Tek na Osolnik

Na vrhu Osolnika pri cerkvi. Mraz me je hitro pognal v dolino. Zelo edinstven občutek, ko imaš na sebi mokro majico in ti veter malo prepiha ledvičke.

Po včerajšnjem smučanje je bil danes čas za malo bolj resen tek. Odpravil sem se na Osolnik iz Sore. Povzpel sem se po peš poti na kateri takoj zagrizeš v strmino, ki ti ne pusti dihati. Na srečo se v srednjem delu malu položi. Zadnja tretjina poti pa je zopet strupeno strma in na vrhu sem pošteno lovil sapo.Na vrhu je bilo mraz in hitro sem jo popihal dol. Spustil sem se do kmečkega turizma in desno po peš poti v dolino Ločnice. V dolini sem zavil levo in po pesto metrih zopet levo v hrib. Po markirani poti za Osolnik sem se zopet vzpenjal proti Osolniku. Ta pot pa ni bila shojena in na nekaterih strmih mesti sem kar malo zakopal v snegu in ledu. Po zasneženem gozdu sem kmalu prišel na cesto, ki pelje na Osolnik in zavil desno nazaj v dolino. Nekaj časa sem tekel po cesti, v zadnjem delu poti pa sem se spet priklučil na markirano stezo. Zaradi poledenele in blatne poti sem moral biti ves čas previden. Trenutek neprevidnosti in hitro si lahko na tleh. Kadar je pot ledena in blatna je najbolje, da ves čas gledaš pod noge. Skupaj se je nabralo 960 metrov vzpona. Lepa turca ni kaj. Naslednjič upam, da ne bo tako ledena pot.

GPS sled

Takoj sem zagrizel v blato in led.

Na začetku ni veliko snega.

Višje pa je slika že drugačna.

Na vrhu pa je vse pobeljeno. Pogled v dolino.

Strma ledena in mokra pot na kateri je treba res previdno teči.

Vode je veliko.

Še zadnji strm spust v dolino.