Podrto drevje

V petek sem se odločil, da preverim stanje v bližnjem gozdu. Že najmanj 10 let nisem tekel samo po asfaltu. Nisem točno vedel ali bodo moje stare kosti in členki še kos tako trdi podlagi kot je asfalt. Štartal sem iz hiše na Trubarjevi in se podal v smeri Štepanjskega naselja. Tam sem zavil desno pod Golovec in tekel do križišča v Sostrem. Na odcepu desno sem zavil na cesto, ki pelje proti Podmolniku in naprej na Orle. Sledil je klanček, sopihanje na Orle in nato spust na južno stran proti Dolenjki. Opraviti sem moral še z ravninskim tekom v družbi avtomobilov in smoga. Kmalu sem prispel do Ljubljanskega gradu. Skočil sem še na grad in nato čez staro Ljubljano domov. Pretekel sem 21 km in premagal 302 višinskih metrov. Na žalost pa sem na poti videl toliko podrtih dreves kot še nikoli. Na severni strani Orel ni tako hudo kot na južni. Škoda se ne more primerjati z drugimi konci Slovenije a je vseeno precejšnja. Res žalosten pogled. Včeraj pa sem sem odtekel enega mojih najljubših tekov SV. Urh – Orle – brunarica Zadvor – Orle – Urh. Pot je tezko prehodna, polomljeno drevje leži povsod. Ves čas sem se moral plaziti pod drevesi, preskakovati debla, paziti na štrleče veje…
Že dolgo nisem bil tako slabe volje zaradi škode v naravi. V vsej tej škodi upam le, da se bodo ljudje malo bolj začeli zavedati pomembnosti gozda, ki so naša pluča in zavetje živali ter rastinstva. Potrebno je dojeti, da nas tehnološki in gospodarski razvoj nikoli ne bo oskrboval s tem kar nam daje narava. Na žalost se mi zdi, da ljudje vse bolj zanimajo igre in teater…

GPS zapis kroga

Podrta drevesa lezijo na tleh. Precej žalosten pogled.

Zlomljeno sadno drevo.

Precej dreves je izruvalo kar s koreninami.

Ob cesti, ki pripelje na dolenjsko cesto je ogromno podrtega drevja.

Polomljena drevesa

polomljena drevesa 2

Polomljena drevessa 3

Na vrhu Osolnika pri cerkvi. Mraz me je hitro pognal v dolino. Zelo edinstven občutek, ko imaš na sebi mokro majico in ti veter malo prepiha ledvičke.

Po včerajšnjem smučanje je bil danes čas za malo bolj resen tek. Odpravil sem se na Osolnik iz Sore. Povzpel sem se po peš poti na kateri takoj zagrizeš v strmino, ki ti ne pusti dihati. Na srečo se v srednjem delu malu položi. Zadnja tretjina poti pa je zopet strupeno strma in na vrhu sem pošteno lovil sapo.Na vrhu je bilo mraz in hitro sem jo popihal dol. Spustil sem se do kmečkega turizma in desno po peš poti v dolino Ločnice. V dolini sem zavil levo in po pesto metrih zopet levo v hrib. Po markirani poti za Osolnik sem se zopet vzpenjal proti Osolniku. Ta pot pa ni bila shojena in na nekaterih strmih mesti sem kar malo zakopal v snegu in ledu. Po zasneženem gozdu sem kmalu prišel na cesto, ki pelje na Osolnik in zavil desno nazaj v dolino. Nekaj časa sem tekel po cesti, v zadnjem delu poti pa sem se spet priklučil na markirano stezo. Zaradi poledenele in blatne poti sem moral biti ves čas previden. Trenutek neprevidnosti in hitro si lahko na tleh. Kadar je pot ledena in blatna je najbolje, da ves čas gledaš pod noge. Skupaj se je nabralo 960 metrov vzpona. Lepa turca ni kaj. Naslednjič upam, da ne bo tako ledena pot.

GPS sled

Takoj sem zagrizel v blato in led.

Na začetku ni veliko snega.

Višje pa je slika že drugačna.

Na vrhu pa je vse pobeljeno. Pogled v dolino.

Strma ledena in mokra pot na kateri je treba res previdno teči.

Vode je veliko.

Še zadnji strm spust v dolino.

To je opuščeno smučišče, ki pripelje na Vrh Ljubelščice ali po domače Triangel.

Danes sem najprej odhitel na trg po svežo zelenjavo in druge dobrote. Nato pa sem si zaželel smuke na soncu. Poskušal sem prepričati Mojco vendar ni bila najbolj navdušena. Jo pa popiham sam. Kam pa? Malo sem preveril razmere in se odločil za krajši in varen vzpon na Triangel nad Zelenico. Na zapuščenem smučišču je bilo dovolj snega, da sem lahko začel takoj hoditi s smučmi. Pričakoval sem veliko ljudi a ni bilo prav velike gneče. Morda jih je prestrašila napoved močnega vetra. Hitro sem prišel do doma na Zelenici. Od tu me je čakal še kratek vzpon na Triangel. Že nekaj sto metrov pd vrhom me je obsijalo sonce in zimska idila je bila prava. Na vrhu sem se nagledal na vse strani, popil čaj iz lučnika in kmalu odbrzel proti domu. Sneg je bil suh, vendar na žalost s skorjo, ki je precej otežila vijuganje. Smučišče od doma naprej pa je prijetno presenetilo. Tukaj ni bilo skorje. Namesto skorje sem naletel na trd sneg na katerem sem užival v pravi zimski smuki. Vmes sem moral zaradi spihanega dvajset metrskega pasu sneti smuči. Nadaljevanje v spodnjem delu je potekalo po progi, ki jo je naredil ratrak in tudi tukaj je bila smuka zadovoljiva.Prismučal sem vse do parkirišča. Prvič letos je bila temperatura zimska. Bilo je lepo in prav užival sem. 😉

Ratrak mi je lepo poteptal stezo.

Še tale vzponček proti vrhu opravim pa sem.

Na vrhu pa nori pogledi na Stol, Vrtačo…

Zimske temperature na vrhu

Lepi pogeldi na vrhu.

Begunjščica je danes izgledala kar malo srhljivo

Pogled na Dom na Zelenici