Na vrhu je bilo ža precej snega.

Danes nisem več zdržal in kljub ne preveč obetajoči vremenski napovedi sem se odpeljal na Ljubelj. Na poti je vreme izgledalo še obetavno. V trenutku, ko sem izstopil iz avta pa se je vsula nekakšna mešanica med dežjem in snegom. Kar bo pa bo sem si rekel, se oblekel in začel s hojo. Čez kakšnih 15 minut je kazalo, da se bo malo razjasnilo. V naslednjih trenutkih pa so se padavine še okrepile. Napredoval sem v megli in vidljivost res ni bila dobra. Srečal sem kar nekaj smučarjev, ki so se spuščali po težkem snegu. Ko sem prišel do koče se je sneg še okrepil, pridružil pa se mu je tudi veter. Nadaljeval sem proti vrhu Traingla in kmalu stal v snegu tik pod vrhom. Snežilo je in močno pihalo zato sem malo pod vrhom v rahlem zavetrju snel pse in se oblekel. Hitro sem se spustil in takoj so se mi v oči začele zabadati snežinke. Sabo sem imel samo sončna očala na katere se je v trenutku nalepilo ogromno snežink. Vidljivost je bila res slaba in smučanje posledično precej klavrno. Sneg je bil vsakim metrom bolj težak. Uspelo mi je najti celo nekaj nezvoženega terena in malo vijugati po celem snegu. Od koče naprej je bilo smučanje bolj podobno tipanju po podlagi. Kljub snežnemu metežu in vetru sem se imel super, saj sem zadnje čase res pogrešal gibanje v naravi.

Vidljivost ni bila ravno najboljša.

Bil je res pravo zimsko vzdušje.

Pogled na vstop v centralno grapo.

Pogled nazaj. Smučarji se spuščajo vendar se jih slabo vidi.

Na vrhu je bilo precej divje.

Rinemo na vrh Dovške Babe.

V zadnjih treh dneh mi je uspelo nekaj kar že dolgo ne. V petek sem tekel, v soboto kolesaril, danes pa smučal. Z Mojco sva si danes zaželela sonca. Odpeljala sva se v Dovje in se odpravila na Dovško Babo. Jaz s smučmi, Mojca pa peš. Že zjutraj je bilo zelo toplo in vedel sem, da me čaka težak sneg, ki ne bo ravno idealni za smuko. No, kakorkoli, zaželela sva si sonca ter svežega zraka, zato naju tudi napoved vročine v gorah ni odvrnila od današnjega cilja. Hitro sva napredovala proti koči na planini Dovška rozca. Mojca je počakala pri koči jaz pa sem se odpravil do vrha. Sonce je že pošteno nažigalo in do vrha sem se kvalitetno našvical. Prav na vrhu, ko bi sonce prišlo prav, pa se je pooblačilo in zapihal je veter. Po krajšem razgledovanju naokrog sem odsmučal nazaj do pastirske koče. Sneg je bil preveč južen za kvalitetno in sproščeno smuko. Sem moral pa kar paziti, da mi noge ne potegne v beton. Pri koči sva se še malo nastavljala soncu, ki je danes res prijalo. Sledil je spust ali gozni rodeo. Na gozdni cesti se je dalo še kar lepo vijugati, na jasah in v gozdu pa se je bil pravi boj s preveč južnim snegom. Pri avtu sem počakal še Mojco in prijetno utrujena sva se odpeljala še na kavico in rehidarcijo.

Štartala sva ob 8h zjutraj.

Snežna odeja je naraščala z višino.

Pogled proti Stolu.

Vijuganje po težkem snegu.

Pogled na Triglav.

Pogled na Julijce.

Mojca se sonči.

In že šibava dol.

Kranjska in Koroška rinka.

Sezona turnega smučanja se počasi bliža koncu. V četrtek pa so me presenetile fotografije iz Turskega žleba in Okrešlja. Videti je bilo kot, da v tistih koncih vlada prava zima. Hitro pokličem Marjana in že sva zmenjena za turo. Danes zgodaj zjutraj že letiva po dolgi in ovinkasti cesti v Logarsko dolino. Med vožnjo po Savinjskih koncih ne vidiva prav veliko snega in oba razmišljava ali je smučar, ki je objavil fotografije morda malo poguljufal z lanskimi fotografijami. Dvomov je konec, ko se pripeljeva do parkirišča. Sledila je montaža vseh pripomočkov in že sva špancirala proti Okrešlju. Jaz na smučkah, Marjan pa peš. Odprejo se pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe in na njih presenetljivo veliko snega. Kmalu sem moral smuči natakniti na nahrbtnik, kajti morala sva se dvigniti nad slap Rinka. Kmalu po izviru Savinje zopet stopim na smuči in počasi nadaljujeva proti Okrešlju. Snega je vse več in samo smeji se mi, ko pomislim kako dobra smuka me čaka. Ravnine je kmalu konec. Sonce naju že lepo ogreje in kmalu sva pri vstopu v žleb. Za nama sva naštela še 5 planincev. Med vzponom me je moj težki nahrbtnik z vso lavinsko opremo, smučmi, pijačo in ostalimi elektronskimi pripomočki močno pritiskal navzdol v dolino. V zmernem tempu sva nadaljevala proti vrhu in kmalu sva bila na soncu. Žleb je poln snega, ki je trd. Nikjer ni nič ledu. Ob hoji navzgor sem se že veselil kako kvalitetna smuka me čaka na poti navzdol. Nadaljujeva proti kažipotom in nekaj časa lahko spet hodim s mučmi. Pod Koroško Rinko pa sneg postane težak in moker in smuči si zopet nataknem na nahrbtnik. Sledi še zadnjih 200 višinskih metrov vzpona proti vrhu. Marjan vodi vzpon in mi pomaga pri stopinjah v strmini. Na vrhu naju obsije močno sonce in kar dolgo časa uživava v razgledih in miru. Sledil je spust, ki je bil zaradi mokrega in težkega snega malce zoprn. Zavil sem desno na flanko pod Kransjko Rinko kjer so bile zaradi sence malo boljše razmere. Naenkrat pa so se pred menoj prikazale skale zaradi katerih je bil potreben manjši obvoz. Sledila je prijetna smuka po putrčku nazaj do vstopa v Turski žleb. Sedaj pa še poslastica, sem si rekel. Res je bil užitek smučati po trdi podlagi v žlebu. Tudi na izhodišču je bil sneg trd in prav fantastičen za vijuganje. No, ko pa so bile noge že malo zmatrane pa je prišel tudi južni sneg, ki je vse skupaj malo otežil. vendar še vedno v mejah normale. Pri GRS koči sem na sončku počakal Marjana. Skupaj sva se spustila do izvira Savinje kjer sem izvedel še mali premet in padel v potok. Smuči so zopet romale na hrbet in sledil je spust do Rinke. Tam pa zopet na smuči, in najprej po stezi, nato pa po cesti do avta. Ustavila sva se še v Lučah kjer sva nadoknadila izgubljeno tekočino. Oba sva se strinjala, da sva ujela prekrasen dan in za to zimo res dobre razmere.

Še malo pa bova vstopila v žleb.

Marjan lovi meglice.

Švicam kot konj pod Koroško Rinko.

Pogled na Kranjsko Rinko in Skuto.

Ja midva pa lepo uživava.

Pogled navzdol.

Vijuganje po putru.

Vstop v Turski žleb. Gremo.

Spust po žlebu.

Pogled na Ojstrico.

Na zdravje.