Danes sem odprl kolesarsko sezono 2011. Tokrat prvič že marca. Na kolo sem nameraval že čez vikend, vendar me je napadal zlovešči želodčni virus, ki me je za tri dni zaklenil v stanovanje. V preteklosti nisem bil ravno navdušen nad kolesarjenjem v zimskih temperaturah ter lovljenju mrzle sape, ki ti piha pod prešvicano majico. Vendar leta so tu in zaradi osteoartritisa, ki je navdušen nad tekom, hojo, nogometom in košarko sem moral začeti razmišljati o spremembi pri izbiri količine določene športne aktivnosti. Kot prva žrtev je padla košarka, ki sem jo redno igral z največjim veseljem. Tukaj je moj sklep na palcu res trpel. Samo pravi ljubitelji športa vedo kakšna žalost se lahko naseli v človeku, če se je prisiljen odpovedati športu, ki ga je strastno igral. No, tudi tek je doživel drastično zmanjšanje tedenskih treningov. Kaj lahko povečam? Kolesarjenje in plavanje seveda. Glede na to da so mi bazeni nekaj najbolj čudnega kar je človek lahko izumil mi preostane kolesarjenje. Da ne bo pomote, v preteklosti sem kar nekaj prekolesaril, zadnjih nekaj let pa sem ga malo opustil. Prejšnji teden sem iz Polja pripeljal mojo legendo Trek 7200 fx, treking kolo, ki me je popeljelo po mnogih prostranstvih ter hribih in dolinah.

S Trekom nekje na prostranstvih Bolgarije leta 2007.

Kaj kmalu mi je postalo jasno, da bo potrebno nabaviti nekaj zimske opreme, kajti temperature so še vedno nizke in tokrat mi ne bodo preprečile, da bi kolesaril. Zopet bo treba nakupovati? Kar se tiče nove športne opreme imam dve težavi. Pvič, vedno se mi zdi izredno draga in drugič, v svojem mini stanovanju mi že pošteno primankuje prostora za shranjevanje. Vključujoč Mojčine športne rekvizite in opremo,  je stanovanje kot nekakšna mini športna trgovina, kjer med drugim lahko  najdete vse od otroških rekvizitov za telovadbo, koles, cepinov, čelad, 12 parov športnih copat,  3 pare gojzarjev, loparjev, najmanj 5 različnih nahrbtnikov, nogavic, flisov, kap, vetrovk, rokavic, štrika, uteži, elastik, žog in v zadnjem času tudi rekvizitov za fizioterapijo. Odločil sem se, da nakupim osnovne kose oblačil, malo skombiniram s tistim kar že imam in vse skupaj preizkusim. Odšel sem v trgovino Veb Company na Litijski cesti in se opremil z dolgimi termo pajkicami, podkapo, rokavicami in nogavicami znamke Endura – Škotska kolesarska znamka srednjega razreda. Za zgornji del pa sem uporabil Patagonia flis s Polartec windbloc materialom, svojo novo zimsko pridobitev za hojo v hribe. Za cilj sem si izbral Orle in Golovec. 25 km vožnje po asfaltni cesti, makedamu in krajši odsek po gozdni široki poti. Odlična destinacija za hitri popoldanski trening. Bilo je odlično, na poti me je ves čas spremljalo sonce, veter je pihal močno, temperatura pa je bila okrog 4 stopinje. Podkapa se je obnesla odlično, pajkice in rokavice prav tako. Windbloc jakna je zlata vredna, saj sem pod njo imel samo kratko majico z rokavi in me tudi enkrat ni zazeblo. Edino kar mi je manjkalo je bila zaščita za prste na nogah v katere me je kljub termo nogavicam rahlo zeblo. V primeru daljše vožnje bi lahko imel težave s temperaturo prstov. V kolikor še niste aktivirali svoje kolo je zdaj čas. Temperatura raste.

[Show slideshow]

Po skoraj tritedenskem premoru spet v hribe. Tokrat sva z Marjanom osvojila Veliki vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah na Dleskovški planoti. Dleskovška planota te navduši takoj, ko jo obiščeš. Labirint dolinic, hribčkov in malo višjih vrhov poskrbi, da lahko ves dan uživaš v lepotah narave. Midva včeraj nisva imela niti minute sonca a sva vseeno uživala v popolni zimski idili. Avto sva pustila na križišču pred kmetijo Planinšek in se po cesti povzpela proti planini Podvežak. Na začetku sva srečala nekaj turnih smučarjev, ki so zatrjevali, da je pot do Velikega vrha sigurno popolnoma shojena in da lahko pričakujeva “avtocesto”. No malce skeptično sva se poslovila in odkorakala naprej. Na planini Podvežak je že bilo jasno, da do vrha ne bo vodila nobena avtocesta in da je tu zadnje čase hodilo bolj malo ljudi. Nadaljevala sva po snegu, ki pa žal ni držal teže in se je zato, na nekaterih mestih pošteno vdiral. Na razpotju za Korošico sva videla, da so pred nama hodili štirje, ki so se odpravili proti Korošici. Kasneje so obrnili zaradi težavnih mest z napihanim snegom. Nadaljevala sva desno proti Velikemu vrhu. Kmalu sva uvidela, da bova morala popolnoma na novo utreti pot po kateri zadnje čase še nihče ni hodil. Ker nisva poznala točne poti na vrh sva ubrala svojo, ki pa sva jo dokaj uspešno zadela (pomagal nama je vsekakor zemljevid). Proti vrhu nisva krenila desno ampak direktno proti vrhu, da sva se izognila globokemu snegu. Potrebno je bilo malo “poplezati” po skali in ruševju kar pa sva uspešno opravila. Snežna podlaga se je zelo spreminjala, kajti veter je nekje spihal sneg in spet drugje nanosil suh sneg, ki se je globoko vdiral. Proti vrhu so za najino varnost poskrbele dereze in cepin. Na žalost pa se je v času najinega vzpona vrh ovil v meglo in, ko sva prišla na hrbet  je radij vidljivosti znašal le še dobrih 10 metrov. Poleg megle pa je tudi zoprno pihalo. Za kupom skal sva se malo okrepčala in hitro  spustila (na Marjanovo veselje tokrat po desni strani, po poti)  v dolino. Sledil je še naporen spust (pri vsakem koraku je bilo potrebno loviti ravnotežje) do avta in prijetno utrujena sva se odpeljala domov. Celotna tura je trajala 7 ur in 15 minut. Kjub sivini, megli, mrazu in vetru pa je Dleskovška planota zopet navdušila. Še se vidimo.

[Show slideshow]

Sončen dan in čas za pošteno trening turo v gorah. Z Marjanom sva se odpravila na Grintovec. Gora je legendarna, kajti iz balkona naše bivše hiše v Polju in ulice sem ga lahko opazoval vso svojo mladost. Deloval je mogočno. Prvič sem ga obiskal, ko sem imel 14 let. To je bil nepozaben izlet po vršacih Kamniških alp s svojim vodnikom pri tabornikih – Alešom Ferencem in Matjažem. Ena najbolj zanimivih stvari na tem izletu se mi je pripetila na Kokrškem sedlu kjer smo prespali. Zgodaj zjutraj smo krenili na pot in v naglici ter temi sem si nadel gojzarje ter odšel na pot. Ves čas na poti mi je bilo nekaj nenavadnega na teh gojzarjih, vendar nisem vedel  kaj točno. No, drugi dan pa mi je kapnilo. Obul sem gojzarje, ki niso moje. Model gojzarjev enak, le šivi so bili drugačne barve. Na srečo sva imela z možakarjem enako številko noge in samo upam lahko, da je on obul moje. Toliko o dogodkih v mladosti. Sicer pa so bili to časi, ko je bilo na razpolago le nekaj modelov planinskih gojzarjev in kaj hitro je lahko prišlo do zamenjave.

Trenutek utrujenosti, ki ga je ujel Aleš Ferenc leta 1989. Nekje na poti na Grintovec. Lahko vidite moje oziroma od nekoga pač, Adidas planinske čevlje. Pa stari kje je že to!!!!

Danes sva s hojo začela že ob 7:05 in prišla na vrh tri ure kasneje. Pot je bila v spodnjem delu do melišča poledenela. Na strehi Grintovca pa je bil sneg zaradi visokih temperatur mehak in ni bilo kakšne hude nevarnosti zdrsa. Kljub temu sva v polni “bojni” opremi opravila vzpon in zopet malo potrenirala hojo z derezami in cepinom. Na vrhu sva srečala slovensko reprezentanco v turnem smučanju. Nazaj grede sva se ustavila na Spodnjih Jamah in se sončila na soncu, ki je danes resnično pripekalo. Od Kokrškega sedla navzdol pa je bila kar prijetna “smučarija” na gojzarjih.Ob 13:30 sva bila že pri avtu.  Premagala sva 1.668m višinske razlike in se zadovoljno odpeljala domov. To je bil moj peti obisk gore. Grintovec, še se vidiva.

[Show slideshow]