Z Matjažem sva imela v načrtu, da bi proti koncu sezone odšla smučat na Monte Roso. Kasneje se je načrt spremenil in časa je bilo vse manj. Na koncu sva že bila pripravljena, da skočiva za nekaj dni v Dolomite. Zaradi delovnih obveznosti, ki jih je imel Matjaž sva na koncu pristala v Vratih. Od vseh planov je ostalo za en večer in naslednji dan časa. V četrtek zvečer sva se po dolini Vrat odpeljala po cesti do snega kjer se ni dalo več nadaljevati z avtom. Oprtala sva nahrbtnike in se peš odpravila do bivaka malo naprej od Aljaževega doma. Matjaž je imel ključe zgornjega prostora. Zaradi visokih temperatur sva načrtovala zgodnji odhod v severno steno in smučanje za Cmirom. Po večerji in pivu sva se zaklepetala in ura je naenkrat kazala polnoč. Hitro sva se zavila v deke in popadala v posteljo. Zjutraj sva vstala ob 4:30 in malo pozajtrkovala. Med pakiranjem nahrbtnikov sva ugotovila, da je neznani glodalec pohrustal del Matjaževaga nahrbtnika. Da bi prišel do sendviča je pojedel lep del zgornjega žepa. Po zajtrku in pospravljanju sva odrinila proti steni. Bilo je še toliko snega, da sva lahko kar nekaj časa hodila s smučmi. Ko pa se pot postavi pokonci sva najprej morala s pancarji hoditi po goli skali. Kmalu sva prišla do snega in nataknila sva dereze ter v roke vzela cepina. Sledila je prečnica v levo. Sneg je bil popolnoma gnil in mi ni bil prav nič všeč. Vseeno sva se vzpenjala in počasi prišla do macesnov. Upala sva, da bo sneg višje vsaj malce bolj predelen in trd. A sneg je bil na žalost vse bolj gnil. V nekem trenutku mi je Matjaž rekel, da mu ni prav nič všeč, da izpod skal teče voda in da je sneg vse bolj gnil. Vsekakor se ne bi mogel bolj strinjati. Ko pa je rekel, da bova obrnila, sem se uzrl nazaj dol in pomislil kako bi bilo lažje hoditi gor. A kaj moremo? Sedaj je treba dol. Stopal sem dol in se dobro oprijel cepinov vsakič, ko me je v gnilem snegu malce premaknilo. V zabadanje cepinov sem vložil toliko energije, da me je moral Matjaž kar dolgo čakati. Končno je strmina popustila in lahko sem sestopal bolj sproščeno. Pri špranji ob skali sva si nataknila smuči in se dogovorila, da se bova najprej spustila nato pa povzpela do Luknje. Sledila je prečnica v levo, a so naju kmalu ustavili globoki žlebovi. Sledil je strm spust in usmerila sva se proti Luknji. Ko sva se zaustavila sva nataknila pse in začela z vzponom do Luknje. Sonce je bilo vse močnejše in še dobro, da je pod Luknjo malo zapihalo. Na Luknji sva se malce spustila in veter je popolnoma popustil. Na sonce sva kar nekaj časa uživala in premlevala vse možno. Odsmučala sva nazaj v dolino in imela za smučanje presenetljivo dobre razmere. Na koncu sva še malo slalomirala po gozdu in skakala čez naravne skakalnice. Sledila je še hoja z nahrbtniki do avta in končala sva s turo. V Mojstrani sva se dobila še z Gregorjem in Anito. Po kavici in rehidraciji sva se odpeljala domov. Oba sva nekako vedela, da sva zamudila smučarske počitnice v tujini, a sva si na srečo lahko privoščila vsaj lep večer in dan v naših gorah.

Mojca si je že dolgo želela vožnje z vlakom. Zmenila sva se, da skombinirava kolo z vlakom. Odločila sva se, da odkolesariva v Novo mesto od koder se vrneva nazaj z vlakom. Doma sem na Garmin Connect zemljevidih narisal traso ter preučil teren. Ker sva nameravala pot prekolesariti z gorskimi kolesi je bilo pomembno, da je pot načrtovana tako, da večino časa voziva po naravi. V soboto zjutraj sva odrinila od doma in se takoj zapodila v okoliške klance. Najprej na Veliko Trebeljevo in naprej na Mali vrh. Od tam sva nadaljevala do vasi Leskovec od koder sva se spustila v Stično. Spust je potekal po čudoviti soteski Stiškega potoka kjer ne srečaš nikogar, kjer žubori voda, pojejo ptice in te grejejo sončni žarki. Ekspresno sva prispela v Stično. Od tam sva nadaljevala v smeri Hrastovega dola. Tam sva ob vaškem ribniku spoznala kako je nastala vas. V ribniku sva opazovala ribe in si poskušala predstavljati kako je vas izgledala na začetku. Nadaljevala sva s kolesarjenjem in se čez gozd povzpela do vasi Sela pri Šumberku. Od tam sva večinoma po gozdu nadaljevala do vasi Volčja jama. Sledil je kratek spust, nato pa strm vzpon med vinogradi v Liscu. Med vzponom so se nama v ozadju prikazovale Kamniško-Savinjske Alpe in postalo je malce bolj vroče. Prečila sva vinograde in se po gozdni poti spustila do Dobrave. Vmes sva malo zašla, ampak sva hitro našla pravo pot. Iz Dobrave sva nadaljevala v smeri Gornjega Ajdovca. Od vasi naprej sva zavila v gozd in pričel se je vzpon proti domu Frata. Za kratek čas sva se spustila in se znašla pri domu Frata. Čeprav nisva imela več veliko časa je napočil čas za kratek premor. Spila sva mrzlo pivo in se malo pogovorila z edinim gostom ter kuharjem. Bila sva prijetno presenečena nad res lepo lokacijo sredi gozda. Ob pogledu na uro sva ugotovila, da se nama hitro približuje ura odhoda in odpeketala sva jo proti Novemu mestu. Najprej malo spusta, nato spet vzpon in znašla sva se v vasi Suhor. Iz Suhorja sva se spustila po strmi cesti v dolino in prišla v Prečno. Od Prečne sva nadaljevala do želežnisške postaje v Novem mestu. Prispela sva 15 mint pred odhodom. Vlak je bil točen in še dobro, da se nisva kje zadržala dlje. Kolesi sva zataknila za nosilca v za kolesa prilagojenem vagonu in vožnja je minila mirno. Odpeljala sva se do glavne želežniške postaje v Ljubljani. Sledil je še obisk Sir Williams puba kjer sva odbila še enega za žejo. Sledilo je še 6 kilometrov vožnje do Polja, ki pa bi jo lahko prevozila tudi miže. Nabralo se je 83 km in 1600 metrov vzpona. Res lep dan. Z vlakom pa še kdaj 😉

Po sobotni turi v Goriških Brdih sva se odločila za eno domačo. Iz Polja sva čez Besnico odkolesarila na Veliko Trebeljevo. Od tam sva se spustila v vas Gozd-Reka. Spust po zmatranem makadamu naju je precej pretresel. Po precej odmaknjeni in lepi dolinici sva prispela do hiš, kjer sva zavila desno v smeri Obolnega. Začel se je strm in dolg klanec, ki je kar lep zalogaj. Med vzponom so se v ozadju odpirali čudoviti pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Sčasoma sva le pribrcala do Obolnega. Sledil je še kratek vzpon po gozdni peš poti do travnika na vrhu. Na vrhu sva se na klpocah malo posončila in spočila. Gospod iz hiše radiomaterjev tik pod vrhom, nam je posodil daljnogled, in lahko sva si ogledala še gore in naravo v okolici. Sledil je spust nazaj čez travnik in gozd, nato pa sva zavila levo in začela s spustom po precej zmatranem makadamu/kolovozu, ki je prav tako utrpel precej škode med letošnjo zimo. Letelo je, in hitro sva bila pri boljši cesti/makadamu kjer sva zavila desno in se spustila do Malega vrha. Od tam pa sva po gozdnem kolovozu odkolesarila do makadama, ki iz Ravnega Brda pripelje na Javor. Na Javorju sva se precej razveselila asfalta kajti makadami in kolovozi so naredili že pecej škode na rokah in ramenskem obroču. Sledil je hitrostni spust v Podlipoglav. Čez Sadinjo vas sva odbrzela nazaj v Polje. Strinjala sva se, da gre za lepo in kar naporno turco v domačih koncih. Prekolesarila sva 54 kilometrov in se povzpela 1250 metrov.