Dvodnevna krožna tura v čudovitem svetu  Julijskih Alp.

Po čudovitem dopustu na morju kjer sva se z Mojco res odpočila so me podplati že močno zasrbeli. Odločil sem se za dvodnevno pot po Julijcih. Na pot sem povabil Marjana ki je nemudoma bil za in že sva pakirala nahrbtnike. Odpeljala sva se do Doma Klementa Juga v Lepeni in tam pustila avto. Bila je soboto in lepo vreme, kar je imelo za posledico precejšen obisk. Bila sva že pozna in ob 10:00 sva zakorakala proti vrhu. Hitro sva napredovala in čez uro in pol sva že prispela do Doma pri Krnskih jezerih.

Brez prestanka sva nadaljevala do jezera kjer sva se ob res lepem pogledu na jezero malce spočila.

Postajalo je vroče in na poti od jezera do vrha Krna sva močno sopihala.

Na vrhu sva si ob smradu ovčjih iztrebkov, ki se je mešal s smradom iz sendvičev z mortadelo ter majonezo na hitro razgledala naokoli. Razgledi so bili res fantastični in videlo se je vse.

V načrtu sva imala še pot do Komne. Pod Peski sva se spustila do pokopališča vojakov iz prve svetovne vojne in nadaljevala do Prehodcev.

Na Prehodcih sva se morala zopet povzpeti do Bogatinskih vratc in zatem navzdol do Koče pod Bogatinom.

Dan se je že počasi poslavljal. Pred kočo sva še uspela pojesti joto in palačinke, ko je zahladilo in morala sva se preseliti v notranjost.

Ob prijetnem večeru v koči, ko so nekateri gledali film Prety woman in drugi brali Planinski vestnik se je večer prevesil v noč in odšla sva spat v najino sobico. Ob smehu in šalah o papirnatih rjuhah sva se prijetno utrujena pogreznila v spanec. Za nama je bilo 8 ur naporne hoje. Aja, Marjan je ostal brez svojih natikačev (copat) kajti nekdo je mislil, da so skupni in mu jih je pomotoma vzel. Dobro sva se naspala in zjutraj ob 7:30 sva že maširala prosti Lanževici.

Med potjo sem na mestu kjer sva se preoblekla v majico s kratkimi rokavi izgubil očala. No to se mi je posvetilo po 15 minutah hoje. Nič, odvrgel sem nahrbtnik in jih odšel iskati. Kdor nima v glavi ima pač v nogah. Na srečo sem jih našel.

Po čudovitem svetu Lepe Komne sva se povzpela do vrha Lanževice ter si tam privoščila zajtrk. Zopet sva se razgledovala kar nekaj časa in uživala v miru ter sončnem vremenu.

Po nemarkirani poti sva se povzpela še na Veliko Babo.

Sledil je spust do koče pri Krnskem jezeru.

V sončnem vremenu sva po grlu spustila dva mrzla radlerja in se spustila nazaj v Lepeno. Pot je tehnično povsem nezahtevna vendar izredno lepa. Priporočam.

Na vročo nedeljo sem se odpravil na Kočni. Od vseh najvišjih vrhov v Kamniških hribih sta to edina vrhova kjer še nisem bil. Ura zvoni ob 5:00, ahh ne, vstati bo treba. Ob 6:30 sem že na pešpoti proti Češki koči. Vzpon mineva hitro ob stalnem spremljevalcu švicu, ki mi zaliva vse možno. Od Češke koče naprej končno malo zapiha in ozračje je hladnejše. Sonce je še na vrhovih in v prijetni temperaturi se vzpenjam hitro proti vrhu.Sledi nekaj izpostavljenih odsekov, ki pa so dobro varovani.

Razgledi se opirajo in vse lepše postaja. pridem do prehoda kjer je potrebno nahrbtnik potisniti pod skalo, nato pa se splazim še sam. Res zanimiv del poti.

Hitro sem na vrhu kjer kar močno piha. ura je 9:30. Poiščem zavetrje in si privoščim malico ter veliko pijače.

Odločim se za malo mazohistično varianto ture. Po jeklenicah se odpravim še do Kokrške Kočne in se spustim do bivaka pod Kočno.

Spust poteka po krušljivi poti in melišču in ni preveč prijeten. Spust iz 2500m na 2060m.

Preostane mi še en vzpon in sicer čez Dolce na Dolško Škrbino, 2270m.

Na škrbini v miru opazujem Grintovec in Kočno ter se počasi odpravim v dolino. Pri Češki koči je nenormalna gneča zato z zelo hitrim korakom odbrzim v dolino.

Ob 13:30 sem pri avtu in se izognem najhujšemu soncu. Lep dan v gorah. Aja, kaj vse hodi v gore pa raje ne bi opisoval.

Včeraj dopoldan kličem Marjana, da izvem kako je s poškodbo gležnja, ki jo je staknil na četrtkovi telovadbi. Pove mi, da bolje ampak, da ne ve kako bo danes v Sorici igral. Čakaj kje? Izvem, da imajo s Čompam koncert v Sorici. Opa, to pa je priložnost, da združim športno aktivnost in čudovito naravo s kulturnim programom. Prav kultura na račun športa pri meni precej trpi. No danes bo drugače. Naložim kolo s torbam, se poslovim od Mojce, ki mi v svojem ustvarjalnem zanosu še uspe pomahati in že s kolesom drvim proti Soriški planini. Medtem, ko drvim mimo Ljubljane, Medna, Sore, Škofje Loke mi v glavi bobnijo verzi iz Uspavanke za dnevno rabo, Rož noči, Regi… Spomnim se, ko sem prvič slišal te pesmi so mi na lica pritekle solze, srce pa mi je razbijalo kot noro. In podobne občutke dobim na kolesu, ko zadihan svež zrak, ženem telo, opazujem naravo in mi srce igra. Njihove pesmi mi povišajo utrip, zdranijo čute in me napolnijo z nenavadno mešanico žalosti in veselja, ki ima za rezutat presežek energije, ki čaka na eksplozijo. Napolnjen z energijo drvim po Selški dolino mimo Železnikov.

Po vasi Selce se cesta odcepi desno in klanec se postavi pokonci. V hudi vročini pritiskam pedalke kot nor in v ritmu črnih krokarjev nad mano napredujem v višave. Pri kapelici se ustavim, popijem liter vode, pojem pet suhih fig in šibam naprej. Vročina in klanec me zdelujeta vendar, ko prispem v Sorico, ob pogledu na čudovito vas pospešim pedalke. “Ukaz je dan bedeti in brez miru trpeti. Nazaj ni več poti”.

Za mano je Sorica in ostaja mi vzpon na Soriško Planino. Po ponovnem “grizenju” v klanec prispem na planino. Marjan me čaka pri pastirju Žigi. Na planini malo spoznavamo krave in delo pastirja, poklepetamo in približa se tonska vaja.

Marjan se odpelje v Sorico, jaz pa na kolesu opravim 6 kilometrski spust do gostišča Mecesen s kulturnim domom kjer bo koncert. Medtem, ko se Čompe pripravljajo, se spočijem, odžejam z mrlim pivom in kot bi mignil je tukaj koncert.

Najprej sta na vrsti duo Bakalina, ki nas pošteno nasmejita. Čestitke za Banda kravatrska. Za njima pa Čompe. Po koncertu se še malo zaklepetam z Nežo in kmalu z Marjanom z naloženim Kangoojem drviva domov. Med potjo filozofiram in filozofiram…Dobro, da se Marjanu da poslušati. No sej ni imel druge izbire. Ahh kaj češ, bilo je fino. Še kdaj. Upam, da bodo posneli še kakšen album. Aja prekolesaril sem 64 km, sedel na riti 3 ure in 40 minut ter se povzpel iz višine 298 metrov na 1300m.