Srečanje s puščavskim peskom na snegu.

Vrh Stola.

Že dolgo sem planiral vzpon na Stol iz doline potoka Završnice. Danes sem kljub napovedi sončnega vremena upal, da bom imel solidne razmere. In res sem imel srečo. Vstal sem ob 4:00 in 5:50 že hodil. Mimo Tinčkove koče sem se skozi strm gozd zagnal kot, da bi lovil vlak. Temperatura je bila že zjutraj visoka in res je smešno, ko hodiš po snegu in čutiš, da je ozračje že lepo razgreto.Cikcakal sem med drevesi in iskal najboljše prehode. Sledi mojih predhodnikov so se velikokrat izgubile kajti sneg se seseda in sledi rade izginejo. Zavil sem desno in se čez Zagon povzpel do bolj planotastega sveta V kožnah. Vrtača se je na svojem južnem pobočju že veselo znebila snega. Nadaljeval sem po res lepi dolinici. Na desni sem občudoval Belščico na levi pa Orličje. Vreme je bilo oblačno in upal sem, da bo tako tudi ostalo. Bal sem se namreč, da bi se sneg v primeru sonca preveč ujužil in mi preprečil dobro smuko. Zanimivi pa so bili oranžno rumeni madeži na snegu. To sem že zasledil na spletu in šlo naj bi za pesek, ki ga prinesejo topli vetrovi iz Afrike. Zanimivo res. Nadaljeval sem naravnost in se pri ogromnih skalah malo odpočil. Bil sem že kar prijetno utrujen a čakal me je še strm vzpon po melišču. Sneg mehak, malo se je udiralo ampak ni bio sile. Lepo sem napredoval in kmalu prišel pod vrh Stola. Naenkrat se je prikazala megla in nič več nisem videl. Na Stolu sem bil že večkrat in sem vedel kam nadaljevati. Kmalu sem bil na vrhu in tudi megla je izginila. Ura je bila 8:35.Bil sem popolnoma sam in daleč okrog nikogar blizu. Po okrepčilu pa juhuhu v dolino. Spust z vrha je bil super. Sneg ravno prav mehak za lepo zavijanje. Strm del v melišču pa je bil malo manj super, kajti smuči so že preveč rezale v mehak sneg in vključiti sem moral vse razpoložljive stabilizatorje. Potem pa presenečenje. Ko sem zavil desno od melišca me je čakal mehak sneg na katerem se je zavijalo kot na putru. Bilo je res odlično in prav prijetno me je presentila ta snežna podlaga. Sledil je spust do Zagona kjer sem v redkem gozdu prav tako lahko lepo odsmučal. Malo sem sicer lomastil vendar je bil sneg še v redu. Nato pa še zadnji gozdni del kjer sem pričakoval mučenje. In zopet presenečenje. Sneg je sicer povsem južen, vendar ga ni bilo več veliko in z lahkoto sem odvihral med drevesi nazaj do ceste. Nato pa sem lahko prav prijetno vijugal tudi še po cesti. Na koncu pa sem moral smuči nesti kakšnih 300 metrov do avta. Prava zima v nezimskih temperaturah. Užitek,uf.

Plazovi v Zagonu. Na srečo že bivši.

Plazovi pod Belščico. Tudi bivši.

Še tukaj se dvignem pa sem. Puščavski pesek povsod.

Izstop iz melišča.

Vrtača kraljuje.

Samevam na vrhu.

Pesek in sneg povsod.

O tole moram vse presmučati. JUHUHU!

Še malo gozdnega smučanja. Pravo smučišče.

Mojca pred soočenjem z Jakobom.

Sončna nedelja. Končno. Za smučanje sem ostal brez družbe in zato sem povabil Mojco na kolesarski izlet. Zaradi res dolge zime je bil to prvi v letošnji sezoni in res sva se vsa navdušena odpeljala kar iz centra. Čez Rožnik sva se spustila v Podutik, nadaljevala na Toško čelo in naprej proti Katarini. Bilo je res veliko ljudi in potrebno je bilo kar paziti, da ne zbiješ kakšnega psa ali gospoda in gospo, ki fascinirana nad soncem hodita levo in desno po cesti. Sonce je lepo pripekalo in življenje v gozdu in na travnikih se je res precej razbohotilo. Naletela sva celo na vodni seks žab, ki se množijo kot nore. Kaj kmalu sva bila na Topolu in sledil je kratek spust do vasi Brezovica. Tam je Mojca ugotovila, da naju čaka še kakšen kilometer ali dva vzpona po strmi poti na Svetega Jakoba. Glede na to, da se junija odpravljava na dolgo pot s kolesom ji ni preostalo drugega kot, da se je močno potrudila. Na vrhu je bilo res toplo, razgledi pa do Triglava in Snežnika. Bilo je samo malo preveč ljudi, ki se ob sončnih nedeljah pripeljejo do Katarine in grejo potem paš na Jakoba. Po okrepčilu sva se po zelo strmem makedamu spustila proti Golem Brdu in disk zavore so se razgrele do temperature kjer bi na njih lahko spekel jajca. Sledil je povratek v Ljubljano in krog je bil sklenjen. Za otvoritev sezone res luštna turca.

Na Toškem čelu sva se že lepo ogrela.

Mojca rine v klanec. Zasleduje jo hitri planinec.

Seks v vodi. Hudo ni kaj.

Bilo je res lepo vreme.

Primite pse!!! Mojca leti v klanec…

Tudi jaz sem nekajkrat zasopihal.

Osolnik na desni.

Triglav v ozadju.

Storzic.

Koliko časa že nismo videli sonca v Ljubljani? Danes si je Mojca zaželela nekam kjer ni snega in bova lahko ujela sonce. Odpravila sva se na Vremščico. Ujela sva sonce in pravo spomladansko burjo. Na žalost pa se nisva mogla popolnoma izogniti snegu, ki ga je v senčnih legah ostalo kar še nekaj. Na poti sva srečala tudi simpatično oslovsko družino, ki pa zaradi burje ni zapustila svojega domovanja. Bilo je prijetno loviti sončne žarke in opazovati naravo, ki se le počasi prebuja iz dolge zime.

Sneg s je ohranil v senčnih legah.

Tudi oslovska družina se je skrila pred burjo. Vseeno pa jim je prijalo sonce.

Na vršnem grebenu se je pojavil napihan sneg in burja, ki je premetavala listje sem ter tja.

Snežni vrh pred nama.

Na vrhu sva se posončila.

V Senožečah se je odprl lep pogled na Nanos.