Napočil je dan za godhod v gore. Želela sva se povzpeti na Maglić, ki je najvišji vrh v BIH. Zjutraj v hotelu čuvaju parka nikakor nisem mogel pojasniti zakaj bi rada avto pustila na Dragoš sedlu in ne na Prijevoru. Od Dragoš sedla do Prijevora je namreč še 8 kilometrov hoje. Razložil sem mu, da si želiva hoditi skozi “pragozd” Peručica in ne voziti v avtu po cesti. No, mislim, da si je mislil svoje o modelu, ki ne bo izkoristil še dodatnih 8 kilometrov makedama po katerem se lahko pelje z avtom. Kakšen čudak. Po zajtrku sva se z avtom odpravila v Nacionalni park Sutjeska. Na Dragoš sedlu sva pustila avto in si napolnila nahrbtnike za dvodnevno kampiranje na Trnovačkom jezeru. Počasi sva obtežena napredovala do Prijevora kjer se nenadoma odpre lep pogled na okoliške gore. Mimo katunov (pastirskih stanov) sva se spustila na veliko jaso kjer sva se pošteno najedla malin. Obogatena z vitaminov c sva se zopet začela vzpenjati proti jezeru. Po nekaj več kot 4 urah hoje sva jo prisopihala do jezera. Jezero se nahaja na čudoviti lokaciji mad gorami, ki je že na ozemlju Črne Gore. Sledilo je srečanje z nekakšnim čuvajem Milošem, ki skrbi za red na jezeru in pobira nekakšen prispevek za kampiranje, ki znaša 3 eur na noč za dve osebi. Kampiranje je dovoljeno le na nekaj določenih mestih. Druge infrastrukture ni. Miloš prebiva v nekakšni kočuri kjer je poleg tudi izvir pitne vode. V izviru vode se nahaja veliko Nikšičkega piva, ki ga lahko primerno ohlajenega dobiš za 1,5 eura. Drugače pa sredi dneva Miloš zagrabi svojo puško in strelja v tarče na obali jezera!!! Mimoidoči planinci morajo pač malce paziti, da jih Miloš slučajno po nesreči ne zadane. Streljanje s puško lahko traja tudi eno uro in streli odmevajo po okolici jezera ter seveda plašijo živali in motijo gorski mir. Na srečo se Miloš ščasoma utrudi in preostenak dneva lahko preživite v popolni tišini in lepoti jezera ter okoliških vršacov. Precej čuden pojav, še posebej, ko srečas Miloša s puško v roki in lepo podkrepljenega z rakijo. Svašta. Drugi dan se je Miloš izkazal tudi s podiranjem mladih in zdravih bukev iz katerih rad dela klopi in stole za obiskovalce jezera. No, kmalu po najinem sprehodu okoli jezera je pričelo deževati. Večerjo sem tako skuhal pod klopjo, pojesti pa sva jo morala v najinem “ogromnem” šotoru. Kasneje se je nevihta še malo okrepila, vendar se nisva dala motiti. Dež, ki je padal na napeto streho šotora je ustvarjal enkraten zvok, ki naju je hitro zazibal v spanec. Gorski zrak, maline, voda in streljanje so naredili svoje.

Na Dragoš sedlu sva prepakirala v nahrbtnike

Pogled nazaj na Dragoš sedlo in Peručico.

Na Prijevoru sva šibnila mimo katunov.

Naletela sva na starega fickota, ki pa je bil popolnoma ohranjen. Kako je lastniku to uspelo ne vem.

Okrepčevalnica z malinami, ki jih je bilo res v izobilju.

Trnovačko jezero in okoliške gore.

Plaža na jezeru.

po streljanju lahko prileti celo kakšen ptič. Prišla naju je pozdravit čudovita siva čaplja.

Kadar pada dež pa se je potrebno znajti. Tokrat je prav prišla miza.

Vzpon na Subro pa je bil res nekaj najlepšega na Orjenu. Pot vodi od koče Za Vratlom mimo čudovitih pašnikov kjer se pasejo konji. Mimo katuna sva se začela vzpenjati po eni izmed najbolj zanimivih poti. Vstopila sva v “Subrin svet” kjer je polno nenavadnih oblik skal, jam ter drugih kraških pojavov. Na tem delu poti je treba biti tudi malo previden, da ne končate v eni izmed lukenj oz. jam. Po skalnatem delu naju je pot vodila preko čudovitih kombinacij skale in trave do vrha kjer se odpre razgled na vse strani. Na vrhu vidite zaledja Črne gore, Bosno in Hercegovino, morje, Albanijo, skratka enkratno.  Na vrhu so malo začeli groziti oblaki in ker je bila že pozna popoldanska sva jo popihala v dolino. Na poti mimo katuna naju je starejša gospa povabila na sok. Malo smo pokramljali in nadaljevala sva pot do najinega tabora. Za vzpon sva porabila cca.1,5 ure in za spust 1 uro. Izračunala sva, da sva ta dan hodila 9 ur. Skuhala sva večerjo in po obisku črede ovac sva  popadala v šotor. Zjutraj sva pospravila šotor in se preko Vratla spustia nazaj do avta. V bifeju Karakas sva se pošteno napila mineralne vode in popila vsaj tri kave. Naredila sva načrt za pot in kmalu sva z avtom brzela proti Pašmanu…

[Show slideshow]

V teh deževnih dneh se mi je iz najine črnogorske avanture večkrat v spomin prikradel spomin na  čudovito hribolazenje in taborjenje na Orjenu. Po še enem deževnem dnevu ob Biogradskem jezeru sva sklenila, da se pomakneva južneje in poskusiva srečo v gorah, ki se takoj za mesti na črnogorski obali bohotijo v ozadju. Odločilia sva se za Orjen, ki mi je po slikah sodeč deloval malce pravljično ter združeval morsko in gorsko favno in floro, ki  mi je nadvse všeč. V sredo 28.07. zjutraj sva se spakirala v avto in popoldne preko Podgorice in Budve prispela v Hercegnovi. Več ali manj uspešno sva se izognila vsem vročičnim in zamaščenim bojam na obali ter se dvignila proti vasi Kameno. Tam sva v lokalnem bifeju Karakas izvedela, da lahko avto pustiva pri starem in zapuščenem motelu. V bifeju Karakas so nama tudi povedali, da Planinarski dom  Za Vratlom ne deluje ker ga trenutno prenavljajo.  No, ni problema saj imava vse s seboj. Spakirala sva nahrbtnike in se začela vzpenjati proti domu. Na poti naju je spremljala megla in vreme je izgledalo precej klavrno. Vedela sva, da je napoved dobra in da lahko v kratkem pričakujeva izboljšanje. Na poti sva srečala delavce, ki so prenavljali dom. Bili so iz Srbije in Makedonije. Spraševali so se kdo gre v to “vukojebino”. Razložili so nama, da je to za njih najbolj nepredvidljiva gora kar se tiče vremena. Po informativnem razgovoru “Ajde prijatno”  in šibala sva dalje. Napotila sva se na pot proti Subri in po kakšnih 500 metrih v majhnem gozdičku našla idealni prostor za kampiranje. Težava v tem pogorju je samo voda, ki pa sva jo lahko dobila pri koči. Postavila sva šotor, skuhala večerjo in naredila okvirni načrt za drugi dan. Utrujena sva zaspala okoli 21:15 in spala nemoteno do 4:30, ko naju je začel prebujati mraz. Najine poletne spalne vreče so namenjene poletnim dnevom in ne jesenskim temperaturam. Na srečo je bila napovedana tudi otoplitev.

[Show slideshow]

Vstala sva še ob zori in hitro sem nama skuhal tople kamilice. Ob 5.30 sva že pešačila po lepo označeni poti proti Orjen sedlu. Načrt je bil, da prideva na Orjen Sedlo osvojiva Zubački kabao ( 1893m) in se drgi dan vneva nazaj. Malo naju je že preganjal čas kajti v soboto sva morala priti na Pašman. Pot se je izkazala za odlično markirano vendar precej zaraščeno. Prebijati se je bilo potrebno preko raznih apnenčastih struktur,skal, visoke trave, razpok, kač in po hudi vročini.Tudi zaradi težkih nahrbtnikov sva napredovala počasi. Po treh urah naporne hoje sva ugotavila, da sva si morda zadala malce predolgo pot. Poleg tega pa nisva vedela ali je planinski dom na Orjen sedlu odprt. V kolikor ne bi bil bi lahko bila težava dobiti vodo, ki pa nama jo je že primanjkovalo. Obrnila sva se in se napotila nazaj v najin tabor.Odločila sva se, da v popoldanskih urah osvojiva Subro, ki naj bi bila nekaj posebnega. Po 6 urah hoje sva se vrnila v najin taborček in sledil je počitek ter malica. Odkorakal sem do planinskega doma po vodo.” Kade si” me je nagovoril kuhar, ki je pripravljal kosilo ekipi delavcev. “Evo me”  in že sva debatirala o naravnih lepotah Makedonije. Iz vodnjaka sem načrpal vodo in se odpravil nazaj v tabor. Pripravila sva si malico, se sončila na soncu, opazovala ptice ter spočila najine utrujene noge. Sledil je vzpon na Subro…

[Show slideshow]