Krožna pot, ki pelje čez Škofjeloške in Polhograjske hribe do koče pod Blegošem. Vrnemo se čez Škofjo Loko nazaj v Ljubjano.

Napovedan lep dan in že letim v gore. Mojco je napadel nadležen prehlad in žal ni mogla z mano. Tokrat grem s kolesom, da malo odpočijem svoje artritične palce na nogah. Na prejšnjem kolesarskem izletu sva opazovala Blegoš v daljavi in ugotavljala, da je precej daleč. Pa še Poljanska dolina je vmes. Danes pa sem se odločil, da se odpravim kar tja. Okoli enajstih sem zajahal mojo rdečo raketo in odkolesaril po klasični poti v Polhov Gradec. Nato sem se po dolini potoka Velika Božna povzpel do mesta kjer sva prejšnjič opazovala Blegoš. Sledil je spust v Poljane. Od tam naprej pa se je zopet začelo vzpenjanje. Najprej do vasi Volča in naprej po široki cesti do vasi Javorje. Tam sem zavil levo in se po strmem klancu povzpel do Žetine. Bilo je res vroče in kmalu mi je zmanjkalo pijače. Na srečo sem se pripeljal mimo gorskega potočka in napolnil sem si bidon ter se pošteno napil. Nadaljeval sem pot po kolovozu. Na križišču pod Blegošem sem se usmeril proti koči. Kmalu sem ugotovil, da je koča na zahodni strani Blegoša kar pomeni, da se bom moral peljati skoraj okoli Blegoša. Kolovoz se kar ni nehal in kakšen kilometer prek kočo sem prvič malo bolj močno začutil bolečino v zunanjem delu kolena. Do koče je bilo potrebno še pošteno garati. V trenutku, ko sem stopil s kolesa pred kočo pa me je v zunanjem delu kolena tako močno uščipnilo, da sem se skoraj sesedel. Takoj sem vedel, da me danes čaka še zanimivo nadaljevanje. To so bili namreč klasični znaki za “Iliotibial band syndrome” ali Sindrom ilotibialnega trakta. Upam samo, da se ne misli še kaj razvijati naprej. V naslednjih dneh se moram resno lotiti sanacije z raztegovanjem in vajami za moč. Pred kočo sem malo posedel, pojedel presto in popil Radler in že sem šibal nazaj. Čakala me je namreč še dolga pot nazaj v Ljubljano. Števec se je pri koči ustavil pri 54 km. Pri spustu nisem imel težav. V trenutku, ko sem pripeljal do prvega klanca pa se mi je zopet oglasil Ilotibialni trakt in le s težavo sem zvozil klance. Ma ne s težavo! Z veliko muko. Sledil je dolg spust v Škofjo Loko in zopet sem imel nekaj časa mir. Na poti sem nabral še marele za večerjo in že sem bil v Loki. Od tu me je čakalo še nadaljevanje mukotrpne vožnje do Ljubljane. Po ravnini je bilo lažje in pogruntal sem, če sprednji del stopala držim bolj navzdol mi bolečina malo popusti. V glavnem pa je delala desna noga, ki se je danes res nadelala. Kmalu sem bil v Ljubljani in ni mi bilo več treba prenašati bolečine. Števec se je ustavil na 107 km, višinskih je bilo pa ogromno. Bom videl kako se bo razvijalo naprej.

Čudovite barve na poti.

Kolo počiva na trati.

Spomin na naše Borce v Poljanah nad Škofjo Loko.

Živalska kosilnica. Na desni strani so že pokosili.

Smer Žetina in koča pod Blegošem.

200 metrov pod vrhom Blegoša. Uživam na klopci na soncu. Ilotibialni trakt pa kljuva.

Pogled na Julijce in Triglav v sredini.

Jesenski odtenki v gozdu. Zadaj Ratitovec.

Danes po zajtrku je sonček pokukal iza oblakov in odločila sva se, da zajahava kolo in se odpraviva na kolesarski izlet v Polhograjce. Čez Podutik in Preval sva se spustila v Šujico in šibala naprej v Polhov Gradec. Od tam sva se po dolini potoka Velika Božna povzpela do gasilskega doma kjer sva zavila levo. Skozi mirno dolinico sva sledila potoku in se pod Sivko povzpela na obronke polhograjskega hribovja od koder sva že lahko opazovala Blegoš. Nadaljevala sva naprej na Pasjo Ravan kjer sva se malo okrepčala. Ob cesti sva opazila ogromno gob in tudi gobarje, ki zopet veselo polnijo svoje avtomobile. Brez občutka za zmernost potrgajo in poberejo vse kar je možno pobrati. Spustila sva se do Črnega Vrha in naprej proti Polhovem Gradcu. No, na tej cesti pa sva doživela neljub dogodek. Nasproti naju je pripeljal “model” v sivem golfu II, ki ga je na ovinkih metalo skoraj s ceste. Malo pred nama pa mu je zadnji del avta celo odneslo na sredo ceste. Pogled šoferja je izdajal ogromne popite količine alkohola in mislim, da naju sploh ni registriral. Lahko bi se znašla pod kolesi, pa se mi zdi, da model sploh ne bi opazil. Med spustom proti Polhovem Gradcu pa sva prišla na malo nenavadno idejo. Odločila sva se, da se povzpneva po peš poti čez Mačkov graben do Turistične kmetije na Gonteh. Pot je tako strma in najini kolesi tako neprimerni za take podvige, da sva velik del poti kolesi kar porivala pred seboj. Čeprav je ta pot najina najljubša za na Grmado pa sva se tako povzpela prvič. Od Gont je sledil samo še spust do Legastje kjer sva pojedla gobovo juho in žgance ter jo pred temo ucrla domov. Bil je res lep dan in upam, da jih bo v tej jeseni še več takih. Nabralo se je 87 km po hribcih in dolinah.

Kmalu po tem, ko sva zapustila glavne ceste so se začeli pravi klanci na lokalnih cesticah.

Tukaj se že vidi Blegoš, ki pa je bil žal v megli.

Končno sva prispela na Pasjo Ravan in čas je bil za okrepčilo.

Naredilo se je lepo vreme in uživala sva v spustu.

Aha tukaj ga je bilo pa treba zriniti v klanec.

Prihod na Gonte in konec rinjenja.

Tega pa sva srečala pri Legastji. Res je lušten.

Na drugem planetu. NLP pristaja skozi luknjo v nebu

Zadnja dva meseca sta bila kar se tiče športnega avanturizma povsem na psu. Po operaciji sem najprej 10 dni moral počivati. Vmes se je nabralo res veliko dela in nikakor nisem našel časa za kaj več kot običajne peš izlete v okolici, Tempo telovadbo, tek in kolesarske ture po okoliških hribčkih. No, redno treniranje pa daje rezultate in sedaj sem zopet dobro pripravljen na nove podvige v prihodnosti. Včeraj pa sva se z Mojco odpravila na kolesarsko turo do Jevnice. V Jevnici sva zavila proti Jančam in se počasi vzpenjala proti vrhu. Narava je trenutno v razcvetu. Povsod diši po cvetlicah, ptički norijo in res je lepo. Pošteno pa se meša tudi vremenu. Ves čas sva opazovala oblake, ki so s severne strani preskočili Kamniške alpe. Bili so vse bližje in tik preden sva prišla do gozda se je pošteno ulilo. Na srečo naju je gosta krošnja kostanja za nekaj časa vzela pod streho in kakšnih 15 minut sva vedrila. Počasi je nehalo deževati in napredovala sva proti vrhu. Na vrhu pa se je pokazal izreden pogled na Ljubljansko kotlino in Šmarno goro. Uživala sva v razgledih in za nekaj časa se nema je zazdelo, da nisva v Ljubljani temveč nekje daleč. Po nekajminutnem sanjarjenju sva se zbudila in odrvela v dolino. Bila sva že pozna in domov sva se vrnila v temi. Pojdite kdaj na Janče s kolesom in ne z avtom. Lepo je.

Cesta iz Zaloga v Jevnico ves čas poteka ob železnici. V kolikor pridrvi vlak lahko tekmujete kdo bo prej 🙂

Mojca pritisni pedalke. Dež naju lovi.

Dež ga že vliva. Še malo pa sva v gozdu.

Po dežju so se začeli odpirati res lepi in zanimivi razgledi.

Mojca je vesela ker je dež prenehal in čaka naju samo še spust.

Šmarna gora se je zasvetila.

Hudo!!!

Še zadnje srkanje žarkov za polnjenje baterij.