Sobotno dopoldne po petkovem sneženju velja izkoristiti za obisk narave. Z Mojco sva se odpeljala do Stahovice in se pri Kalcitu zagnala navkreber. Najprej po cesti v smeri Svetega Primoža. Na odcepu pa sva zavila levo proti Mali planini. Z višino je bilo vse več snega in obudil se je oddaljen spomin na zime v mladosti. V kolikor bomo nadaljevali s svojem početjem, ki uničuje okolje in povzroče klimatske sprememebe bodo prave snežne zime že kaj kmalu lahko preteklost. Kot kaže trenutno, bo temu kmalu tako. Na Mali planini se je malce pokazalo sonce, ki pa ga oblaki niso spustili čez za več kot kratek trenutek. Odšla sva do Domžalskega doma kjer sva si privoščila čaj z rumom in se malo ogrela. Po počitku sva hitrostno odbrzela nazaj. Snega je bilo ravno prav, da nama ni bilo potrebno preveč zavirati. Noge so letele in hitro sva bila nazaj pri Kalcitu. Lep izlet s 1100 metri premagane višine. Ker sva veliko pokurila sva se na povabilo Julči ustavila v Polju in zmazala eno zelenjavno juho ter krofe. Prijetno utujena in sita sva se odpeljala domov na počitek.

Moj blog je doživel najdaljši premor odkar obstaja. Od oktobra 2016, ko sva se vrnila s Sardinije nisem objavil popolnoma nič. Razmišljam zakaj in ne najdem pravega odogovora. Lahko bi rekel, da je temu botrovalo manj prostega časa, občutek ponavljanja in objavjanja fotografij na družbenih omrežjih. Začel sem se spraševati zakaj sploh pišem blog in ali ne bi bilo pametno ta čas porabiti za kaj drugega. Zazdelo se mi je, da se ponavljam, da sem že vse pretekel, prekolesaril, prehodil… No, po premisleku dolgem pet mesecev sem se odločil, da rad pišem blog. Tudi nekaj terena za raziskovanje se bo še našlo. V ognju pa imam tudi še kakšno novo športno-avanturistično aktivnost. Odločil sem se, da bom z blogom nadaljeval. Klasičen blog je na splošno v izumiranju, a meni je nekakšna alternativna oziroma manjšinska pozicija vedno ustrezala 🙂 Verjento bo blog v prihodnosti doživel nekaj oblikovnih in tudi vsebiskih sprememb o katerih pa še razmišljam. Kaj pa narediti z dogodivšinami v teh petih mesecih? Saj ne, da se je zgodilo kaj posebno pretresljivega, ampak kaj zanimivega pa se vseeno najde. V tokratni objavi bom poskušal strniti športno-avanturistišne aktivnosti v teh petih mesecih in jih seveda tako kot vedno obogatil s fotografijami. Upam, da boste še vedno našli kaj zanimivega za vašo dušo.

Kmalu po tem, ko sva se vrnila s Sardinije sem izvedel, da bo 08.10.2016 potekala dirka DUST LUST SOUTHEAST v organizaciji kluba, kolesarskega servisa + trgovine Pici Bici. Gre za malce drugačno kolesarsko dirko, ki je potekala čez Golovec, Orle, Ravno Brdo, Stično proti reki Krki… in nazaj. Premagati je bilo potrebno 100 km in 1600 višinskih metrov vzpona. Pot poteka v 60 % po makedamih in gozdnih kolovozih ostalo pa po lokalnih asfaltiranih cestah. Na poti ni okrepčevalnic ali usmerjevalnih tabel. Vsak tekmovalec dobi GPS zapis proge, ki ga more na koncu oddati organizatorjem. Na Sardiniji sva lepo trenirala zato sem dirko na kateri ja nastopilo 53 kolesarjev odpeljal z lahkoto. Na koncu sem imel le težave s krči, ki pa sem jih le nekako ukrotil. Zadeva je bila precej smešna, saj sem pri vožnji čez Barje z eno roko držal krmilo, z drugo pa izvajal “pressure point” masažo. Do cilja sem le nekako ukrotil krče in brez težav pripeljal do konca. Bil sem navdušen nad dirko, še posebaj pa me je navdušil spust proti Stični, ki sem ga peljal prvič. Za več informacij o dirki si poglejte spletno stran. Še bolje pa je, da se je v letu 2017 kar udeležite.

Po dirki se je nadaljevalo lepo vreme in večino prostega časa sem namenil kolesarjenju. Z Mojco sva naredila nekaj lepih izletov v okolici Ljubljane. V letu 2016 sva vsekakor največkrat odkolesarila iz Trnovega čez barje na Turjak. Iz Turjaka lahko podajšate na Veliki Osolnik in se čez vas Laze spustite nazaj na cesto Želimlje – Turjak.

Poleg kolesarjenja pa sem tudi malo bolj okrepil tekaške treninge in presenečeno ugotovil, da se moji artritični palci na nogah kar dobro držijo. 29.10. 2016 me je čakala še druga zanimiva dirka v režiji Pici Bici. Dirke Dust Lust Sothwest sem se udeležil že lansko leto. Tako kot krajša različica DUST LUST SOUTHEAST je tudi to nepodprta kolesarska tekma po stranskih poteh in makadamih Slovenije. Dolga je 170 km in potrebno je premagati približno 2500 višinskih metrov. Kako približno izgleda si lahko pogledate na kratkem filmu, ki so ga posneli pri OSM Films. Priprave mi zaradi slabega vremena in obilice dela niso šle najbolje od rok. En vikend pred tekmo sem se z bratrancem Igorjem, ki je prišel na kratek dopust v rodno deželo dogovoril, da ga obiščem na njegovem domu v Osredku. Spakiral sem torbe in se s kolesom za dva dni odpravil naokrog. Prvi dan sem odkolesaril čez Ig na Zapotok. V Zapotoku sem se spustil v Četež pri Turjaku. Sledil je še spust do ceste Želimlje – Turjak kjer pa sem zavil desno in se povzpel na Veliki Osolnik. Od tam sem se spustil v Rob in se povzpel na Osredek. Sledil je tuš in hišna opravila okrog hiše. Z Igorjem sva se kot v starih dobrih časih ob vseh opravilih pošteno zabavala. Sledil je še nočni del najinega druženja med katerim sva obiskala okoliško gostilno in se oglasila tudi pri sosedu Roku. Nekje ob 3 zjutraj sem prijetno utrujen padel v posteljo. Zjutraj sva vstala in pomalicala slaboten zajtrk. Igor je moral naprej po opravkih, jaz pa sem odkolesaril na Bloke in Cerknico. Bilo je kar sveže in spomnim se, da sem se moral kar pošteno obleči. V Cerknici pa me je dobil tudi dež. Vrnil sem se čez Menišijo na Rakitno in nazaj v Ljubljano. V dveh dneh sem naklepal 140 kilometrov in kar nekaj višinskih metrov. Bližal se je dan dirke in bil sem kar pošteno pripravljen. Na žalost pa sem nekaj dni pred tekmo staknil virus, ki mi je popolnoma zasluzil in zagnojil pljuča. Štartali smo v mrzlem jutru in vse je potekalo gladko. Le moja pljuča so bila popolnoma zagnojena. Med potjo se nisem upal niti zakašljati, kajti takoj sem začel pljuvati črne izstrelke. Kakorkoli, tekmo sem končal brez večjih težav in lanski rezultat izboljšal za 5 minut. Ugotovil sem, da mi dolge razdalje res ležijo in lahko bi brez težav odpeljal še dodatnih 100 kilometrov. Morda v 2017 poskusim še s kakšno daljšo preizkušnjo.

Temperature so počasi padale a vseeno sem kar dolgo vztrajal na kolesu. Letos sem se opremil z zimsko kolesarsko jakno in v novembru sem kolesaril tudi ob precej nizkih temperaturah.

Poleg kolesarjenja pa sva z Mojco tudi veliko hodila. Zaradi priprave na praznični čas v najini spletni trgovini DURIDO se nisva odpravila ravno daleč, a sva se zato res velikokrat odpravila v Polhograjce ali na Krim. Kasneje sva malo okrepila frekvenco in vzponom dodala še Kamniški vrh, Porezen in Kozji vrh.

Konec decembra sva si vzela krajši počitek in tik pred novim letom skočila še na Storžič. Na Silvestrovo pa sva se odpravila na Vrtačo, ki je bila skoraj popolnoma brez snega. Takrat se je že dalo slutiti, da bo zima zopet brez konkretnih padavin, kar najbolj prizadane turne smučarje med katere sodim tudi sam. Zakaj ni več snega in kaj se dogaja z okoljem mi verjetno ni potrebno prav podorbno razlagati čeprav pogosto dobim občutek, da nekaterim še vedno ni jasno. Kar nekaj časa sem se zaradi tega precej sekiral, sedaj pa sem se sprijaznil s tem, da večina ljudi pač lažje živi tako, da se spreneveda oziroma ignorira resnico. Vedno znova pa me preseneti dejstvo, da v to skupino spadajo tudi visoko izobraženi ljudje, stebri družbe, idoli množic, mnenjski voditelji, politiki ki pa resnično verjemejo v bedarije in neumnosti, ki jih trosijo. Čeprav trosijo včasih res popolne neumnosti pa se jim zdi res fino, ko jim prisluhnejo mase in se z njimi tako močno strinjajo. Kot potrdilo vseh teh blaznosti je kot pika na i prišla tudi izvolitev novega predsednika Združenih držav Amerike. Gospod predsednik in nekateri pomembnejši in ožji člani njegove administracije se izrekajo za precejšnje skeptike glede podnebnih sprememb. Ne verjemejo, da jih je povzročil človek. Čeprav povsem noro, pa podobno razmišlja tudi velik del preostanka sveta. Somišljenikov je veliko tudi v Sloveniji in kar ne morem verjeti, da je to sploh še možno. “V kolikor nisi sposoben videti kaj se dogaja moraš biti slep”. Tako nekako je situacijo opisal možakar na Aljaski, ki že desetletja opazuje spreminjanje narave in naravnih pojavov na Aljaski. Na žalost se slepota širi kot blisk.

Omenil sem že, da je z mojim prijateljem osteartritisom zadnje čase veliko bolje. Lažje se prenašava in zadnje mesece mi je dopuščal kar nekaj tekov. Med njimi tudi malo daljše z večjo višinsko razliko. Tako sem lahko odtekel kar nekaj čudovitih tekov po okoliških hribih in dolinah. Večkrat se mi je pridružil Marjan in njegova trenutna tekaška navitost me vedno popelje še malo dlje od tistega kar se mi zdi, da je možno. Vseeno teke doziram počasi kajti prehitro povečanje kilometrine in treningov lahko hitro izzove kakšno novo poškodbo ali razburi moje sklepe na palcih. Precej sem se posveti tudi svoji zategnjenosti mišic in kit. Redno se raztegujem (vsaj poskušam), obiskujem telovadbo, veliko pa mi pomaga tudi Andrej, ki mi je s svojo tehniko masaže uspel razbremeniti spodnji del noge od kolena navzdol. Upam, da bom lahko tudi v prihodnje hodil in tekal brez večjih težav. Glede na to, da so me hoteli vrli kirurgi že pred šestimi leti rezati, sem kar malo ponosen na doseženo.

Januarja je končno padlo nekaj snega. Konec meseca sva z Marjanom skočila na Grintovec. Za vzpon na vrh nisva potrebovala derez in snega je bilo res le za vzorec. Bilo pa je lepo sončno vreme medtem, ko je bila v dolini megla. V letošnji zimski sezoni so taki trenutki še toliko bolj dragoceni. V Ljubljani je zrak postal res obupen. Kraljujejo trdi delci in kar nekajkrat je bila mejna vrednost pošteno presežena. Športne aktivnostiv taki situaciji niso priporočljive. V tistem trenutku, ko ti nekdo odsvetuje gibanje zunaj, veš da je situacija precej katastofalna. Zame osebno je to najhuje, a opažam, da nekateri sploh več ne dojemajo kaj to točno pomeni. In smo spet pri slepoti. Pred kratkim mi je možakar, ki ima hišo skoraj v gozdu razlagal kako njegov najnovejši prezračevalno-kurilni sistem omogoča, da imajo v hiši ves čas svež zrak in da jim tudi po mesec dni ni potrebno odpirati oken. Življenju ob gozdu brez odpiranja oken. Si lahko predstavljate to? Nisem mogel verjeti kaj slišim, zato sem si med pogovorom rajši zamislil, da kolesarim med gorami kjer žubori potok, sije sonce in pojejo ptički. Ko smo zamenjali temo sem se lahko spet vključil v debato.

Že nekaj let ne smučam na smučiščih, a konec januarja sem le odsmučal eno nočno na Starem vrhu. Za smuko sva se zmenila z Davidom. David je lastnik in šef tiskarne Intermedia, ki skrbi za najine tiskane materiale. V letih sodelovanja sva razvila poseben delovno-prijateljski odnos, kar v praksi pomeni, da lahko brez težav med drugim tudi eno odsmučava. Kako pa lahko smučišče kot je Stari vrh sploh še deluje rentabilno pa je že druga zgodba. Mislim, da so mu šteti dnevi.

To je bilo v grobem to. 🙂

V letošnji zimski sezoni z Matjažem nisva uspela odmučati nobene turce. Matjaž je imel ogromno dela z otvoritvijo nove lokacije svoje trgovine Gornik in nikakor se nama ni uspelo dobiti. Zelo pa sem bil vesel v petek, ko me je poklical in povabil v gore. V nedeljo sem vstal ob štirih, se najedel in že sem šibal proti Retečam. Pobral sem Matjaža in sledila je vožnja čez Vršič v Zadnjo Trento. Na parkirišču sva srečala Marka Prezlja, alpinista svetovnega slovesa, ki je na plezanje peljal svojega klienta. Razmišljal sem kaj vse je ta možak že doživel in tudi preživel. Res noro. Stopila sva na plin in se začela vzpenjati proti Planini Zapotok. Že zjutraj je bilo pošteno vroče in napovedoval se je vroč dan. Na planini sva se odžejala in nadaljevala po markirani poti proti Bavškemu Grintavcu. Bila sva popolnoma sama in lahko sva opazovala trop gamsov, ki je poskakoval po skalovju. Še malo sva se dvignila, nato pa zavila levo proti severovzhodnem grebenu. Najprej sva morala čez zoprno melišče, a kaj kmalu sva bila pri skali. Navezala sva se na vrv in Matjaž je odplezal naprej. Sledila sta dva raztežaja plezanja po izredno krušljivem terenu. V nekem trenutku, ko sem zagrabil skalo mi je le ta dobesedno ostala v roki. Naslednja pa mi je cela zgrmela po steni navzdol. Ker sem v letošnjem letu prvič plezal, sem si moral kar malo urediti misli. Matjaž pa mi je postregel s staro modrostjo, ki se glasi “Kakšna ostane notri, kakšna pa gre ven”. Hmmm, zanim nasvet. Počasi sva prišla do grebena. Kulisa je postala fantastična, obsijalo naju je sonce in razgledi so segali daleč naokoli. Na grebenu se je skala malo izboljšala, čeprav je bilo še vedno ogromno šodra, ki vsak korak pošteno popestri. Lepo sva napredovala po grebenu in bilo mi je tako všeč, da sploh ne vem kdaj je minilo nekaj ur. Res prava uživancija v gorah na sončen lep dan. Le sonce je neusmiljeno žgalo in pod vrhom je bilo že peklensko vroče. Še malo in bila sva na vrhu. Hitro sva poiskala senco na severni strani in se malo odžejala, ohladila in najedla. Juhuhu, kako čudovito je stati na vrhu kjer nikjer naokoli ni žive duše. Sledil je spust po markirani, zavarovani poti. Tudi ta pot je precej polna šodra in bilo je potrebno paziti na korak. Bila sva že pošteno žejna in, ko sva naletela na snežno zaplato je Matjaž pod snegom le prišel do vode. S hitrim korakom sva se spustila nižje in kmalu sva bila nazaj na planini. Bilo je tako vroče, da sem glavo kar namočil v potok. Z užitkom, sva goltala dobro gorsko vodo in se hladila. Po tem, ko sva se malo ohladila pa sva se spustila še do avta. Na koncu se je nabralo kar nekaj hoje in bila sva prijetno utrujena. Ustavila sva se še pri koči ob izviru Soče kjer sva si privoščila mrzlo pivo. Joj, kako je zacvrčalo. Še vožnja čez Vršič in nazaj domov. Na poti mi je Mojca sporočila naj pridem v Polje kjer je Julči skuhala odlične marelične cmoke. Bili so odlični in po hitrem postopku sem pospravil juho, knedle in dva zelenjavna polpeta. Zvečer doma sem bil že res pošteno utujen in kar padel sem v posteljo. Ponoči se mi je sanjalo kako hodim po grebenu in kar skačem po vrhovih, greben pa se ne konča in ne konča…Noro, upam, da me Matjaž še kdaj povabi na kakšno podobno raziskovanje naših planin 😉