Po Trnovačkem jezeru so sledili trije dnevi v Durmitorju, od 19.08.2012 – 22.09.2012

Zjutraj sva pojedla zajtrk v hotelu in se odpravila na pot proti Črni Gori. Odločila sva se, da se bova peljala skozi Durmitor do Kolašina. No, ko pa sva ravno v Durmitorju pa se lahko za kakšen dan ustaviva in si pot do Prokletij razdeliva na dva dela. Kmalu sva bila v Žabljaku in nastanila sva se v kampu Razvršje. Žabljak in Durmitor sva obiskala že tri leta nazaj in hitro sva ugotovila, da se je število turistov močno povečalo. S turisti pa se širijo tudi vikendi, hoteli, trgovine.. in narava bo v tem primeru verjetno zopet potegnila kratko. Upam, da bodo v prihodnosti Črnogorci znali obrzdati apetite investitorjev in podkupljenih politikov, ki jim za naravo ni mar. Takoj sva izdelala načrt kaj bova osvojila in za naslednji dan sva si izbrala malce lažji pristop na Crveno Gredo. Zjutraj sva vstala zgodaj in v sončnem siju pojedla rahel zajtrk. Iz kampa sva krenila proti Črnemu jezeru in ugotovila, da je v primerjavi z letom 2009 jezero zelo siromašno z vodo. Nadaljevala sva proti jezeru Zminje, ki je bilo malo bolj napolnjeno z vodo. Pot se začenja vzpenjati skozi čudovit smrekov gozd in kmalu sva bila na planini Črepulj poljana. Sledil je počitek in kmalu sva nadaljevala proti vrhu. Pot po krajšem vzponu zavije na desno proti vrhu, ki ga že lahko vidite. Sledi lep sprehod mimo mnogih brezen in vrtač do zadnjega strmega vzpona, ki vodi do vrha. Tam se odpre lep razgled na vse glavne vrhove Durmitorja in ravninski del skupaj z Žabljakom. Sledil je spust mimo Jablan jezera, ki je bil prav tako bolj suh. Vročina je pripekala in kmalu sva prispela do gozdička. Mimo Jezera Barno, ki je bilo skoraj čisto brez vode sva hitro prispela v Ivan Do. Sledil je še sprehod do Žabljaka, pivo v senci in vrnitev v kamp.

Ovce v Durmitorju.

V žabljaku pa se nahaja pekarna v kateri sva takoj našla nekaj slastnih slaščic. Vsekakor spadajo v staro šolo slaščičarstva brez kakršnihkoli omejitev na področju masla in sladkorja.

Crno jezero je bilo precej prazno.

Zminje jezero je izgledalo malo bolj polno.

Kmalu sva bila na planini Črepulj poljana.

V ozadju se vidi vrh Crvene Grede.

Na poti proti vrhu so se bohotile čudovite rožice.

Pogled v dolino. Precej odrezano.

Pogled na Šljeme na drugi strani.

na vrhu se lepo vidi jezero med smrekami. še dobro, da gre za nacionalni park drugače imam občutek, da smrek ne bi bilo več.

Jablan jezero pa je že videlo boljše čase.

Veselje je vseprisotno.

Večerja

Vrh na meji med Bosno in Črno goro z odličnim pogledom na Maglić in Volujak.

Po mirni noči ob jezeru sva vstala zgodaj in se odpravila na Oštrikovac. Najprej sva se po brezpotju povzpela na Klekov Kom, ki se nahaja tik nad jezerom. Na poti sva najprej srečala konje, ki so se v miru pasli na travnikih. Nato pa sva naletela na nasade borovnic in začela se je “trgatev”. Borovnice sva v naših planinah v letošnji sezoni kar pogrešala. Zaradi zmrzali jih namreč nikjer ni bilo. Po tem, ko sva se najedla borovnic sva se ob čudovitih nasadih rdečih rož povzpela na Klekov Kom. Od tu sva pot nadaljevala proti Oštrikovcu. Počasi sva se vzpenjala proti vrhu in uživala v lepih razgledih. Naletela sva tudi na maline in se jih pošteno najedla. Po kakšni uri in pol sva prišla na vrh Oštrikovca od koder se lahko vidi na vse strani neba. Po krajšem počitku sva se začela spuščati proti katunom in bila nagrajena z res čudovito okolico. Počasi sva se spustila proti jezeru po nemarkirani poti. Po tem, ko sva pojedla juhico in se lepo okrepčala sva pospravila šotor in čakal naju je še povratek do avta na Dragoš sedlu. Prijetno utrujena sva v popoldanskih urah prišla do avta. Sledil je obisk etno restavracije. V kolikor boste kdaj prebivali v hotelu Mladost v Tjentištu priporočam, da se na kosilo ali večerjo rajši odpeljete nekaj kilometrov naprej proti Foči, kjer sta ob cesti dva etno restorana, ki imata veliko boljšo hrano kot v hotelu. Kuhinja v hotelu je res porazna. Po tem, ko sva se pošteno najedla sva odšla v hotel kjer je sledil počitek in kovanje načrtov za naprej. Zvečer sem se lotil knjige Iztoka Tomazina: Pustolovščina v Tibetu-Smučanje z osemtisočaka. Iztoka lahko uvrstimo v skupino nekakšnih “super ljudi” kajti občutek imaš, da se je človek kloniral in da obstaja več Tomazinov. Nekje po nesreči v Begunjščici so se mi zaprle oči in pogreznil sem se v spanec.

Konji se paseje pod Komom.

Borovnic sva se res razveselila.

Na poti proti Klekovem Komu sva naletela na prelepe rože v magenta/roza odtenku, ki so rasle tik pod vrhom.

Še malo pa bom na vrhu Klekovega Koma.

Na poti proti Oštrikovcu se na desni odpre prepad.

Na vrhu Oštrikovca. razgled na vse strani je bil čudovit.

Pogled v dolino.

Rožice na poti in res lepa pot navzdol.

Počitek na čudoviti livadi. Za malico sva pojedla vsak pol jabolka.

Pogled na Trnovačko jezero pri spustu z Oštrikovca.

Sva že pri katunih.Še malo pa sva pri jezeru.

Zbudila sva se v prekrasno jutro. Po skromnem zajtrku sva se zapodila v hrib in napredovala proti vrhu. Ves čas vzpona sva se ozirala nazaj in opazovala res impresivno pojavo Trnovačkega jezera. Ozračje je bilo precej vlažno in v hrib sva švicala kot nora. Premagala sva glavno strmino in znašla sva se na vetrovnem pobočju kjer sva zavila levo ma sever ptori vrhu. Kakšno urico in pol sva hodila še po travnatem pobočju in na koncu še malo poprijela za skalo in bila sva na vrhu. Bila sva sama na vrhu in uživala sva v čudovitih pogledih na Volujak, Trnovački Durmitor, Bioć…Sledil je spust po isti poti nazaj do najinega kampa ob jezeru. Na žalost sva se vrnila v največji vročini in nujno sva morala do Miloša po mrzlo pivo. Sledilo je lahko kosilo, počitek in uživanje. Popoldan sva ugotovila, da nama zopet primanjkuje hoje in odpravila sva se na vzhod. Malo sva se povzpela in odprla se je čudovita dolina s katuni. Od tam se je zelo lepo videl tudi Maglić in bila sva res vesela, da sva odkrila tudi ta čudoviti konec črnogorskih planin. Odločila sva se, da se drugi dan povzpneva na vrh, ki leži prav na nasprotni strani jezera kot Maglić. Sledil je spust do šotora, večerno opazovanje vode in narave, branje ter sladko spanje v miru in tišini.

Na poti proti vrhu lahko občudujete čudovito jezero.

Aha, sedaj pa že vidimo vrh na koncu. Čaka naju še lep sprehod po travnatem pobočju in malo skale na koncu.

Sva že čisto blizu. špička gleda ven in čaka na naju.

Sama na vrhu Maglića.

V Bosni pa megla. še dobro da sva zgoraj.

Čudovit razgled na Volujak in okolico.

Na poti nazaj pa zopet čudovit prizor.

Ob jezeru naju že čakajo prijateljice krave.

Manjša jezerca, ki sodijo k velikemu.

Mrzlo pivo je zacvrčalo po grlu.

Pogled na jezero s poti iz katunov.

Mir in tišina zvečer, ko se vse umiri.