Sv. Miklavž v daljavi in meglicah.

Danes sem razmišljal kam bi odtekel, da se mi ne bi bilo potrebno ves čas izogibati padlim drevesom. V nedeljo sva se z Mojco peš odpravila na Svetega Miklavža iz Senožet. Pot je bila relativno malo zasuta z drevjem in posledično sem se danes odločil, da jo preizkusim še v teku. Začel sem na parkirišču pri osnovni šoli in kmalu sopihal v hudi strmini v gozdu. Na srečo v vmesnem delu pred vasjo Velika vas strmina popusti in to sem izkoristil za lovljenje potrebnega kisika. Peš pot na koncu vasi zopet zavije v strmino v gozdu. Tukaj me je zopet dobro navilo in kar pošteno sem se namatral do izravnave pod cerkvijo. Sledil je še kratek a zopet strm del in že sem bil pri cerkvi. Ta del poti je potekal brez težav. Hitro sem se vrnil nazaj do markiranega razpotja kjer pa sem zavil rahlo desno v smeri markirane poti na Cicelj. Tukaj pa se je že začelo komplicirati. Podrta drevesa, razmočen teren, blato, veje in vse ostalo kar te onemogoča pri normalnem teku. Gozdarji so že na delu in pridno pospravljajo padla drevesa. Kmalu sem bil na grebenu Ciclja kjer sem do vrha tekel po poti, ki je bila za spremembo precej nepokrita z drevesi. Za trenutek sem se ustavil na klopci na vrhu in že sem drvel v dolino. Na razpotju sem zavil levo in se po lovski stezici začel spuščati nazaj do vasi. Joj, tukaj pa je bilo res veliko akcije. Povsem razmočen teren, spet padla drevesa in velika strmina so botrovali precej divjemu spustu kjer sem si uspel tudi strgati tekaške pajkice. Sledilo je še srečanje z mladim psom, ki kot ponavadi ni ubogal lastnice in že sem bil nazaj v vasi. Podrav kokošim in sledil je še uživaški spust v dolino. Po eni uri in osemnajstih minutah sem bil nazaj pri avtu. Nabralo se je 8,63 kilometrov in 635 metrov vzpona. Čeprav ne dolga, pa je pot precej strma, in ti v razmočenem terenu pobere kar nekaj energije.

GPS sled teka

Še malo pa bom gor. Strmina ne popušča.

Na vrhu pa čudovit občutek kot ponavadi.

Pogled na Veliko vas.

Kratek počitek na vrhu Ciclja.

Strma pot v dolino. To bo veselje.

Pomlad je že tu.

Prosta paša.

Podrto drevje

V petek sem se odločil, da preverim stanje v bližnjem gozdu. Že najmanj 10 let nisem tekel samo po asfaltu. Nisem točno vedel ali bodo moje stare kosti in členki še kos tako trdi podlagi kot je asfalt. Štartal sem iz hiše na Trubarjevi in se podal v smeri Štepanjskega naselja. Tam sem zavil desno pod Golovec in tekel do križišča v Sostrem. Na odcepu desno sem zavil na cesto, ki pelje proti Podmolniku in naprej na Orle. Sledil je klanček, sopihanje na Orle in nato spust na južno stran proti Dolenjki. Opraviti sem moral še z ravninskim tekom v družbi avtomobilov in smoga. Kmalu sem prispel do Ljubljanskega gradu. Skočil sem še na grad in nato čez staro Ljubljano domov. Pretekel sem 21 km in premagal 302 višinskih metrov. Na žalost pa sem na poti videl toliko podrtih dreves kot še nikoli. Na severni strani Orel ni tako hudo kot na južni. Škoda se ne more primerjati z drugimi konci Slovenije a je vseeno precejšnja. Res žalosten pogled. Včeraj pa sem sem odtekel enega mojih najljubših tekov SV. Urh – Orle – brunarica Zadvor – Orle – Urh. Pot je tezko prehodna, polomljeno drevje leži povsod. Ves čas sem se moral plaziti pod drevesi, preskakovati debla, paziti na štrleče veje…
Že dolgo nisem bil tako slabe volje zaradi škode v naravi. V vsej tej škodi upam le, da se bodo ljudje malo bolj začeli zavedati pomembnosti gozda, ki so naša pluča in zavetje živali ter rastinstva. Potrebno je dojeti, da nas tehnološki in gospodarski razvoj nikoli ne bo oskrboval s tem kar nam daje narava. Na žalost se mi zdi, da ljudje vse bolj zanimajo igre in teater…

GPS zapis kroga

Podrta drevesa lezijo na tleh. Precej žalosten pogled.

Zlomljeno sadno drevo.

Precej dreves je izruvalo kar s koreninami.

Ob cesti, ki pripelje na dolenjsko cesto je ogromno podrtega drevja.

Polomljena drevesa

polomljena drevesa 2

Polomljena drevessa 3

Na vrhu Osolnika pri cerkvi. Mraz me je hitro pognal v dolino. Zelo edinstven občutek, ko imaš na sebi mokro majico in ti veter malo prepiha ledvičke.

Po včerajšnjem smučanje je bil danes čas za malo bolj resen tek. Odpravil sem se na Osolnik iz Sore. Povzpel sem se po peš poti na kateri takoj zagrizeš v strmino, ki ti ne pusti dihati. Na srečo se v srednjem delu malu položi. Zadnja tretjina poti pa je zopet strupeno strma in na vrhu sem pošteno lovil sapo.Na vrhu je bilo mraz in hitro sem jo popihal dol. Spustil sem se do kmečkega turizma in desno po peš poti v dolino Ločnice. V dolini sem zavil levo in po pesto metrih zopet levo v hrib. Po markirani poti za Osolnik sem se zopet vzpenjal proti Osolniku. Ta pot pa ni bila shojena in na nekaterih strmih mesti sem kar malo zakopal v snegu in ledu. Po zasneženem gozdu sem kmalu prišel na cesto, ki pelje na Osolnik in zavil desno nazaj v dolino. Nekaj časa sem tekel po cesti, v zadnjem delu poti pa sem se spet priklučil na markirano stezo. Zaradi poledenele in blatne poti sem moral biti ves čas previden. Trenutek neprevidnosti in hitro si lahko na tleh. Kadar je pot ledena in blatna je najbolje, da ves čas gledaš pod noge. Skupaj se je nabralo 960 metrov vzpona. Lepa turca ni kaj. Naslednjič upam, da ne bo tako ledena pot.

GPS sled

Takoj sem zagrizel v blato in led.

Na začetku ni veliko snega.

Višje pa je slika že drugačna.

Na vrhu pa je vse pobeljeno. Pogled v dolino.

Strma ledena in mokra pot na kateri je treba res previdno teči.

Vode je veliko.

Še zadnji strm spust v dolino.