Kratek dopust v Spodnjih Stranicah in obiskovanje okoliških vzpetin.

Pred kratkim ob srečanju z Juretom in Natašo sva očitno izgledala precej brezupno. Ponudila sta nama rešitev za pobeg iz praznične Ljubljane, ki nama vsako leto proti koncu meseca decembra že pošteno najeda. Letos naju je poleg običajne “gremo gledat lučke in pit sirup vino” gneče in hrupa, presenetil še občuten porast prodaje v najini trgovini. Dva meseca sva večinoma preživela v pisarni, delavnici ali pri nešteto drugih opravilih, ki jih nikoli na zmanjka. Bila sva že pošteno skurjena in ideja o kratkih počitnicah na vikendu družine Vižintin se nama je zdela imenitna. V ponedeljek sva v popoldanskih urah le uspela zapustiti Ljubljano, ki so jo že resno najedali trdi delci, vlaga in turisti z vseh koncev. Že sam prihod na vikend se nama je zdel precej veličasten. Nobenega zvoka, nobene svetlobe, avtomobilov, kričanja, jokanja…Tišina in narava okoli naju je v tistem trenutku za naju predstavljalo neprecenljivo doživetje. Kmalu po prihodu sem raztegnil zemljevide in začel z načrtovanjem pohodnih izletov. Sledilo je nekaj dni uživanja v miru in tišini. Najlepša hvala Juretu in Nataši, ki sta nama predlagala in omogočila ta kratek a kvaliteten dopust. Ključev še vedno nisva vrnila 🙂

KONJIŠKA GORA, 1012 m.

Drugi dan se nama ni dalo voziti z avtom in kar od hiše sva se napotila na Konjiško Goro. Oba sva za to vzpetino slišala prvič in zvedavo sva se odpravila proti vrhu. Vrh gore se imenuje Stolpnik. Visok je 1012 metrov. Na vrhu je postavljen stolp, ki te popelje še 25 metrov višje. Pot je najprej potekala po makedamu, kasneje pa zavije v gozd. Nekaj previdnosti je potrebno pri manjšem zaselku, kjer pot zavije desno v gozd. Tam gojijo grdo slovensko navado imenovano “izpuščen rahlo agresiven pes”. Na srečo sva imela pohodne palice in v domačem jeziku sem mu razložil, da jo lahko takoj dobi po kepi. Neodgovorni latniki psov in spuščeni zmešani psi mi gredo res precej na živce. Na vrhu naju je pričakal že omenjeni razgledni stolp, ki omogoča razglede daleč naokoli. Vreme ni bilo najboljše, nekaj pa se je le videlo. Z vrha sva se vrnila po drugi poti, ki pa se kasneje priključi tisti, po kateri sva prišla gor. Tudi tukaj se lahko vidi, da je gozd zadnje čase preživel kar nekaj udarcev narave in je precej načet. Veliko podrtega drevja in polomljenih vej še vedno leži naokoli. Fina turca na katero se odpraviš kar od hiše.

ROGLA, 1517 m.

Na Roglo sva se odpravila po obilnem zajtrku in kar preveč dolgo sva odlašala z odhodom. Zapeljala sva se z avtom v Vitanje. Želela sva štartati iz doline potoka Hudinja. Nikakor nisva našla odcepa iz ceste zato sva se zapeljala kar do cekrvice Svetega Vida. Od tam sva v mrzlem in suhem vremenu hodila do vrha Rogle. Na vrhu sva bila presenečena, da ogromno ljudi smuča na dveh odprtih progah, na katerih je bilo nekje okoli 3 cm snega :). Spet sva se povzpela na stolp, ki pa je višji od tistega na Konjiški gori. Ob povratku nazaj naju je začelo pošteno zebsti in večino poti sva pretekla. Na poti sva skoraj ves čas imela sonček, čeprav je bilo kar pošteno mrzlo. Lušten, bolj penzionističen sprehod.

BASALIŠČE,1272 m. Najvišji vrh PAŠKEGA KOZJAKA.

Prvi dan v letu 2016 sva se spet odpeljala v Vitanje. Medtem, ko je večina ljudi še počivala, sva se zakadila na Paški Kozjak. Presenetila naju je zelo strma pot, ki ne pozna vijuganja. Ravno prav, da sva se lepo ogrela, in naju niti slučajno ni zeblo. Najprej sva si na razgledni točki ogledala Vitanje. Nadaljevala sva mimo hiše v strm klanec do Lovske koče. Od lovske koče naprej pot ni več tako strma, čeprav se nikoli prav ne poleže. Na vrhu sva srečala še gospoda in gospo s psičkom. Malo smo se pogovorili in že sva jo odkurila nazaj v dolino. Navdušil naju je predvsem lep gozd, ki je za razliko od tistega na Konjiški gori manj poškodovan in posekan.

STENICA, 1091 m.

Na zadnji izlet pa sva se spet odpravila kar od hiše. Najprej sva se po asfaltni cesti povzpela do Lindeka. Od tam peš pot zavije v gozd in se po strmini povzpne do kmetije pod Stenico. Od tam sva se še malo povzpela in nato hodila po samotnem robu Stenice kjer nisva srečala žive duše. Na vrhu sva pogledala v vpisno knjigo in ugotovila sva, da večina obiskovalcev pride na vrh z druge strani. Iz smeri Vitanj. Spustila sva se v omenjeni smeri, nato pa zavila desno kjer sva se kmalu priključila poti do Lindeka. Tam sva ugotovila, da lahko za povratek izbereva pot XIV divizije, ki pelje po manjši soteskici vzporedno z asfaltno cesto. Kmalu sva bila spet nazaj v hiši in sledilo je kuhanje dobrot. Od vseh štirih izletov naju je prav Stenica najbolj navdušila. Verjetno zaradi občutka samote, tišine in lepega gozda.