Prekrasna gora, ki jo zgledate takoj, ko se pripeljete v Gozd Martuljek. Včeraj sva jo obiskala. Mojca prvič jaz pa drugič. Odpeljala sva se do Kranjske Gore in naprej proti Vršiču kjer sva pri mostu čez rečico Pišnico parkirala avto.

Iz Krnice se je že videlo Prisojnik, ki ga je obsijalo sonce.

Na vrh sva se povzpela po poti, ki pelje čer Kačji graben. Temperatura je bila visoka in ko sva prišla do melišča je končno začelo pihati in temperatura se je spustila.

Strmina takoj na začetku ne popušča.

Po poti, ki je zaradi melišča malo zoprna sva prišla do skal kjer sva se povzpela na vrh.

Pogled nazaj na melišče.

Melišče še kar traja in obisjalo naju je sonce, ki je že precej močno.

Končno sva opravila z meliščem in nadaljujeva proti vrhu po skali.

Pot ni preveč zahtevna le na koncu je potrebno malo pazljivosti. Na vrhu sva uživala v čudovitih razgledih. Z dateljni sva nahranila planinsko kavko in se malo spočila.

Ne levi Razor in desni Prisojnik.

Škrlatica in neprebojni zid.

V daljavi pa se kaže mogočnež po imenu Jalovec.

Vrnila sva se po poti, ki pelje čez Lipnico. Ves čas spusta po tej poti sta na ogled čudovita Razor na levi in Prisojnik na desni. Pot je malce bolj zahtevna. Na nekaj mestih se spustimo po jeklenicah in smo tudi malo izpostavljeni. Vendar nič hujšega za izkušenega planinca.

Na poti nazaj Mojca ugotovi, da se bo potrebno po jeklenicah tudi spustiti čez rob na katerem stoji.

Vročina seka in vsaka senca je dobrodošla.

Vročina je vse bolj pripekala in na poti navzdol sva ugotovila, da je gorski hudournik malo “odnesel” pot. Zašla sva s poti in se znašla v vročini, ki je mejila že na sončni udar. Malo sva se podvizala, zopet našla pravo markirano pot in prispela do koče v Krnici. Pred kočo nama je za kratek čas družbo delal radler in jabolčni zavitek. To je bilo res kratko obdobje. Iz Krnice sva se popolnoma pregreta odpravila nazaj. Vmes sva se ustavila v ledeno mrlem potoku Pišnica kjer sva se pošteno ohladila. Voda je tako mrzla, da lahko noge držiš pod vodo le 4 do 6 sekund, potem pa trga od bolečine.

Končno ohladitev v mrzli Pišnici.

Po daljšem premoru sva nadaljevala do avta in, ko sva prišla na izhodišče sva bila zopet pregreta. Odločila sva se, da se ohladiva še ob jezeru Jasna. Vzela sva “armiče” in se ob Pišnici pomikala proti jezeru. Vmes sva oddelala en “power nap” in se zopet kvalitetno ohladila.

Pravljica ob Jasni.

Kaj naju je ob vrnitvi čakalo v centru Ljubljane, pa lahko ugibate. Totalna absolutna vročina, itak.

Krožna pot po Kamniško-Savinjskih Alpah

Dolgo je trajalo, ampak končno nama je uspelo. Mojca je osvojila prvi dvatisočak od zloma obeh kosti nad gležnjem, ki se je zgodil pred osmimi meseci. Premagala sva več kot 1700m nadmorske višine. Včeraj sva se napotila na krožno pot, ki se je začela in končala v Kamniški Bistrici. Skozi dolino Kamniške Bele sva se povzpela na Presedlaj in nadaljevala do Korošice.

Pogled na Konja in Rzenik s sedla Presedlaj na višini 1613m

Na Pragu se odpre čudovit pogled na Ojstrico.

Povzpeti se morava še na Planjavo, ki jo lahko vidimo skrajno levo.

Od Kocbekovega doma sva se povzpela na Planjavo. Med potjo sva uživala v pogledih na Lučkega Dedca, Zeleniške špice in Ojstrico. Na vrhu sva v sončnem vremenu opazovala okoliške vrhove, se najedla in osvežila ter se pripravila za spust.

Opazuje naju Lučki Dedec

Zeleniške špice so se pokazale soncu.

Na vrhu.

Spustila sva se do Kamniškega sedla čez zanimiv del poti imenovan Rdeči kup.

Od Kamniškega sedla sva se spustila v dolino kjer sva se ohladila v mrzlem izviru Kamniške Bistrice. Precej utrujena sva še zbrala energijo za okrepčilo pri Legastji, itak.

Na Skuto čez Žmavcarje. Spust čez Velike pode do bivaka, naprej do Kokrškega sedla in v dolino.

Danes sem se odločil povzpeti na Skuto. Zaradi nejasne napovedi sem vstal ob 4:00 in ob 5:35 že hodil proti vrhu. Na vrhu sem stal ob 9:00. Na poti do bivaka pod Skuto sem lahko opazoval gamse in švical v sopari.

Na vrh sem se povzpel po poti, ki nad Bivakom pod Skuto preči melišče in se dvigne po steni (zelo zahtevna pot) na vrh Skute. Pot je dobro varovana, potrebno je biti le previden in paziti na trden korak in oprijem. V steni sem bil skupaj z meglo in mokro skalo kar mi je nemudoma vključilo nekaj novih senzorjev, ki so zadnje čase malce počivali. Bil pa je tudi pravi trenutek za oživitev prebranih dogodivščin naših alpinističnih mojstrov v najvišjih gorstvih sveta, ki jih poznam samo iz njihovih knjig. Skratka cela dogodivščina.

Skuta z vrhom v megli.

Na vrhu pa se je kot naročeno razkadilo in razgled je bil na dlani.

Spustil sem se čez Velike pode.

Ogledal sem si novi bivak pod Grintovcem, malce strmel v nebo in skale, ter užival v slastnem sendviču s popečenim sejtanom. Po tem, ko sem v želodec spravil še dateljne in jabolko pa sem bil pripravljen, da nadaljujem s spustom. Odrvel sem do Kokrškega sedla in naprej v dolino. Ob 12h sem bil pri avtu.