Iz Ljubljane čez Avstrijo do mesta Stare Ture na Slovaškem in nazaj, 1600 km, 22 dni

Bilo je najbolj možno vroče poletje. Imela sva veliko dela in vročinski valovi so si sledili kot po tekočem traku. Dolgo sva razmišljala kam bi se s kolesi odpeljala tokrat. Dnevi so minevali in napočil je čas, ko se je bilo potrebno odločiti.In sva se. Hotela sva kolesariti nekam kjer še nikoli nisva. Poleg tega pa sva želela na poti kot prevozno sredstvo uporabiti samo kolo. Nikoli še nisva kolesarila po Avstriji. Tudi Slovaška je blizu in malo naprej tudi Romunija. Romunijo sva hotela prekolesariti že pred leti, a se nama je vedno nekako izmuznila. Po tem, ko sva le zaključila z delom in zaprla najino DURIDO spletno trgovino, sva si vzela nekaj dni za počitek in pripravo opreme. Tako je le napočil dan, ko sva se v totalni vročini z vso naloženo opremo odpeljala dogodivščinam naproti. Že v Polju sva se morala zaradi tehničnih težav ustaviti in rešiti težavo z mojim prtljažnikom. Po odpravljenih težavah sva nadaljevala v smeri proti Kamniku. Sonce je žgalo, a nama se je vse bolj smejalo. Nisva še popolnoma dojemala kaj naju čaka, a sva le vedela da se bova imela super. Po vožnji skozi razbeljeni Kamnik je sledil vzpon na Črnivec kjer sva prvič občutila težo naloženega kolesa. Na Črnivcu sva se malo osvežila in se spustila proti Mozirju. Spust je bil res prijeten, saj je vročina vsaj malo popustila. Prvo noč sva spala v kampu Menina. Kot se za slovenske kampe “spodobi” sva doživela neprijetno zgodbo z družbo, ki sredi noči na veliko prazni steklenice piva, poje, posluša muziko in mori vse ostale. Bila sva utrujena od vročine in želela sva se samo naspati. Žal nama ni popolnoma uspelo. Drugi dan sva zavila proti Koroški. Povzpela sva se na prelaz Sleme, kjer sva si v koči najela sobo in se nadejala miru ter dobrega spanca. Želja se nama je uresničila in naslednje jutro sva se v kar prijetnem hladu spustila proti Črni na Koroškem in Mežici. Počasi sva se začela navajati na nomadsko kolesarsko življenje. Vstopila sva v Avstrijo in se takoj priključila na kolesarske steze. Odkolesarila sva do mesta Lavamund. Po kavici in brezalkoholnem pivu sva se začela pripravljati na vzpon proti Sobothu. Ura je bila 11:15, ozračje segreto ne 33 stopinj in ravno pravi trenutek, da se začneva vzpenjati v strm klanec. Kmalu nama je postalo jasno, da so Štajerski klanci na vzhodu Avstrije nekoliko drugačni od tistih na zahodu v Alpah. Nič kaj preveč ovinkasti, ampak strmi in dolgi. Vožnja je bila zaradi vročine naporna. Vse bolj sva pridobivala na višini in se pomikala proti gozdovom, naravi in začela uživati. Na poti sva nabirala borovnice in maline, počivala v senci in se spraševala kako dolgo lahko taka vročina še traja. Med vožnjo po gozdnati planoti sva srečala kolesarje, ki so vozili dirko okrog Avstrije. Tako sva bila tudi midva deležna nekaj navijanja iz spremljevalnega vozila. Popoldan sva ugotovila, da v bližini ni nobenega kampa in, da bi bilo najbolje ostati na višini 800 metrov. V dolini je namreč žgalo še bolj na polno. Natočila sva si veliko vode in se zapeljala v gozd kjer nama je kmalu postalo jasno, da zaradi vročine šotor ne pride v poštev. Prespala sva pod milim nebom in se zgodaj zjutraj spustila v dolino. Rezultat spanja pod milim nebom je bilo ogromno pikov komarjev in štirje klopi. Mojca je imela tri jaz pa enega. Prihod v Deutschlandsberg zjutraj je bil precej ležeren. Kavica, obisk lokalnega trga in nakup kmečkih dobrot. Spet je sledil brutalni vzpon po strmi cesti. Spremljala pa naju je še peklenska vročina. Po večurnem vzpenjanju in spuščanju mimo vasic in čez gozdove sva prispela v Hircshegg. Vreme se je začelo kvariti in obetal se je dež. V kampu, ki ga vodita Nizozemca sva dobila prijetno parcelo. Skuhala sva si kosilo in se odločila, da ostaneva še en dan. Drugi dan sva se naspala, se sprehajala naokrog, odšla na pivo in brala v miru. Končno sva se malo ohladila in se res pošteno naspala. Naslednje jutro je vreme še vedno kazalo slabo in zajtrk sva morala pojesti kar v šotoru. Ker pa je bilo napovedano izboljšanje, sva se vseeno odpravila naprej. Povzpela sva se na sedlo Salzstiegel na višini 1540 metrov kjer pa so nama začeli groziti dežni oblaki. Hitro sva se spustila v dolino in odkolesarila do mesta Judenburg. V obcestni prodajalni sva se oskrbela z domačim kruhom in sadjem ter odbrzela naprej v smeri Hohentauren. Na zemljevidu sva opazila, da naj bi bil v kraju Oberzeiring kamp. Zavila sva z glavne ceste in se znašla v prijetni vasici. Upala sva, da kamp ni le na zeljevidu. In res se je znašel sredi vasi. Kamp je pravzaprav večja parcela med sadnimi drevesi na domačiji. Hitro sva se utaborila in preverila sumljivo obnašanje vremena. Joj, spet bo padalo. Kaj zato, se bova pa spet naspala v hladu in tišini. In res sva se. Dva dni sva zopet dobro jedla, spala in uživala v sprehodih po vasi. Vse bolj sva ugotavljala, da je Avstrija res precej čista dežela. Nikjer smeti, neurejene okolice, razpadajočih hiš, divjih odlagališč, ničesar. Na trenutke je vse skupaj že kar malo preveč sterilno. Res zanimivo. Ljudje so prijazni, čeprav hitro opaziš, da se držijo bolj noter in se ne družijo ravno pogosto. Drugi dan se je zjutraj spet pokazalo sonce, pihal je veter in odkolesarila sva naprej proti Hohentauren. Cesta je bila prometna, a tokrat ne preveč strma. Vzpenjala se je počasi in tudi veter naju je prijetno hladil. Kmalu sva bila na prelazu Passhöhe na višini 1274 metrov. Malo sva pojedla, se razgledala naokoli in se spustila na drugo stran. Spust pa je potekal po zelo strmi cesti in tokrat sva imela srečo, da sva se vzpenjala po drugi strani. Letela sva kot streli in maksimalno uživala v spustu. V mestu Trieben sva se ustavila v trgovini. Kot vedno se mi je zmešalo ob pogledu na hrano in nakupil sem preveč stvari. Pri kolesu to pomeni, da ti je kasneje ob vzpenjanju lahko žal, da si pretiraval. Na srečo je Mojca pri nakupih bolj praktična. Sledil je seveda vzpon in nato spust proti mestu Admont, ki je tudi vstopna točka za vstop v nacionalni park Gesaüse. V mestecu sva poskusila kupiti plinsko bombico za najin kuhalnik. V turističnih informacijah so naju poslali na tri naslove a nikjer niso imeli takšne, ki bi ustrezala najinemu kuhalniku. Imeli so samo bombice na predrtje. Halo, a kdo to sploh še uporablja, sva se spraševala. Nič zato, jo bova že dobila. Vstopila sva v nacionalni park. Začele so se kazati stene in bilo se je zopet prijetno voziti med gorami. V kamp sva prispela dovolj zgodaj, da sva si oprala perilo, skuhala odlično kosilo in se v miru naspala. Aja pa še bombico sva kupila. Vročina je zopet začela kazati zobe in zgodaj zjutraj sva že brcala proti Donavi. Kolesarila sva po precej neprometnem delu Avstrije. Imela sva se tako fino, da sva med drugim tudi zgrešila smer in se odpeljala dodatnih 35 kilometrov iz željene smeri. Nič zato. Planirala sva, da prespiva v mestu Gresten kjer naj bi se nahajal kamp. Vreme se je zopet pokvarilo in grozil nama je dež. Na srečo sva malo pred dežjem prispela v kamp, ki pa je bil nekakšno vikend-prikoličarsko naselje. Poiskala sva prikolico starejše gospe, ki je zadolžena za slučajne turiste, ki zatavajo mimo. Ravno, ko sva postavila šotor se je ulilo. Na srečo pa dež ni bil močan in pod krošnjo drevesa sva uspela skuhati večerjo. Noč je bila mirna saj sva bila edina turista v kampu. Drugi dan zjutraj sva se v oblačnem in precej vlažnem vremenu napotila proti Donavi. Popoldan sva čez gričke le prišla do velike reke. Hitro sva ugotovila, da je ob Donavi ves čas kolesarska steza in obetalo se je nekaj dni kolesarjenja po ravnem terenu brez avtomobilov in izpušnih plinov. Donava naju je spremljala nadaljnih nekaj dni. Med drugim sva se elegantno ob Donavi peljala tudi čez Dunaj in ni se nama bilo potrebno izgubljati v mestu. Po Dunaju kolesarska pot kmalu pripelje v nacionalni park, ki traja skoraj do meje s Slovaško. Bratislava se nahaja kmalu za mejo. Pristop v Bratislavo iz zahodne smeri je precej eleganten saj se kolesarska steza čez most spusti naravnost v stari del mesta. Poiskala sva hostel kjer so imeli le sobo za tri. Pred tem sva spraševala že drugje a je bilo vse zasedeno. Tako je na višku turistične sezone. Ker sva nameravala samo dvakrat prespati sva si rekla pa naj bo. Imela sva sobo za tri in ni bilo težav s prostorom. V Bratislavi sva se sprehajala in odkrila lokal, kjer so imeli tudi veganske jedi. Privoščila sva si kar nekaj jedače in pijače ter plačala bolj malo. Hitro sva ugotovila, da so cene precej dugačne od avstrijskih. Zvečer sva se precej utrujena spravila v posteljo in spala kot ubita. Tudi drugi dan sva odkrivala mesto in doživela tudi precejšnjo neprijetnost. Med tem, ko sva pila kavo so ciganke dobesedno pred najinimi očmi okradle torbico neki Američanki. Lahko se je poslovila od potnih listov, denarnice in ostalih dragocenih stvari. Vsekakor sva bila priča mojstrski predstavi, ki naju je odvrnila od tega da bi lahko opazila karkoli sumljivega. Drugače pa sva cel dan bluzila po mestu in se zvečer zopet mastila z vegansko hrano in češkim pivom. Zvečer sva popadala v posteljo. Preden sva zaspala, sva preverila še vreme in opazil sem, da prihaja nov vročinski val. Joj, a je to možno? Največja vročina je bila napovedana za vzhodno Avstrijo in jug Slovaške. Hudiča, saj ravno tukaj pa se nahajava midva. Je to možno? Zjutraj sva se iz Bratislave odpeljala proti Devinu. Priključila sva se na kolesarsko stezo, ki ob reki Moravi pelje proti Češki. Kot sva ugotovila kasneje, je bil to najlepši del poti po Slovaški. Cilj tistega dne je bilo mesto Častni straži kjer sva prespala v nekakšnem rekreacijskem centru s starimi bungalovi med katerimi sva v borovem gozdu postavila šotor. Pihalo je tako močno, da sva ga morala vmes enkrat premakniti. Zjutraj sva nadaljevala v smeri mesta Stara Tura. Vse bolj sva ugotavljala, da Slovaška ni ravno po najinem okusu. Ceste so precej zmatrane in ozke, narava nezanimiva, pa tudi nič zanimivega na poti se ne najde. No, pa še oblačno vreme sva imela. Po vzpenjanju in spuščanu čez hribčke in doline sva le prispela v mesto Stara Tura. Na turističnih informacijah so nama povedali, da obstaja kamp. Ko sva prišla tja je bilo vse zapuščeno in nekaj mladine se je že pripravljalo na nekakšno praznovanje. Joj, pa ne spet. Tukaj pa res ne bova. Odpeljala sva se v mesto in zavila v prvi hotel. Hotel Lipa. Tri zvezdice. Receptorka je hitro ugotovila, da imam rojstni dan. Po tuširanju sva se odpravila na večerjo v bližnjo picerijo. Naročila sva veliko hrane in natakarica naju je nekam čudno gledala. Seveda sva vse pomazala, spila še dve veliki pivi in natakarica ni mogla verjeti, da sva pojedla vse. Poskušal sem ji razložiti, da kolesariva, a mislim, da me ni najbolje razumela. Po sprehodu skozi Staro Turo sva se vrnila v hotel, se skopala in popadala v posteljo. Ugotovila sva tudi, da nama bo zmanjkalo časa za kolesarjenje naprej proti Romuniji in da bo potrebno obrniti, v kolikor hočeva priti s kolesom nazaj v Ljubljano. Naslednji dan sva pojedla zajtrk v hotelu in se odpeljala nazaj proti Bratislavi. Pričakovala sva, da na poti ne bo preveč vzponov zato sva upala, da nama uspe priti vse do Bratislave. Čez hribčke sva hitro letela in popoldan sva res prispela nazaj v Bratislavo. Prevozila sva 110 kilometrov. Tokrat sva v mesto vstopila z druge strani in imela sva nekaj težav z iskanjem kampa. Vseeno sva ga našla brez večjih težav. Kamp se nahaja ob zelo prometni cesti in manjšem jezeru. V bližini pa je tudi letališče. Najprej sva se malo sprehodila do jezera in si kasneje skuhala večerjo. Postajalo je vse bolj vroče in jasno nama je bilo, da se obeta nov vročinski val. Zjutraj sva vstala zgodaj in se odpeljala do starega centra. Kot prava poznavalca starega jedra sva si našla prijeten lokalček, kjer sva popila kavico, Mojca pa je napisala nekaj kartic. Nadaljevala sva ven iz mesta po poti, ki naju je nekaj dni nazaj pripeljala v mesto. Kmalu po vstopu v Avstrijo pa sva zavila levo v smeri Neusidler See. Peljala sva se mimo tovarne čokolade kjer sva kupila čokolado in marelični sok. Naslednjih 30 km naju je čakala vožnja po ravnini med polji in vetrnicami, ki proizvajajo električno energijo. Postajalo je peklensko vroče in še sreča, da je tudi pihalo. Žal večkrat v prsa kakor v hrbet. Po kolesarskih poteh sva le prišla do Neusidler See. Kolesarila sva ob jezeru do vasi Podersdorf am See kjer se nahajajo kampi. Poskušala sva najti senco a turistična sezona je bila na vrhuncu. Postavila sva šotor in se odpravila na plažo. Sledilo je kopanje v jezeru, ki pa bolj spominja na veliko lužo. Pri dolžini 35 km in širini okoli 6km je največja globina le 1,6 metra. Voda je povsem motna in samo do kolen…pasu. Vseeno je prijala osvežitev v luži. Zvečer sva se odločila, da ostaneva še en dan, da malo spočijeva noge. Pošteno sva jedla in poležavala s knjigo na plaži v prijetni senci dreves. Po dveh dneh pa sva že želela naprej. Med vinogradi sva se zapeljala do vasi Ilmitz kjer sva se vkrcala na ladjico, ki naju je pripeljala na drugo stran jezera. Od tam sva kolesarila proti majhnemu mestecu Sopron na Madžarskem. Mestece naju je res presenetilo. Bilo je ravno prav veliko, s starim mestnim jedrom in ne pretirano gnečo. V prijetni piceriji na vrtu med starimi mestnimi hišami sva si privoščila pico in obnovila zaloge. Odkolesarila sva naprej in se kmalu vrnila v Asvtrijo. Sledilo je precej vročih kilometrov med vinogradi po Štajerski in pozno popoldan sva precej pregreta prikolesarila v majhen kamp ob mestecu Landsee. Zjutraj sva vstala zelo zgodaj in v hipu pospravila šotor. V jutranjem hladu sva odbrzela naprej proti jugu. Kolesarjenje do toplic Bad Schonau je bilo res prijetno. Kombinacija vožnje po gozdu in kolesarskih poteh. V toplicah sva zavila levo in se začela vzpenjati proti Hochwirtu. Povzpela sva se na 822 metrov in to seveda zopet v najhujšem soncu. Po vsakem vzponu pa pride spust. Letelo je dol do mesta Pinggau kjer pa je bila vročina že res prehuda. Ustavila sva se v parku in počakala, da se je sonce malo umirilo. V nadaljevanju ni bilo nič bolj hladno in zadnji kilometri pred mestom Hartberg so bili že res vročični. Ko sva prispela v kamp, sva nujno potrebovala osvežitev. Upravnica kampa nama je povedala, da sva prva Slovenca v kampu. Tudi ona je bila Slovenka, ki pa je v Hartberg prišla po drugi svetovni vojni. Ponoči se je vsaj malo ohladilo in zjutraj je bila temperatura spet bolj normalna. Po jutranjem ogledu starega dela mesta sva se po kolesarskih poteh pognala proti Sloveniji. Veliko sva vozila ob njivah z bučami, ki so jih večinoma že pobrali. Manjkalo ni niti soje, ki pa jo pri nas ne vidiš prav pogosto. Škoda le, da jo je 80% namenjeno za hrano živalim. Tokrat pot res ni bila preveč zahtevna in v Jennersdorf sva prispela že zgodaj popoldan. Najprej sva hotela podajšati do Slovenije, a sva se odločila, da bo dovolj in odšla v kamp. No, tu pa presenečenje. Za goste kampa zastonj bazen tik ob kampu. Ker je bilo zopet peklensko vroče sva se pognala v bazen in se res prijetno osvežila. Zvečer pa je bila temperature ob 23:30 še vedno tako visoka, da sem naokrog skakal samo v spodnjih hlačah. Res noro. Nslednji dan sva že vstopila v Slovenijo in se odločila za obisk Goričkega. Čez bivši mejni prehod Kuzma sva zagrizla v breg in se takoj pošteno preznojila. Sledil je spust v Kuzmo in spet manjši vzpon ter spust naprej do vasi Grad. Tam sva se zopet privadila na socialistično arhitekturo, ki te ob vstopu v Slovenijo vedno malo preseneti. Po osvežitvi sva odkolesarila do gradu Grad, si ogledala manjši muzej in se čez goričke hribčke spustila v Mursko Soboto. Ni mi potrebno posebej omenjati, da je bilo na ravnici ob vstopu v Mursko Soboto spet precej vroče in kar nekaj časa sva prebila v parku v senci pod krošnjami dreves. Iz Murske Sobote sva odkolesarila naprej proti Ljutomeru. Obvoz zaradi zaprte ceste naju je odpeljal skoraj na avtocesto. Kmalu sva bila spet na pravi poti in že sva drvela proti Prlekiji. Prespala sva v Cezanjevcih v šotorišču Silva, kjer sva bila deležna res prijaznega sprejema in pogostitve. Silva in Vlado sta nama pripravila tudi odličen veganski zajtrk. Žganci in sojin jogurt so bili res nekaj posebnega in edinstvenega na najini poti. Lahko sva obirala in jedla tudi domača jabolka z dreves. Dobila pa sva tudi nekaj paradižnika in breskev. Ponoči se je le malo shladilo in drugi dan je že grozil dež. Najprej sva mislila kolesariti samo do Prebolda a sva po prevoženih 80 kilometrih v vasi Dole ugotovila, da imama še ogromno energije. Zavila sva v smeri Šentjurja. No pa, da vidiva kako dobro sva natrenirala. Pa pojdiva kar do Ljubljane, sva si rekla. In res. Iz Šentjurja sva se povzpela do vasi Šentrupert. Vzpon je bil strm in za nama je bilo že 100 kilometrov. Na vrhu je sledil res lep spust v dolino do Laškega. V Laškem sva se okrepčala in šibala naprej čez Zidani Most proti Litiji. Ob 21h sva bila v Litiji kjer pa naju je dobila tema. Zadnjo uro sva kolesarila v temi. Pot sva si osvetljevala z naglavnima lučkama. Okoli 22h sva prikolesarila v Polje. Pričakala sta naju Julči in Miloš. Po večerji sva odkolesarila še domov v center in števec na kolesu je pokazal točno 200 kilometrov. Juhuhu. Za nama je bilo 1600 kilometrov dolga pot. To pa je bil samo približen opis vsega tistega kar se je dogajalo na poti. Ne veš, če ne greš. 🙂

Po tritedenskem kolesarjenju z Mojco sem se še privajal na življenje v Ljubljani. Nekega septemberskega večera sva se z Marjanom dobila na pivu in se malo šalila kako bi bi bilo dobro skočiti za kakšen teden v Makedonijo. Od tam pa v Grčijo in na Olimp. Hmmm, vreme je obetalo, in zakaj pa ne, sem si rekel. Rečeno storjeno. V deževnem dnevu sva v Marjanovem Kangooju drvela po cesti bratstva in enotnosti čez Zagreb in Beograd v Makedonijo. Kar nekaj let je že minilo, odkar sva se prvič skupaj odpravila na to pot. Veliko stvari se je spremenilo, a najina želja po odkrivanju Makedonije je še vedno ostala.
Vožnja je bila dolga in naporna, a na srečo jo Marjan lahko prevozi že skoraj miže. Ko sva se v večernih urah čez prelaz Pletvar spustila na ravnino pred mestom Prilep je bilo že vse pozabljeno. Kmalu sva prispela v Bitolo. Najprej sva skočila k Marjanovi teti Eli, ki naju je takoj založila z nekaj osnovnimi dobrotami. Po večerji sva odšla v center na pivo. Mesto je bilo precej prazno kajti začela se je že šola, prav tako pa so mesto zapustili izseljenci, ki vsako poletje množično prispejo v mesto na obisk k sorodnikom. Vremenska napoved za naslednja dva dni ni bila najboljša zato sva morala malo počakati. Najini dnevi v Bitoli so tako potekali precej ležerno. Marjan me je zjutraj gonil na cerkev svetega Atanasija. Bil sem popolnoma izven tekaške forme, Marjan pa dobro navit. Pritisnila je še vročina in pošteno sem se moral potruditi, da sem prisopihal do cerkvice. Zvečer sva odšla v mesto na kakšno pivo in tudi kaj dobrega pojedla. Izbira za rastlinojedca v Bitoli je precej klavrna. V gostilnah imaš tako na izbiro večinoma solate in krompir in obvezne šampinjone. Domišljija glede zelenjavnih jedi je v Makedoniji precej zatrta. Pred odhodom v Grčijo sva z Lazetom obiskala tudi njegovo staro hišo v vasi Rotino. Od tam smo naredili kratek izlet v čudoviti gozd nacionalnega parka Pelister in malo uživali v tišini in zelenju. Končno se je vreme umirilo in napočil je čas, da skočiva na Olimp.
Zapeljala sva se v Grčijo do mesta Plaka na obali Egejskega morja. V avto kampu Olimpos beach sva postavila šotor in se odpravila na kopanje. Sonce je počasi zahajalo in kar malo se nama je mudilo. Zakoračila sva v vodo in naletela ne neprijetno presenečenje. Jaz sem imel srečo, Marjan pa ne. Ker je bila voda zelo motna nisva videla kje hodiva in Marjan je takoj nabasal na morskega ježa. Z ježom v peti sva se po kopanju odpravila na večerjo v restavracijo kampa. Naročila sva skoraj vse možno in tudi jaz sem lahko končno naročil malo več jedi. Vključno z šampinjoni. Bila sva prijetno presenečena nad kvaliteto kuhinje, ki je bila za restavracijo tipa “terasa kampa” res odlična. Vse skupaj sva seveda poplaknila z uzom. Že kar malce pozno sva se odpravila v šotor, kajti zjutraj sva morala vstati zgodaj. V šotoru je bilo precej vroče, a sva vseeno kar hitro zaspala. Zjutraj, ko je zvonila ura mi ni bilo ravno lahko vstati. Na srečo vse skupaj pospravim že skoraj miže. Še v temi sva se skozi Litochoro odpeljala do izhodišča. Izhodišče je Prionia, nekakšna izletniška točka na višini 1090 metrov. Zagrizla sva v hrib in v družbi borovcev hitro nabirala višinske metre. Marjana so na kopanje v Egejskem morju pri vsakem koraku opomnile bodice v peti. Junaško jih je ignoriral in nadaljeval s hojo. Kmalu sva prišla do koče Spilios Agapitos. Malce sva predahnila, jaz sem spil kavico, in že sva nadaljevala naprej. Po ni bila pretirano strma in drevje je kmalu izginilo. Prišla sva na skalnat teren in odpirali so se lepi razgledi naokoli. Kot bi mignil sva prišla na prvi vrh z imenom Skala na višini 2866 metrov.Do tu pelje normalna pot. Po kratkem premoru pa sva se najprej malo spustila nato pa povzpela še na Mytikas. Od Skale do vrha pot postane malo bolj zahtevna, vendar nič hujšega. Čeprav ni varoval, pa pot nikoli ni prepadna. Potrebna pa je seveda koncentracija in previdnost. Na vrhu sva bila po štirih urah in trideset minut. Imela sva lepe razglede, a žal je pogled do morja zakrila megla. Po tem, ko sva izmenjala nekaj besed z Italijanom in Grškim parom pa sva se po poti Louki odpravila dol. Pot je strma vendar zopet brez kakšnih prepadov. Res pa je, da se ni doboro spotakniti, kajti hitro lahko dobiš pospešek in ekpresno končas precej nižje. Spuščala sva se v megli in nisva prav dobro videla naokoli. Ko se je zahtevni del poti končal, pa se je razkadila megla in pokazali so se res čudoviti kamniti stolpi nad nama. Na križišču sva zavila desno in se vrnila na pot proti koči. Pri koči sva se zopet ustavila in se malo napila. Kot vedno je sledil še zadnji del, ki pa je bil zaradi vročine in malo utrujenih pravi zalogaj. Na koncu poti sva naletela na ogromno ljudi, kajti bila je nedelja in parkirišče nabito polno. Sledila je vožnja v Bitolo. Marjan je zopet odpeljal na avtopilotu, jaz pa sem lahko užival in opazoval naravo ter tudi kar nekaj termoelektrarn na poti. Zvečer v Bitoli je sledilo okrepčilo in obujanje spominov na prelepo pogorje Olympos.
V Bitoli sva en dan izkoristila še za odhod na Ohridsko jezero kjer sva se v kristalni čisti vodi in žgočem soncu kar nekaj ur kopala. Čeprav je jezero pod velikim pritiskom interesov turizma pa upam, da v naslednjih letih tako tudi ostane. Na koncu pa še nakup ajvarja in fižola pri Eli ter zelenjavna enolončnica iz okre oziroma bamije. Na tržnici pa tudi nisva pozabila na zeliščne čaje izpod Pelisterja. Čakala naju je še pot domov, ki pa je nazaj vedno predolga. Odločila sva se, da jo malo skrajšava in prespiva v Skopju. V Skopju sva odšla na pico in na potep po mestu. Ker že dolgo nisem bil v Skopju so me šokirale skrajne neumnosti imenovane kolosalni kipi in zgradbe. Nekaj povsem nepotrebnega v deželi, ki se spopada z veliko bolj perečimi problemi. Obiskala sva tudi legendarni klub Balet in se predčasno pobrala spat. Jaz sicer malo težje, Marjan pa je na srečo razumel, da naju čaka še naporna pot. Zjutraj sva vstala in se v peklenski vročini odpeljala nazaj v Ljubljano. Medtem, ko je Marjan dremal je mene v Srbiji ujel še radar ter dodatno izpraznil najin proračun. Na avtocesti sva bila tudi priče prvemu begunskemu valu, ki se je kasneje sprevrgel že v prave migracije. Napolnjena z novimi doživetji sva ponoči prispela v Ljubljano. Jah, kaj naj rečem. Rad se vračam v Makedonijo in Grčijo. Ne vidim razloga zakaj ne bi bili ti dve deželi prijateljici. Ah to pa je že druga zgodba. 😉 Tu se logika in pamet izgubita…

Kam se lahko skriješ, ko zopet grozi peklenska vročina in imaš doma v stanovanju že zjutraj 25 stopinj? Rešitev je kolo in obračanje pedal v senci gozda. Danes sva se z avtom odpeljala kakšen kilometer naprej od Polhovega Gradca. Od tam sva se z gorskimi kolesi odpravila na Pasjo Raven. Najprej sva kolesarila po asfaltni cesti po dolini potoka Božna. V krišišču pri majhni avtobusni postaji sva zavila desno in se po kolovozu odpeljala do Črnega vrha. Ker sva bila tako kot ponavadi malo pozna, je bilo ozračje že dodobra razgreto. Na srečo pa ni bilo soparno in v senci visokih dreves je bilo kar prijetno kolesariti.Po priključku na asfaltno cesto na Črnem vrhu sva zavila levo proti Pasji Ravni. Po asfaltni cesti sva se vzpela do križišča. Tam sva zavila desno na peš pot, ki pripelje na makedamsko cesto. Po cesti sva se povzpela do vrha Pasje Ravni. Še nekaj strmega kolovoza in že sva bila na vrhu pri vremenskem radarju. Spustila sva se po peš poti proti Bukovem vrhu. Skozi gozd je letelo in v trenutku sva bila na domačiji pod Bukovim vrhom. Sledil je še spust po makedamu čez travnike in kasneje po asfaltni cesti do vasi Hotovlja. V dolini sva ugotovila, da je precej bolj vroče in odpravila sva se v Poljane na radler. Pod kostanji sva spila tri radlerje in se vrnila v Hotovljo. Od tam sva se ob Sori odpeljala do dvorca Visoko in si zopet privoščila osvežilni napitek. Sledilo je še nekaj lenarjenja in kovanja načrtov. Kmalu je napočil čas za novi vzpon nazaj na Črni vrh mimo Valterskega vrha. Pot je zopet potekala po makedamu v gozdu, ki je omilil hudo vročino. Kmalu sva bila nazaj na Črnem Vrhu. Sledil je spust po asfaltni cesti do najine plaže ob potoku Božna kjer sva se pošteno ohladila. Ob prihodu domov sva se zopet znašla v savni in začel se je nov boj z vročino. Čudovit dan. Prekolesarila sva 48 kilometrov in se povzpela za 1155 metrov.