Oddajnik na vrhu Pasje ravni.

Zadnje tri mesece sem bolj poredkoma tekel. Vzrok sta bila predvsem moja boleča palca na nogi, ki se nikakor nista hotela umiriti. Še posebno desni, bolj načet, mi je večkrat sporočil, da ne bo nič s kakšnimi daljšimi oziroma napoprnejšimi teki. No zadnje tri tedne pa sta se le malo umirila in lahko sem opravil spet nekaj solidnih tekov. Čeprav ne preveč dolgih pa vseeno s solidno višinsko razliko in poštenim tempom. Danes pa sem se odločil, da vseeno malo pojačam obremenitev in se odpravim tečt nekam kamor še nisem. Z avtom sem se odpeljal do vasi Hotavlja in parkiral ob majhnem parkirišču ob potoku. Na zemljevidu sem našel peš pot, ki naj se bi začela nekje okrog parkirišča. Nisem je našel in za pomoč sem prosil lokalce. Kot po dobri stari navadi so me poslali po cesti do Bukovega vrha. No, saj je vseeno sem si mislil. Samo da tečem. Za nagrado sem si prislužil kakšne 3 kilometre puhtečega asfalta in žgoče sonce nad glavo. Počasi, kot kakšna dizel lokomotiva sem rinil v klanec. Na srečo sem kmalu prišel v gozd kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Čez kakšen kilometer se je odprl pogled na cerkvico na Bukovem vrhu. Kmalu sem prišel iz gozda na pašnike, kjer je spet posalo vroče. Zalivalo me je povsod. V trenutko, ko sem pritekel na Bukov vrh sem imel hlače in majico že popolnoma premočene. Malo sem se razgledal naokoli, popil nekaj tekočine in se nadihal kisika.Spustil sem se nazaj čez travnik do domačije s kravjim zaporom in od tam nadaljeval na Pasjo Raven. Strmina ni popuščala vse do vrha. Ker sem malo ven iz teka po strmem terenu, me je pošteno zadihalo. Bil sem kar zadovoljen, ko so se prikazale nekakšne vojaške stare garaže kar je pomenilo, da sem na vrhu. Ob oddajniku sem se malo odpočil in se spustil nazaj v dolino. Na koncu ob avtu sem ožel majico iz katere je pošteno odtekel švic. Pretekel sem 15 km in 650 metrov vzpona. Po tekaški penziji zadnje mesece kar lep zalogaj.

Začetek v vasi Hotovja.

Na križišču zavijem levo proti Bukovem vrhu. Še vedno asfalt.

Odpira se pogled na Bukov vrh.

Tek pod oblaki.

Zapor in mučilnica za krave na Bukovem vrhu.

Lovim kisik na Bukovem vrhu.

V daljavi Pasja ravan.

Pri garažah na Pasji ravni.

Počitek na vrhu.

Osteoarthritis inštalacija.

Sonce sije a na srečo ne premočno. Vse skupaj je omilil še rahel vetrič.

Vročinski val, ki me je letos res dodobra zmatral je na srečo mimo. Čeprav je bilo peklensko vroče mi je uspelo narediti celo nekaj kolesarskih turc, odteči nekaj tekov in pohajkovati po okoliških hribčkih.Na hribčke sva z Mojco največkrat skočila po tem, ko sva se ohladila v potoku ali reki. Na koncu, ko se mi je že res mešalo od vročine pa je le-ta na srečo končno popustila. Danes pa sem odšel poravnati račune iz prejšnjega tedna, ko me je presenetila nevihta in sem v Šiški na ostrem ovinku zgrmel s kolesa. Imel sem srečo in sem se le udaril v mišico na riti, ki ni utrpela nič hujšega. Vreme je danes obetalo in od doma sem se zagnal proti Horjulu. Imel sem rahel veter v hrbet kar je pomenilo, da sem bil v Horjulu kot bi trenil. Nadaljeval sem do Vrzdenca kjer se začne vzpon proti Šentjoštu nad Horjulom. Vzpon ni strm vendar ravno prav dolg, da ga ne smeš vzeti zlahka. Noge so me ubogale, moči sem imel dovolj in v Šentjošt sem pribrcal še povsem spočit. Nadaljeval sem proti Vrhu Svetih Kraljev in kmalu prišel do levega odcepa od koder je še 3 km do vrha. Mimo pašnikov kjer se pasejo bodoči zrezki sem bil hitro na vrhu. Spustil sem se do koče kjer sem si privoščil res lepo ohlajen radler. Izpil sem ga na dušek in že sem šibal nazaj proti Smrečju. Ker se nisem hotel vračati po isti poti, sem zavil v drugo smer proti Rovtam. Malo gor, malo dol in čez Hlevni vrh (le zakaj se imenuje tako) sem hitro prispel v Rovte. Tik pred tablo, ki označuje kraj sem zavil levo in se spustil navzdol. Mislil sem, da bo cesta ves čas asfaltna, a sem se hudo zmotil. Moral sem nadaljevati po makedamu, ki se je vzpenjal proti Smrečju. Sledil je spust, ki sem ga moral zaradi mojih tenkih gumic odpeljati zelo previdno. Po tem pa divji spust po asfaltni cesti proti Vrhniki. V trenutku, ko sem prikolesaril v dolino mi je postalo jasno, da bom imel veter v prsa. Do Vrhnike in naprej do Borovnice je še nekako šlo. Od Borovnice naprej pa mi je pihalo točno v prsa in začel se je boj z vetrom. Vse do Črne vasi sem se moral pošteno truditi, da sem lahko po ravnem vozil 25-30 km/h. Od Črne vasi pa se je situacija izboljšala. V Ljubljano sem pripeljal prijetno utrujen. Za mano je bilo 96 km in 1019 metrov vzpona.

Začenja se klanec, ki kar nekaj časa ne popusti.

Ampak, ko pa stisneš ledeno mrzel radler pa res paše.

Mladi bikec. Na žalost so njegovi testisi priljubljena jed v gostilnah.

Spust po makedamu s specialko ni prijeten.

Pogled na Ponce iz Planice.

Moral sem se kar potruditi in izbrskati kakšen vrh v Julijcih na katerega se še nisem povzpel. Po pregledu zemljevida sem ugotovil, da še nikoli nisem bil na Poncah. Z Marjanom sva se hitro zmenila in ob nekaj čez sedem, malo prepozno sicer, šibava proti Planici. Pot iz Planice v Tamar je še potekala po prijetnem hladu. V Tamarju sva se usmerila desno proti Poncam. V trenutku, ko sva zagrizla v strmino nama je postalo jasno, da bo zelo vroče. Zastaviva pravi tempo in v kakšne pol ure sva popolnoma mokra. Namočeno sva imela vse, tudi nogavice. Bilo je res vroče in strmina nikakor ni hotela popustiti. Sonce naju je neusmiljeno žgalo in skoraj prepričan sem že, da nas v prihodnosti res čaka pravi vročinski pekel. Takih temperatur v gorah pa res ne pomnim. Ob vstopu v skalo naletiva na družino gamsov, ki se igrajo na snegu, Res prisrčen prizor, ko vidiš mlade gamse kako skakljajo gor in dol. Midva odskakljava naprej in končno začne rahlo pihati. Vseeno premalo, da naju ne bi še naprej oblival znoj. Po treh urah in pol sva na vrhu Srednje Ponce. Odpre se čudovit pogled na Mangart, Mojstrovke, Jalovec in celo Dolomite. Sledi spust na škrbino in vzpon na Visoko Ponco. Čeprav je pot malo “šodrasta” pa je dobro varovana in ne preveč izpostavljena. Na vrhu sva se pošteno odpočila, okrepčala, izmenjala nekaj besed s sosedi Italijani in se predajala brezdelju. Vrnila sva se po isti poti kjer je Marjan na žalost zopet demonstriral hojo po vseh štirih. Bil je namreč predolgo odsoten in zopet se ga je polastila tehnika “four wheel drive”. Posledično sem jaz lahko počival, opazoval gore in ugotavljal koliko muh naenkrat si želi lizati mojo kožo. Po napornem spustu sva si v Tamarju osvežila jezike in ugotovila, da je resnično vroče. Sledil je še sprehod do Planice in ohladitev v Pišnici. Lep vroč dan v gorah.

Jalovec. Čudovita gora. Pogled nanjo vedno očara.

Kdo je prižgal gretje?

Mladi gamsi se hladijo na snegu. Blagor njim.

Pot postaja malo bolj zahtevna.

Na vrhu srednje Ponce se odpre pogled na Visoko Ponco. Vmes pa je še škrbina.

Tukaj pa je že potrebna zbranost, drugače greš v Italijo.

Grebenček in zajle.

Carja na vrhu.

Ko sila zagrabi železje se zadeva pač ukrivi.

Planinci.

Uživanje ob pogledih na Mojstrovke in soseščino.