Iz Kalc čez Hrušico na Veliki Javornik

Jesenska pravljica.

V soboto zjutraj sem vstal zgodaj. Medtem, ko sem srkal kavico in se pripravljal na odhod na trg, sem dobil sms od Matjaža. Povabil me je na kolesarjenje. Zaradi spremenjenih družinskih planov je bil že v nizkem štartu. Obvestil sem ga, da me lahko pobere čez eno uro. Hitro sem se najedel in se pripravil za turo. Matjaž je bil čez uro pri meni in odbrzela sva proti Primorski. V mislih je imel turo na Golič, ki sva jo v malce drugačni izvedbi pred tedni prevozila z Mojco. Poleg tega naju je med vožnjo Šalehar na radiu obvestil o koloni na avtocesti in bil je skrajni čas za spremembo lokacije. Glede na letni čas, sem vedel kam se je potrebno zapeljati, da ne bo veliko ljudi, narava pa čudovita. Zavila sva v Logatec in se odpeljala malo naprej od Kalc. Avto sva pustila na enem izmed ovinkov in se začela vzpenjati po cesti na Hrušico. Čeprav na tej cesti ponavadi ni veliko prometa je bilo tokrat kar presenetljivo veliko avtomobilov. Ugotovila sva, da so verjetno zaradi zastoja na avtocesti mnogi ubrali rajši to pot. Vseeno je bil vzpon prijeten in lahko sva se nadihala tudi malo dizla. Na Hrušici sva se spustila kakšen kilometer navzdol in zavila desno na makadam. Končno sva bila v gozdu in začel se je gozdni del ture. Obsijalo naju je sonce in drevesa so prikazala pravo jesensko paleto barv. V takem okolju lahko res samo uživaš. Na enem izmed odsekov je bilo tako pravljično, da se nisva mogla nehati čuditi kako noro je vse skupaj. Makadam naju je pripeljal na vzpetinco od koder se je že videl stolp na Velikem Javorniku. Sledil je kratek spust ter kratek vzpon in prišla sva do koče. Takoj sva se odločila, da se povzpneva še do vrha. Polovico poti do vrha sva potiskalo kolo kajti strmina je precejšnja. Na vrhu sva se povzpela na razgledni stolp in se razgledala naokoli. Videlo se je celo Triglav, čeprav razgledi zaradi megle niso bili prav tisti najboljši. Po turističnem vložku, sva se spustila do koče kjer sva si privoščila kavico in čaj. Na toplem sončku sva malo pokramljala in bilo je res prijetno. Po premoru sva se spustila po markirani poti proti zaselku Kanji Dol. Spust je bil za najini kolesi in sklepe precej divji, kajti na poti je bilo veliko listja, med listjem pa veliki kamni. Morala sva biti previdna, da nisva povzročila kakšnega nepotrebnega padca. Ker sva oba v preteklosti že letela čez bicikle, se ni bilo bati za pretirano hitrostjo. Po strmem spustu sva prišla na makadam in se v rahlem spustu spustila do Kanjega dola. Tam sva nadaljevala po makadamu do asfaltne ceste ter zavila desno v smeri Črnega vrha nad Idrijo. Spust je bil odličen, saj je cesta ravno prav strma in ovinkasta, da se lahko sproščeno spustiš navzdol. Skozi Črni Vrh sva obrnila nazaj proti gozdovom Hrušice. Mimo smučišča Javornik sva se skozi čudoviti gozd po utrjeni mulatjeri povzpela nazaj do Hrušice. V gostišču Stara pošta sva si privoščila točeno pivo, ki sva ga popila na klopci na soncu za hišo. Med tem, ko sva srkala pivo in čebljala sva imela razgled na celo Hrušico. Priznati moram, da že dolgo nisem pil piva s takim užitkom. Po martinčkanju je sledil precej hiter in divji spust do avta. Za nama je bilo 43 kilometrov in 1260 metrov vzpona. Z nasmehi na obrazu sva se odpeljala domov. 🙂

Vzpon na Hrušico.

Sva že v gozdu in barve so vse bolj nore.

Gozd je prečudovit.

Matjaž pritiska in se ne more nehati čuditi barvnim odtenkom.

Na vrh sva ga morala pa malo potiskati.

Mlada drevesa so precej polomljena od zadnjega žledoloma.

Matjaž s stolpa.

Razgledi naokoli.

Pri koči je bilo na sončku prav toplo.

Na spustu sva morala biti previdna.

Tukaj je bilo že lažje.

Čudovita stara domačija.

Sonce se prebija čez gozd.

Prijeten makadam pred ponovnim vzponom.

Mimo smučišča.

In spet v gozdu.

Še spust do avta s Hrušice.