V nedeljo sva se z Mojco odpravila na Košutnikov turn. Dan je bil prekrasen in ugotovila sva, da je jesen v planinah res čudovita. Odtenek zelene se spremeni v rumeno rjavega in ob lepem sončnem vremenu se prične čisti užitek.

Dvodnevna krožna tura v čudovitem svetu  Julijskih Alp.

Po čudovitem dopustu na morju kjer sva se z Mojco res odpočila so me podplati že močno zasrbeli. Odločil sem se za dvodnevno pot po Julijcih. Na pot sem povabil Marjana ki je nemudoma bil za in že sva pakirala nahrbtnike. Odpeljala sva se do Doma Klementa Juga v Lepeni in tam pustila avto. Bila je soboto in lepo vreme, kar je imelo za posledico precejšen obisk. Bila sva že pozna in ob 10:00 sva zakorakala proti vrhu. Hitro sva napredovala in čez uro in pol sva že prispela do Doma pri Krnskih jezerih.

Brez prestanka sva nadaljevala do jezera kjer sva se ob res lepem pogledu na jezero malce spočila.

Postajalo je vroče in na poti od jezera do vrha Krna sva močno sopihala.

Na vrhu sva si ob smradu ovčjih iztrebkov, ki se je mešal s smradom iz sendvičev z mortadelo ter majonezo na hitro razgledala naokoli. Razgledi so bili res fantastični in videlo se je vse.

V načrtu sva imala še pot do Komne. Pod Peski sva se spustila do pokopališča vojakov iz prve svetovne vojne in nadaljevala do Prehodcev.

Na Prehodcih sva se morala zopet povzpeti do Bogatinskih vratc in zatem navzdol do Koče pod Bogatinom.

Dan se je že počasi poslavljal. Pred kočo sva še uspela pojesti joto in palačinke, ko je zahladilo in morala sva se preseliti v notranjost.

Ob prijetnem večeru v koči, ko so nekateri gledali film Prety woman in drugi brali Planinski vestnik se je večer prevesil v noč in odšla sva spat v najino sobico. Ob smehu in šalah o papirnatih rjuhah sva se prijetno utrujena pogreznila v spanec. Za nama je bilo 8 ur naporne hoje. Aja, Marjan je ostal brez svojih natikačev (copat) kajti nekdo je mislil, da so skupni in mu jih je pomotoma vzel. Dobro sva se naspala in zjutraj ob 7:30 sva že maširala prosti Lanževici.

Med potjo sem na mestu kjer sva se preoblekla v majico s kratkimi rokavi izgubil očala. No to se mi je posvetilo po 15 minutah hoje. Nič, odvrgel sem nahrbtnik in jih odšel iskati. Kdor nima v glavi ima pač v nogah. Na srečo sem jih našel.

Po čudovitem svetu Lepe Komne sva se povzpela do vrha Lanževice ter si tam privoščila zajtrk. Zopet sva se razgledovala kar nekaj časa in uživala v miru ter sončnem vremenu.

Po nemarkirani poti sva se povzpela še na Veliko Babo.

Sledil je spust do koče pri Krnskem jezeru.

V sončnem vremenu sva po grlu spustila dva mrzla radlerja in se spustila nazaj v Lepeno. Pot je tehnično povsem nezahtevna vendar izredno lepa. Priporočam.

Na vročo nedeljo sem se odpravil na Kočni. Od vseh najvišjih vrhov v Kamniških hribih sta to edina vrhova kjer še nisem bil. Ura zvoni ob 5:00, ahh ne, vstati bo treba. Ob 6:30 sem že na pešpoti proti Češki koči. Vzpon mineva hitro ob stalnem spremljevalcu švicu, ki mi zaliva vse možno. Od Češke koče naprej končno malo zapiha in ozračje je hladnejše. Sonce je še na vrhovih in v prijetni temperaturi se vzpenjam hitro proti vrhu.Sledi nekaj izpostavljenih odsekov, ki pa so dobro varovani.

Razgledi se opirajo in vse lepše postaja. pridem do prehoda kjer je potrebno nahrbtnik potisniti pod skalo, nato pa se splazim še sam. Res zanimiv del poti.

Hitro sem na vrhu kjer kar močno piha. ura je 9:30. Poiščem zavetrje in si privoščim malico ter veliko pijače.

Odločim se za malo mazohistično varianto ture. Po jeklenicah se odpravim še do Kokrške Kočne in se spustim do bivaka pod Kočno.

Spust poteka po krušljivi poti in melišču in ni preveč prijeten. Spust iz 2500m na 2060m.

Preostane mi še en vzpon in sicer čez Dolce na Dolško Škrbino, 2270m.

Na škrbini v miru opazujem Grintovec in Kočno ter se počasi odpravim v dolino. Pri Češki koči je nenormalna gneča zato z zelo hitrim korakom odbrzim v dolino.

Ob 13:30 sem pri avtu in se izognem najhujšemu soncu. Lep dan v gorah. Aja, kaj vse hodi v gore pa raje ne bi opisoval.