Smuka z Ojstrice

Z Matjažem sva se na Ojstrico odpravila že pred štirinajstimi dnevi. Načrte nama je prekrižala megla. Zgubila sva se v gosti megli in žal sva se morala vrniti. Nisva pa jo pozabila. V petek sva se zapeljala na izhodišče za planino Podvežak. Pridružil se nama je še Matej. Avto smo morali zaradi snega pustiti skoraj na začetku makadama, ki pelje proti planini Podvežak. Sledilo je nekaj kopnih odsekov, a kmalu smo bili na smučeh in na planini. Sledil je strm vzpon skozi macesnov gozd in že se nam je v daljavi pokazal Veliki vrh. Snega je bilo ogromno in tudi sosednji Tolsti vrh in Dleskovškova planota so bili popolnoma zaliti. Nadaljevali smo čez gričevnat svet malo gor, malo dol in kmalu smo lahko uzrli zgornji del Ojstrice. Nasmeške smo imeli do ušes saj je snega res veliko in prizori snežne pokrajine obsijane s soncem so postajali vse bolj impresivni. Matej se je odločil, da bo nadaljeval bolj počasi in zmenili smo se, da naju bo počakal nekje nižje. Nadaljevala sva s hojo in kmalu prišla do točke kjer se je bilo potrebno spustiti do sedla nad Korošico. Ker sva se odločila, da se bova na Ojstrico povzpela iz smeri Korošice sva snela pse in odsmučala na sedlo ter naprej do Korošice. Ogledala sva si ostanke pogorele koče, namestila pse in zagrizla v strmino. Vzpon je potekal brez težav in znašla sva se pred vršno strmino kjer pa je podlaga postala malo bolj trda. V roke sva vzela cepin in se povzpela na vrh. Pogled nazaj je razkrival, da bo smučanje z vrha precej zanimivo. Na vrhu sva se razgledala naokrog. Čez nekaj minut sta se nama pridružila še dva smučarja iz Hrastnika, ki sva ju srečala že zjutraj. Na vrh sta se povzpela čez malo Ojstrico in pod vrhom do zahodnega grebena kjer sta pristopila na vrh. Po tem, ko sva se razgledala, sva najprej odsmučala do prehoda na grebenu kjer se name je odprl pogled proti vzhodu. Postalo nama je jasno, da smučarija zaradi že malo ojuženega snega in prečenja ne bi bila tako dobra kot na zahodni strani, kjer sva se povzpela na vrh. Obrnila sva in začela s spustom. Bilo je zanimivo kajti naklonina je kar precejšnja in strmina se konča z robom, ki te pripelje v Logarsko dolino. Spust je potekal brez težav, čeprav je bilo treba odmisliti določene misli 🙂 Sledil je zavoj levo in spust po čudoviti podlagi kjer se nama je smejalo vse do Korošice. Na Korošici sva zopet nataknila pse in se povzpela nazaj do sedla, in še višje do točke od koder sva se začela spuščati. Vmes sva na Tolstem vrhu zagledala Mateja, ki nama je mahal. Med grički sva se spustila nazaj v smeri pristopa. Sledilo je še nekaj štamfanja dokler nam ni ostal samo še spust čez gozd do planine. Od planine pa malo rodea po gozdu in spust po cesti do avta. Na koncu je ura pokazala 7 ur in 1500 metrov vzpona. Bili smo prijetno utrujeni. Sledilo je okrepčilo v Gamsovem raju in vožnja domov. 🙂