Mojca na Gladkem vrhu.

Vročina je zopet grozila in pobegnila sva v višje ležeče predele. Odpravila sva se na Ratitovec iz Rudenske grape. Zanimivo je, da pot ne vodi samo gor, ampak se na določenih mestih tudi pošteno spusti. Na začetku naju je to malo presenetilo in mislila sva že, da sva na napačni poti. V nadaljevanju pa pot pošteno zagrize v strmino in sledi poti gorskega ultramaratona. Očitno pa to pot planinci ne uporabljajo pogosto, kajti bila sva popolnoma sama. V zadnjem delu se pot priključi tisti iz Prtovča in dobila sva nekaj družbe. Vseeno pa je bil danes obisk res slab, kar nama je bilo še posebno všeč. Pri koči je bil popoln mir in z užitkom sva spila radler ter se odpočila. Kmalu pa je začelo v daljavi grmeti in počasi sva se odpravila nazaj. Povzpela sva se na Gladki vrh in se spustila do Vratc. Na povratku sva nabrala še lisičke in se osvežila v potoku. Vreme je postajalo vse bolj soparno in sledila je še izdatna rehidracija na bencinski pumpi v Železnikih. V Ljubljani je bilo ob povratku bolje kot včeraj.

Morala sva prestopiti tudi ograjo na pašnikih.

Osvežila sva se v potočkih, ki tečejo v gozdu.

Sva že blizu vrha. Pogled nazaj.

No, koča ni več daleč.

Lepe živali. Na žalost največkrat uporabljene kot teletina ali govedina na krožniku.

Spust na Vratca.

Hoja po tepihu – pokošenem travniku.

Cerkev Svete Neže na Kumu

V soboto je vreme zopet kazalo bolj slabo. Vseeno pa sva si zaželela hoje, zelenja in miru. Odpeljala sva se do Hrastnika in se odpravila po poti čez Matco na Kum. Ozračje je bilo soparno in vedela sva, da naju zna tudi malo naprati. Zagrizla sva v strmo pot, ki večino časa poteka po gozdu. Uživala sva v različnih kontrastih zelene, opazovala rože in jedla čemaž. V vasi Matica sva naletela na zanimivo obvestilo, ki opozarja na pijanega in nasilnega lastnika. Moram priznati, da takšnega opozorila še nikoli nisem videl. Lepo, da opozorijo. Lastnika na srečo nisva srečala in nadlajevala sva proti vrhu. Postajalo je vse bolj oblačno in za kratek čas naju je tudi malo poškropilo. Sledil je še odsek po makedamski cesti tik pod vrhom in že sva bila na vrhu pri cerkvi Svete Neže. Malo sva se razgledala naokrog in iz Ljubljanske smeri uzrla nevihtni oblak. Nič zato. Usedla sva se zunaj na terasi planinskega doma in v miru spila radler. Nevihtni oblak je vse bolj grozil in čas je bil, da pobegneva nazaj v dolino. Na poti sva nabrala koprive, ki sva jih kasneje skupaj s špinačo pripravila za kosilo. Čeprav je ves čas grmelo, pa naju je dež ujel le na koncu, ko sva bila že skrita pod mogočnimi krošnjami bukovega gozda.

Bukov gozd omogoča tudi različne akrobacije.

Žal pa tudi v tem gozdu ne gre brez škode, ki jo na drevesih puščajo vse bolj ekstremne podnebne razmere.

Sva že skoraj na soncu.

Na vrhu pa je začelo groziti neurje.

Mojca se ni dala motiti na terasi planinskega doma. Ljudje, ki živimo v stanovanjih brez balkona znamo ceniti redke trenutke na terasah 😉

Neurje res že grozi.

Pogledi pa so fantastični.

Mojco je od veselja kar pognalo v zrak.

Pazite se pijanega lastnika.

Občudovala sva tudi rožice.

Pogled na Goli vrh.

Spet vikend in ne preveč lepo vreme. Čudovita priložnost, da skočim na nek vrh, kjer ne bo preveč nevarno. Odpeljal sem se na Jezersko in se namenil na Goli vrh. Parkiral sem 200 metrov pod kmetijo Ancelj in se takoj na smučkah začel vzpenjati čez Ravensko Kočno. Kmalu sem prišel na tekaške proge kjer sem moral malo paziti, da me ne pobere kakšen tekač. Preden sem prišel do odcepa markirane poti za Goli vrh, sem zagledal smučarsko špuro, ki je že prej zavila levo v gozd. Odločil sem se za to varianto. Ves čas je bila povsem brez lukenj. Mestoma kar strma špura me je čez smrekov gozd pripeljala na Jenkovo planino, kjer pa se je snežna odeja močno odebeljila. Sledil je še zadnji vzpon do vrha mimo ogromnih smrek in macesnov. Na vrhu sem bil popolnoma sam. Malo je pihalo, vendar ni bilo sile. Razgledi so bili slabi in rahlo je tudi snežilo. Spust bi lahko bil čisti užitek, če sneg ne bi bil že malo predelan in težak. Tako sem se moral res pošteno namatrati, da sem brez težav prišel do planine. Od planine naprej pa sem se držal špure levo .Skozi gozd sem izvajal precej akrobacij saj sem moral res paziti, da mi težak sneg ne potegne noge vstran. Kmalu sem bil pri Karničarju in sledil je samo še spust po tekaški progi in kratek sprehod do kmetije. Srečal nisem nikogar kar je res prava redkost. 🙂

Priključil sem se na špuro za turne smučarje.

Višje v smrekovem gozdu je bilo še več snega.

Na Jenkovi planini pa je bilo snega ogromno.

Joj, skoz več snega.

Zimska pravljica.

Pogled z vrha.

Selfie.

Pogled na Malo Babo.

Spust na Jenkovo planino.

Pogled nazaj na Goli vrh.

Ja nekaj ga je zapadlo.

Pogled iz Ravenske Kočne na KSA.