Smuka z Ojstrice

April 07, 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Pogledi so bili nori.

Z Matjažem sva se na Ojstrico odpravila že pred štirinajstimi dnevi. Načrte nama je prekrižala megla. Zgubila sva se v gosti megli in žal sva se morala vrniti. Nisva pa jo pozabila. V petek sva se zapeljala na izhodišče za planino Podvežak. Pridružil se nama je še Matej. Avto smo morali zaradi snega pustiti skoraj na začetku makadama, ki pelje proti planini Podvežak. Sledilo je nekaj kopnih odsekov, a kmalu smo bili na smučeh in na planini. Sledil je strm vzpon skozi macesnov gozd in že se nam je v daljavi pokazal Veliki vrh. Snega je bilo ogromno in tudi sosednji Tolsti vrh in Dleskovškova planota so bili popolnoma zaliti. Nadaljevali smo čez gričevnat svet malo gor, malo dol in kmalu smo lahko uzrli zgornji del Ojstrice. Nasmeške smo imeli do ušes saj je snega res veliko in prizori snežne pokrajine obsijane s soncem so postajali vse bolj impresivni. Matej se je odločil, da bo nadaljeval bolj počasi in zmenili smo se, da naju bo počakal nekje nižje. Nadaljevala sva s hojo in kmalu prišla do točke kjer se je bilo potrebno spustiti do sedla nad Korošico. Ker sva se odločila, da se bova na Ojstrico povzpela iz smeri Korošice sva snela pse in odsmučala na sedlo ter naprej do Korošice. Ogledala sva si ostanke pogorele koče, namestila pse in zagrizla v strmino. Vzpon je potekal brez težav in znašla sva se pred vršno strmino kjer pa je podlaga postala malo bolj trda. V roke sva vzela cepin in se povzpela na vrh. Pogled nazaj je razkrival, da bo smučanje z vrha precej zanimivo. Na vrhu sva se razgledala naokrog. Čez nekaj minut sta se nama pridružila še dva smučarja iz Hrastnika, ki smo ju srečali že zjutraj. Na vrh sta se povzpela čez malo Ojstrico in pod vrhom do zahodnega grebena kjer sta pristopila na vrh. Po tem, ko sva se razgledala sva najprej odsmučala do prehoda na grebenu kjer se name je odprl pogled proti vzhodu. Postalo nama je jasno, da smučarija zaradi že malo ojuženega snega in prečenja ne bi bila tako dobra kot na zahodni strani kjer sva se povzpela na vrh. Obrnila sva in začela s spustom. Bilo je zanimivo kajti naklonina je kar precejšnja in strmina se konča z robom, ki te pripelje v Logarsko dolino. Spust je potekal brez težav, čeprav je bilo treba kar odmisliti določene misli 🙂 Sledil je zavoj levo in spust po čudoviti podlagi kjer se nama je smejalo vse do Korošice. Na Korošici sva zopet nataknila pse in se povzpela nazaj do sedla in še višje do točke od koder sva se začela spuščati. Vmes sva na Tolstem vrhu zagledala Mateja, ki nama je mahal. Med grički sva se spustila nazaj v smeri pristopa. Sledilo je še nekaj štamfanja dokler nam ni ostal samo še spust čez gozd do planine. Od planine pa malo rodea po gozdu in spust po cesti do avta. Na koncu je ura pokazala 7 ur in 1500 metrov vzpona. Bili mso prijetno utrujeni. Sledilo je okrepčilo v Gamsovem raju in vožnja domov. 🙂

Zjutraj smo morali biti zgodnji.

Na planini Podvežak.

Se že vidi Veliki vrh.

Smer je določena.

Vse je zalito. Res veliko snega.

Kakšen svet.

V ozadju se prikazuje Ojstrica.

Kamniški dedec.

Koča ja na žalost popolnoma zgorela.

Vzpon na vrh.

Postalo je strmo.

še vedno je strmo.
FOTO: Matjaž

Na vrhu pa noro lepo.

Čudoviti razgledi.

Igra senc.

Smučanje z vrha. FOTO: Matjaž

Kakšni tereni.

Res nora smuka.

Vse je belo.

Kakšen dan.

Komentiraj