Iz Solkana čez Trnovski gozd do koče na Čavnu

April 03, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Ko te na kolesu preseneti sneg.

Po dveh neuspelih poskusih turne smuke zaradi slabega vremena in krajših kolesarskih turic v okolici je bil čas za malo daljšo kolesarsko turo. Glede ne to, da je bilo po hribih še veliko snega sem se odločil, da se odpeljemo z avti do Solkana in se povzpnemo do koče na Čavnu. Pridružila sta se nama Marjan in Simona. Doma sem večer pred odhodom preveril še nekaj spletnih kamer in ni kazalo, da bi bilo na Trnovski planoti še kaj veliko snega. Zjutraj sva med vožnjo po avtocesti mimo Ajdovščine z Mojco oprezala, ali bi kje na planoti uzrla še kaj snega. Nekaj malega ga je še. Pa še to samo na določenih delih, sva se zedinila. Prispeli smo v Solkan kjer smo parkirali avto. Takoj nas je čakal strm vzpon do vasi Ravnica. Od Ravnice naprej do vasi Trnovo pa se je klanec umiril. V Trnovem smo naleteli na manjšo okrepčevalnico z avtomatom za kavo in celo mini knjižnico. Z Mojco naju je povsem navdušila in medtem, ko smo čakali Simono sva si privoščila presenetljivo dober espreso iz avtomata. V vasi smo zavili desno in nadaljevali v vzhodno ob robu Trnovske planote. Kolesarili smo čez čudovit gozd posut s skalami in bilo je res pravljično. Kmalu smo pribrcali mimo vzletišča zmajarjev, ki jih he v teh koncih skupaj s padalci res veliko. Še nekaj kilometrov smo kolesarili po suhem nato pa smo naleteli na prve snežne zaplate. Makadamska cesta je zavila za hrib in snega je bilo vse več. Najprej smo se ob tem zabavali, sčasoma pa smo dojeli, da bo snega vse več in da kolesarjenje ne bo mogoče. In res je bilo tako. Čeprav smo bili v noge že lepo premočeni smo se odločili, da bomo nadaljevali peš in ob sebi potiskali kolo. Gnala nas je trma in misel na to, da bomo lahko nazaj pa vseeno kolesarili. Tako smo kolo potiskali vsaj kakšne dve uri in pol preden smo pred seboj zagledali kočo Antona Bavčerja na Čavnu, na višini 1242 metrov. Pred kočo smo se na soncu malo ogreli in posušili premočene podplate. Nogavice v tako kratkem času pač ni bilo mogoče posušiti. Najbolj mokre noge sva imela midva z Mojca, ki sva zaradi SPD sistema pedal imela v podplatih luknjo skozi katero je več čas hoje prodiral moker sneg. Po kratkem počitku smo začeli s spustom proti Predmeji. Najbrž smo se na kolesu peljali samo dobrih deset metrov in že so se ponovno pojavili snežni zameti. Tokrat je bilo snega še več in zopet smo se bili primorani spuščati peš s kolesom ob sebi. Po kakšni uri spusta smo le prišli do kopne ceste, ki je zavila proti Lokvam. Simona se je odločila, da ima počasi dovolj in spustila se je proti Ajdovščini. Zmenili smo se, da nas počaka in da jo bomo pobrali z avtom. Nas tri pa je čakal še vzpon na Magnovec kjer se je končal vzpon in začel spust. No, glej ga zlomka, na spustu pa zopet sneg in kot po jajcih smo se spustili do Male Lazne. Tukaj pa ja ne bo več snega, smo si rekli. A kot že velikokrat, smo se ponovno ušteli. Kar še nekaj časa smo se spuščali po snegu in začelo je tudi že malo hladiti. Na srečo smo počasi le ušli snegu in malo bolj sproščeno smo se lahko spustili do vasi Lokve. Od tam pa je sledil čudovit spust vse do Solkana. Ko le ne bi bili že malo premraženi in bi nas vsaj malo ogrelo sonce. V Solkan smo se vrnili po osmih urah snežne dogodivščine, ki je ne bomo kar tako pozabili. V vasi Selo smo pobrali še Simono, ki nas je počakala v lokalnem bifeju. Čakala nas je še vožnja domov, ki je bila zaradi končanih praznikov vse prej kot hitra. Doma sva z Mojco pojedla večerjo in kot ubita popadala v posteljo. Lepo smo se imeli, ni kaj. 🙂

Pohled na Sočo na začetnem vzponu.

Pri okrepčevalnici v vasi Trnovo smo srečali lokalnega gozdarja. 😉

Mimo zmajarjev.

Čudovito vreme in zaenkrat še suha podlaga.

Še vedno smo na suhem.

Situacija se je spremenila in snega je vse več.

Še vedno rinemo po snegu.

Snežno kolo.

Pri koči na sončku.

Pogled na Ajdovščino.

Spet smo na suhem.

A ne za dolgo. 🙂

Kdaj bo konec snega?

Končno. Spust iz Lokev v Solkan je bil hiter in malce bolj hladen.

Komentiraj