Špura s Kompotele.

Sonce in sneg. To sem čakal že nekaj časa. Odpeljal sem se proti Kamniški Bistrici in pri gondoli zavil levo v dolino Korošice. Prišel sem skoraj do konca ceste. Nakaj ovinkov prej me je ustavil sneg. Smučke sem zapel na nahrbtnik in gremo. Ni mi bilo treba dolgo hoditi peš. Po kakšnih dvesto metrih sem že nadaljeval hojo s smučmi. Snega je bilo vse več in višje v bukovem gozdu je bilo že lepo zalito. Sonce je vse bolj pripekalo in začel sem pošteno švicati. Pri skalnem pomolu sem zavil desno, prečil zoprno plazišče in se kmalu znašel v bukovem gozdu. Špura mojega predhodnika je bila zjutraj še poledenela in na strmih mestih kar malo drseča. Prišel sem do ozkega strmega dela , ki vodi navzgor do planine Koren. Opazil sem, da se je na srečo že vse splazilo. Ni mi dišala hoja s smučmi čez velike snežne kepe, zato sem smuči zopet nataknil na nahrbtnik in se sprehodil čez plazovino. Na planini pa se je odprla prava snežna pravljica. Bil sem popolnoma sam in vse okoli mene belo. Z nasmehom na ustih sem napredoval po dolini do odcepa za Vrh Korena. Ob pogledu na nedotaknjeno flanko Kompotele, me je le ta bolj zamikala, in nadaljeval sem v tej smeri. Na Kompoteli sem se malo odpočil. Čutil sem utrujenost v nogah saj sem zadnje čase spet malo bolj aktiven. Za nameček, pa me je prejšni dan čez Rožnik in okolico gonil Marjan “Kipketer” Stanić, ki je zadnje čase popolnoma poblaznel s tekom in je do konca navit. Po sončenju in uživanju v brezvetrju sem odsmučal s Kompotele. Zamikala pa me je še flanka iz Košutne. Ponovno sem vpregel pse in se sprehodil še na vrh Košutne. Od tam sem diretno navzdol odsmučal nazaj na sedlo med Košutno in Korenom. Smuka je bila odlična, na nekaterih delih me je samo malo begala menjava podlage. Drugače pa je bil sneg ravno prav ojužen in še vedno dovolj trd. Sledilo je prebijanje čez plazovino, vijuganje med bukvami in zadnji spodnji del čez gozd. Še spust po kolovozu in že sem bil pri avtu. Nabralo se je 1238 metrov vzpona. Dan pa res prekrasen.

Na začetku je zeleno.

Kolovoz pa je še pod snegom.

V gozdu ga je že malo več.

Na planini pa zimska pravljica.

Pošteno je zalito.

Pogled na Kompotelo.

Na vrhu pa brezvetrje in uživancija.

Pogled na Grintovec.

Pogled na Košutno. To me še čaka, si rečem.

In odmučam s Košutne. Juhuhu.

Špurca.

Pogled na Krvavec.

Vidljivost v Suhem ruševju pod Vrtačo je bila res grozna.

V soboto sem Marjana povabil na turno smuko. Ugotovila sva, da za njega, ki ne smuča, zadeva ni tako zanimiva kot za nas smučarje. Ker sem zopet ostal brez družbe za smuko mi je predlagal, da kontaktiram Mira. Nisem ga poznal osebno ampak samo preko objav na njegovem blogu. Hitro sva se dogovorila in danes sva iz Ljubelja že šibala proti Zelenici. Na začetku ture je padal sneg, pihal je veter in nič obetavno ni kazalo. Midva se nisva ozirala na vreme in lepo počasi prišla na Zelenico. Ves čas je kazalo, da se bodo oblaki razkadili in da bo slejkoprej posijalo sonce. Ob vstopu v krnico Suho Ruševje se je vse skupaj še bolj zameglilo in kmalu sva bila v popolni megli. Vidljivost je bila res nikakršna in namesto, da bi prišla čisto do konca krnice pod Zelenjak, sva zavila preveč levo in prišla do vstopa v Y grapo pod Vrtačo. Odločila sva se, da malo počakava in upala na razkaditev megle. Kakšnih 15 minut sva čakala, nato pa v prvem trenutku rahle razjasnitve odsmučala v dolino. Nižje se je vidljivost izboljšala in na kratki strmini sva naletela na čudovite razmere za vijuganje med redkimi smrekcami. Na žalost je bil ta del kratek in kmalu sva prišla do gozda. Spustila sva se skozi gozd diretno navzdol in naletela na že malo težak sneg. Na čistini se je že delala skorja. Ponovno sva vpregla pse in se malo povzpela nazaj. Sledil je spust do Doma na Zelenici in povratek po res dobro utrjeni progi na Ljubelj. Begunjščica je bila obsijana s soncem, ki pa je spodaj sneg že dodobra ojužil. Sledila je še rehidracija v Tržiču. Škoda za meglo, imela sva se pa vseeno super. 🙂

Že Triangel je bil v megli.

Napredujeva naprej.

Za trenutek se je razjasnilo.

Miro ga reže, jaz pa se šlepam.

No, kje pa sva zdaj. Miro kam greš?

Ob spustu se je že malo jasnilo.

Miro šiba po najboljšem delu.

Begunjščico je že obsijalo sonce.

Miro ga zalaga.

Šentanc pa zlikan.

Sonce, juhuhu.

Pogled na Goli vrh.

Spet vikend in ne preveč lepo vreme. Čudovita priložnost, da skočim na nek vrh, kjer ne bo preveč nevarno. Odpeljal sem se na Jezersko in se namenil na Goli vrh. Parkiral sem 200 metrov pod kmetijo Ancelj in se takoj na smučkah začel vzpenjati čez Ravensko Kočno. Kmalu sem prišel na tekaške proge kjer sem moral malo paziti, da me ne pobere kakšen tekač. Preden sem prišel do odcepa markirane poti za Goli vrh, sem zagledal smučarsko špuro, ki je že prej zavila levo v gozd. Odločil sem se za to varianto. Ves čas je bila povsem brez lukenj. Mestoma kar strma špura me je čez smrekov gozd pripeljala na Jenkovo planino, kjer pa se je snežna odeja močno odebeljila. Sledil je še zadnji vzpon do vrha mimo ogromnih smrek in macesnov. Na vrhu sem bil popolnoma sam. Malo je pihalo, vendar ni bilo sile. Razgledi so bili slabi in rahlo je tudi snežilo. Spust bi lahko bil čisti užitek, če sneg ne bi bil že malo predelan in težak. Tako sem se moral res pošteno namatrati, da sem brez težav prišel do planine. Od planine naprej pa sem se držal špure levo .Skozi gozd sem izvajal precej akrobacij saj sem moral res paziti, da mi težak sneg ne potegne noge vstran. Kmalu sem bil pri Karničarju in sledil je samo še spust po tekaški progi in kratek sprehod do kmetije. Srečal nisem nikogar kar je res prava redkost. 🙂

Priključil sem se na špuro za turne smučarje.

Višje v smrekovem gozdu je bilo še več snega.

Na Jenkovi planini pa je bilo snega ogromno.

Joj, skoz več snega.

Zimska pravljica.

Pogled z vrha.

Selfie.

Pogled na Malo Babo.

Spust na Jenkovo planino.

Pogled nazaj na Goli vrh.

Ja nekaj ga je zapadlo.

Pogled iz Ravenske Kočne na KSA.