Ko te na kolesu preseneti sneg.

Po dveh neuspelih poskusih turne smuke zaradi slabega vremena in krajših kolesarskih turic v okolici je bil čas za malo daljšo kolesarsko turo. Glede ne to, da je bilo po hribih še veliko snega sem se odločil, da se odpeljemo z avti do Solkana in se povzpnemo do koče na Čavnu. Pridružila sta se nama Marjan in Simona. Doma sem večer pred odhodom preveril še nekaj spletnih kamer in ni kazalo, da bi bilo na Trnovski planoti še kaj veliko snega. Zjutraj sva med vožnjo po avtocesti mimo Ajdovščine z Mojco oprezala, ali bi kje na planoti uzrla še kaj snega. Nekaj malega ga je še. Pa še to samo na določenih delih, sva se zedinila. Prispeli smo v Solkan kjer smo parkirali avto. Takoj nas je čakal strm vzpon do vasi Ravnica. Od Ravnice naprej do vasi Trnovo pa se je klanec umiril. V Trnovem smo naleteli na manjšo okrepčevalnico z avtomatom za kavo in celo mini knjižnico. Z Mojco naju je povsem navdušila in medtem, ko smo čakali Simono sva si privoščila presenetljivo dober espreso iz avtomata. V vasi smo zavili desno in nadaljevali v vzhodno ob robu Trnovske planote. Kolesarili smo čez čudovit gozd posut s skalami in bilo je res pravljično. Kmalu smo pribrcali mimo vzletišča zmajarjev, ki jih he v teh koncih skupaj s padalci res veliko. Še nekaj kilometrov smo kolesarili po suhem nato pa smo naleteli na prve snežne zaplate. Makadamska cesta je zavila za hrib in snega je bilo vse več. Najprej smo se ob tem zabavali, sčasoma pa smo dojeli, da bo snega vse več in da kolesarjenje ne bo mogoče. In res je bilo tako. Čeprav smo bili v noge že lepo premočeni smo se odločili, da bomo nadaljevali peš in ob sebi potiskali kolo. Gnala nas je trma in misel na to, da bomo lahko nazaj pa vseeno kolesarili. Tako smo kolo potiskali vsaj kakšne dve uri in pol preden smo pred seboj zagledali kočo Antona Bavčerja na Čavnu, na višini 1242 metrov. Pred kočo smo se na soncu malo ogreli in posušili premočene podplate. Nogavice v tako kratkem času pač ni bilo mogoče posušiti. Najbolj mokre noge sva imela midva z Mojca, ki sva zaradi SPD sistema pedal imela v podplatih luknjo skozi katero je več čas hoje prodiral moker sneg. Po kratkem počitku smo začeli s spustom proti Predmeji. Najbrž smo se na kolesu peljali samo dobrih deset metrov in že so se ponovno pojavili snežni zameti. Tokrat je bilo snega še več in zopet smo se bili primorani spuščati peš s kolesom ob sebi. Po kakšni uri spusta smo le prišli do kopne ceste, ki je zavila proti Lokvam. Simona se je odločila, da ima počasi dovolj in spustila se je proti Ajdovščini. Zmenili smo se, da nas počaka in da jo bomo pobrali z avtom. Nas tri pa je čakal še vzpon na Magnovec kjer se je končal vzpon in začel spust. No, glej ga zlomka, na spustu pa zopet sneg in kot po jajcih smo se spustili do Male Lazne. Tukaj pa ja ne bo več snega, smo si rekli. A kot že velikokrat, smo se ponovno ušteli. Kar še nekaj časa smo se spuščali po snegu in začelo je tudi že malo hladiti. Na srečo smo počasi le ušli snegu in malo bolj sproščeno smo se lahko spustili do vasi Lokve. Od tam pa je sledil čudovit spust vse do Solkana. Ko le ne bi bili že malo premraženi in bi nas vsaj malo ogrelo sonce. V Solkan smo se vrnili po osmih urah snežne dogodivščine, ki je ne bomo kar tako pozabili. V vasi Selo smo pobrali še Simono, ki nas je počakala v lokalnem bifeju. Čakala nas je še vožnja domov, ki je bila zaradi končanih praznikov vse prej kot hitra. Doma sva z Mojco pojedla večerjo in kot ubita popadala v posteljo. Lepo smo se imeli, ni kaj. 🙂

Pohled na Sočo na začetnem vzponu.

Pri okrepčevalnici v vasi Trnovo smo srečali lokalnega gozdarja. 😉

Mimo zmajarjev.

Čudovito vreme in zaenkrat še suha podlaga.

Še vedno smo na suhem.

Situacija se je spremenila in snega je vse več.

Še vedno rinemo po snegu.

Snežno kolo.

Pri koči na sončku.

Pogled na Ajdovščino.

Spet smo na suhem.

A ne za dolgo. 🙂

Kdaj bo konec snega?

Končno. Spust iz Lokev v Solkan je bil hiter in malce bolj hladen.

Na Pancah.

V letošnji zimi kolesarji res nimamo najboljših pogojev. Ker spadam med smučarje in kolesarje se kaj veliko ne pritožujem, a vseeno naju je zadnje čase že močno mikalo poganjanje pedal. Temperatura je bila še vedno sveža in v preteklosti sva se naučila, da je v nizkih temperaturah precej pomembno kako si na kolesu oblečen. Hitro se lahko preveč oblečeš in se potiš na vzponih. Spusti so v tem primeru precej zoprni saj si moker in te začne hitreje zebsti. Zadeti moraš ravno pravšnjo oblogo oblačil. Kakšna pa je prava? To prinesejo izkušnje in zgrešeni preizkusi v preteklosti 🙂 Vsekakor v mrzlem vremenu priporočam galoše ali nogavice za čez čevlje, malce debelejši kolesarski dres, dobre rokavice, podkapo in rutko za okoli obraza. V kolikor ste primerno opremljeni bo vožnja pri nizkih temperaturah veliko bolj prijetna. Pa prijetno kolesarjenje želim.

Zunaj je mrzlo, na srečo sije sonce.

Vzpon na Lipoglav po makadamu med snegom.

Na Lipoglavu s Krimom v ozadju.

Spust s Panc je bil hiter in svež.

Mojca na klopci. V ozadju bele breze.

Konec januarja je prišla otoplitev in kazalo je, da je z zimo konec. Ko je termometer čez dan pokazal okoli 13 stopinj in je sonček posijal izza oblakov, sva se z Mojco odločila, da je čas za otvoritev kolesarske sezone. Ker je sredi tedna najbolje kazalo za jugovzhod Slovenije sva se z avtom odpeljala do Črnomlja. Doma sem za začetek sezone pripravil turo dolgo 55 km in nekaj čez 500 metrov vzpona. Ne preveč za začetek sezone in ravno prav za prave užitke na kolesu, ki jih prinese turca po neznanem terenu. Iz Črnomlja sva se odpeljala do vasi Butoraj in nadaljevala do Velike Lahinje. Samotna cesta naju je vodila naprej do vasi Male Lahinje kjer sva prečila reko Lahinjo. Od tam sva po kolovozu in rahlo blatnem terenu nadaljevala do Belčjega vrha. Sledil je rahel vzpon po makadamu in vožnja skozi čudovit gozd do Bojancev. V Bojancih sva se povzpela do cekvice in se malo razgledala naokrog. Nadaljevala sva skozi gozdove v smeri Kolpe. Kmalu sva prispela v Vinico. V lokalni gostilni sva si na soncu zunaj privoščila kavico in opazovala okoliško dogajanje. Po kavici sva si ogledala prenovljeni grad in se odpeljala proti vasi Zilje. Na vzponu do vasi sva lahko opazovala sramotno ograjo, ki simbolizira današnje stanje. Namesto, da bi se ljudje združili in ustavili nasilje in pohlep, ki ljudi po vsem svetu peha v bedo in selitve, se vse bolj ograjujemo in upamo, da nas težave drugje ne bodo dosegle. Vsekakor je to povsem zmotno razmišljanje. S trenutnim odnosom do narave in planeta bomo v prihodnosti vsi bežali in na koncu končali nekje daleč na neki ograji. Ker pa upanje umira zadnje, upam, da se bo v prihodnosti le kaj spremenilo. S takimi mislimi sva brcala pedala naprej in pred vasjo Balkovci zavila levo proti Adlešičem. Peljala sva se čez tipične belokranjske gozdove kjer popotnik sreča lepo število belih brez. Kot otrok sem kar nekaj časa preživel v Beli krajini pri babici in bele breze so mi za vedno najbolj ostale v spominu. Skozi vas Preloka sva nadaljevala v smeri Marindolskih steljnikov kjer sva naredila krajši odmor. Steljniki so površine kjer so se v preteklosti zaradi potrebe po lesu in kmetijskih površinah z izsekavanjem gozda belega gabra in hrasta izoblikovali redko poraščeni gozdovi breze z gosto podrastjo praproti in lisičjaka, ki so jo prebivalci uporabljali za steljo. Temperatura je začela padati in morala sva spet pognati pedala. Kolesarila sva skozi vasi Adlešiči, Purga in Dolenjci ter pri vasi Bedenj zavila levo proti Pribincem. V Pribincih sva zavila desno in se po kolovozu mimo njiv in travnikov povzpela do vasi Tribuče. Od tam pa mimo ogromne sončne elektrarne čez vas Desinec do Čudnega sela. Malo pred tem, ko sva se približala odcepu za Čudno selo pa se je res zgodila čudna stvar. Med tem, ko sem se spuščal po rahlem klančku sem v gozdu splašil divjo svinjo. Bil je ogromen samec in, ko me je zaslišal se je z vso močjo zapodil v gozd čez cesto. Vmes je ugotovil, da se mu približujem in sredi ceste je začel spreminjati smer. S svojimi parklji je začel kopati po asfaltu in slišalo se je, kot da bo razril cesto. Na srečo sem se zaustavil in lahko je nemoteno zdirjal v gozd. V trenutku, ko je bil s parklji zopet na gozdni podlagi se je pognal kot blisk in za njem se je slišalo samo še pokanje vej in šelestenje listja. Z Mojco sva se samo spogledala in se navdušeno zasmejala. Strinjala sva se, da je šlo za res velik kup mišic, ki so demonstrirale svojo moč. +Bil je res užitek srečati tako lepo in močno divjo žival. Na žalost pa jih še vedno vse preveč konča na krožniku človeka, ki jih neusmiljeno pobija in tako izkazuje svojo omejenost. Sledil je še zaključek ture čez Čudno selo kjer sva na koncu vasi zašla v popolno blato in se kasneje čez gozd le prebila na cesto in turo zaključila v Črnomlju. Rahlo premražena sva bila zadovoljna, da sva končno lahko s kolesom naredila lepo turo. Seveda se nama ni sanjalo, da nas v prihodnjih dneh čaka vrnitev snega, megle in vlage. 🙂

Nad Lahinjo kmalu po izviru.

Sonceeeeee

Po kolovozih do Vinice.

Še malo po makadamih.

V Vinici pri gradu.

Ograja.

Brez rok še znamo.

Spust v divjino.

Še malo po blatu.

A je kj čudnega tuki?

Našla sva celo zelene površine v gozdu.