkrat si želi lizati mojo kožo. Po napornem spustu sva si v Tamarju osvežila jezike in ugotovila, da je resnično vroče. Sledil je še sprehod do Planice in ohladitev v Pišnici. Lep vroč dan v gorah.

Jalovec. Čudovita gora. Pogled nanjo vedno očara.

Kdo je prižgal gretje?

Mladi gamsi se hladijo na snegu. Blagor njim.


Pot postaja malo bolj zahtevna.

Na vrhu srednje Ponce se odpre pogled na Visoko Ponco. Vmes pa je še škrbina.

Tukaj pa je že potrebna zbranost, drugače greš v Italijo.

Grebenček in zajle.

Carja na vrhu.

Ko sila zagrabi železje se zadeva pač ukrivi.

Planinci.

Uživanje ob pogledih na Mojstrovke in soseščino.

Smer Iglič-Verbič, J-V stena Štruce.

Junij 26, 2015 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Nekje v steni lovim oprimke.

Matjažu sem že večkrat omenil, da bi z veseljem splezal kakšno lažjo smer v naših gorah. Tokrat se me je usmilil in zmenila sva se, da se v četrtek odpraviva v Kamiško-Savinjske Alpe. Kam točno greva ga nisem preveč spraševal, saj sem mu zaupal, da me ne bo spravil v kakšno za plezalca začetnika pretežko smer. Zjutraj na bencinski črpalki v Kamniku sva ob pogledu na zasnežene vršace ugotavljala, da zna biti sneg morda malo problematičen. Vseeno sva se zapodila v višave po poti skozi Gamsov skret. Temperatura je bila za ta čas kar nizka in ob pogovoru sva hitro pridobivala na višini. Kot na vseh poteh v Kamniško-Savinjskih Alpah, je tudi ta precej strma in na klopci sva se prvič malo usedla in odpočila. Čez zelene trate sva nadaljevala do balvanov in naprej pod ostenje Skute in Štruce. Opazila sva navezo, ki je že plezala v zajedi Skute. Takoj je bilo jasno, da jim voda dobesedno teče za vrat in da lahko tudi midva pričakujeva nekaj osvežitve. V torek je nad 2000 metri zapadel sneg in po skalah so začeli teči manjši potočki. Prečila sva še krajše snežišče in že sva bila na izhodišču smeri. Opremila sva se in začela plezati. Matjaž je odšel naprej jaz pa sem ga varoval. Plezanja sem se zelo veselil. Upal sem le, da se ne bo preveč pritoževal moj artritični palec na nogi. Prvi raztežaj mi je bil pisan na kožo saj gre za lažje plezanje kjer ne potrebuješ ravno veliko izkušenj. Na prvem štantu pa že presenečenje, ko mi Matjaž pokaže kjer bom moral stati in varovati. Najprej se mi zdi, da se šali vendar hitro spoznam, da misli resno. Hitro nama je uredil varovanje in me pomiril z besedami “saj si privezan”. Aha, rečem, potem pa ok. In že leti naprej. Ostanem sam na izpostavljeni polički kjer je prostora za kakšno malo nogo. Glede na to, da je moja številka noge 45 sem se moral kar pošteno stisniti. Eno nogo sem prislonil na skalo z drugo pa sem stal na polički. Matjaž je počasi izginil in v miru sem poslušal žuborenje vode. Kmalu zaslišim Matjaža, ki se nekaj pritožuje nad vodo. Kmalu mi bo jasno kaj je, si mislim. In res v naslednjem raztežaju že držim oprimek iz katerega teče potoček naravnost v rokav. Nekaj vode pa se mi zliva tudi v čevelj. Skala je mokra vendar na srečo na preveč drseča. Vseeno, pa nam neizkušenim plezalcem predstavlja malo slabši občutek. Nisi namreč povsem prepričan ali ti bo na stopu zdrselo ali pač ne. Nekje sva naletele tudi na dele ki so bili še zasneženi. Tudi to mi ni preveč dišalo. A kaj lahko narediš, ko si enkrat tam. Na vsakem štantu sem opazoval Matjaža, ki izvaja manevre pripenjanja, odpenjanja, zapenjanja a na koncu vse uredi kot je treba. Uživala sva v plezanju in hitro sva se približala predzadnjemu raztežaju. Prišla sva že na popolnoma suho skala, ki pa ni imela pravih stopov in oprimkov ampak le žlebiče. Hitro sem spoznal, da bom moral tlačiti svoja velika stopala v žlebiče. Hitro osvojim tehniko. Le palec se začne močno pritoževati. Nikakor mu ni ustrezalo tlačenje in zvijanje stopala. Pozabim na bolečino in plezam naprej. Pri napredovanju zavijem preveč levo in se znajdem na precej strmem terenu. Nekaj korakov nazaj dol in pomaknem se bolj desno ter kasneje levo do Matjaža. Na zadnjem varovališču pa Matjaž izreče besede, ki jih nikoli ne bom pozabil. Ker ni bilo možnosti ureditve varovališča si vrv nadenem okoli hrbta in Matjaž mi povsem mirno pove, da se moram v primeru, da se kaj zgodi vreči v luknjo na desni. V delčku sekunde si v možganih pojasnim zakaj, in povsem mirno sprejmem to idejo. Še enkrat preverim, če sem ga dobro slišal. “Ja,ja kaj pa boš drugega” reče in se zasmeji. “Sej ne bo nič” in odpleza naprej. Ok,ok si rečem, zrem v luknjo in si govorim “ah sej ne bo nič”. V kolikor pa bo, pa se bom pač vrgel v luknjo. Juhuhu. Ni boljšega kot to. Seveda ni bilo nič in srečno sva odplezala iz smeri. Na žalost je bila Skuta zavita v meglo in razgledi niso bili najboljši. Sledil je počitek in okrepčilo. Kasneje sva se priključila markirani poti, ki pelje iz Skute mimo Štruce do bivaka pod Grintovcem. Pri bivaku sva zavila levo in se po brezpotju čez trate spustila nazaj do klopce. Sledil je še strm in drseč spust čez gamsov skret in bila sva nazaj pri avtu. Za nama je bila lepa in naporna tura. Za mene pa tudi precej pestra. Prvič sem plezal v steni brez varoval, v megli, na mokrih skalah, kar mi je vse skupaj pričaralo še bolj adrenalinske občutke. Bilo pa je noro dobro. Hvala Matjaž.

Šibava skozi Gamsov skret.

Snežišče pod Skuto in Štruco.

Bolj na začetku smeri. Kot klop se držim skale in plezam.

Matjaž izginja v megli.

Hmm kam naj stopim?

Hudiča, sedaj pa kar zimske razmere.

Matjaž je že v suhi skali.

Tukaj pa je bilo pošteno mokro. Bližam se znameniti luknji.

Izstop iz smeri.

Počitek pod Štruco.

Matjaž uživa v razgledih.

Pogled na Skuto.

Skuta II

Velika Baba. Pred leti sva se z Mojco povzpela gor.

Povratek čez čudovite zelene trate.

Na Javorov vrh z Nino.

Maj 10, 2015 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Vrh.

Danes še en lep dan in zopet sva skočila v gore. Pridružila se nama je moja sestra Nina. Odpeljali smo se v dolino Spodnje Kokre in se odpravili na Javorov vrh. Začeli smo v pravem pohodniškem tempu in kmalu smo bili na pravi delovni temperaturi. V čudovitih odtenkih zelenega gozda in barvnih kombinacij rož smo hitro napredovali. Najprej smo hodili po gozdnem kolovozu do Doma Čemšenik. Glavni kolovoz je pridobil veliko stranskih priključkov, ki so jih naredili gozdarji. Izgledajo res grozno, saj zasekajo naravnost v zeleni gozd. Od doma naprej pa smo nadaljevali po gozdni potki vse do grebena. Na grebenu smo zavili desno in se povzpeli še na vrh. Pričakali so nas čudoviti razgledi na Kočno in Grintovec ter na Srednji vrh, Stegovnik in Košuto v ozadju. Malo smo pomalicali in se hitrostno spustili nazaj v dolino. Za nami je bila lepa turca s solidnimi 900 metri vzpona. Odpeljali smo se nazaj v Polje kjer nas je pričakala Julči s kosilom. Po kosilu smo spili še kavico in pokramljali s teto Maričo in stricem Duletom, ki sta bila ravno na obisku pri Julči.

Zagrizli smo v strmino.

V zelenju gozda.

Švignili smo mimo doma.

Višje gozd še zeleni.

Tik pod vrhom.

Prihod na vrh. V ozadju Srednji vrh.

Pogled na Kočno in Grintovec.

Oblačno nebo.

Vsi trije na vrhu.

Pogled na Stegovnik in greben Košute v ozadju.

Lahko smo se nagledali čudovitih rožic.