Jezerski Stog, 2040 m
Krožna pot, ki se začne in konča pri koči na Vojah.
Včeraj sva preživela zelo lep in zanimiv dan v gorah. Odločila sva se, da narediva krožno pot po Julijcih in izbrala sva Jezerski Stog. Najprej moram opozoriti, da so na zemljevidu Triglavski narodni Park iz leta 1996 vse poti na Jezerski Stog označene kot markirane. Resnica pa je, da nobena pot ni markirana. Z avtom sva se zapeljala do koče na Vojah. Zjutraj je bilo prijetno sveže. Takoj sva ugotovila, da sem pozabil vstaviti baterijo v fotopaparat in da bova danes morala fotografirati s telefonom. Hitro sva napredovala po dolini Voje, mimo slapu Mostnica in kmalu sva bila na vzhodni strani Jezerskega Stoga. Vmes sva se preoblekla v kratke hlače kajti postajalo je vse bolj toplo. Na poti pa se je malo posončil tudi gad, ki pa je hitro pobegnil pred nama. Sonce je že lepo obsijalo vrhove in komaj sva čakala, da prideva na plano kjer se nama bodo odprli razgledi. In že se je kmalu pokazal Tosc, Vernar, Triglav, Mišelj vrh…pred nama pa je ležalo Malo in Velo polje. Res prekrasen prizor, ki ga priporočam vsem ljubiteljem narave. Ogledala sva si planšarijo na Velem Polju nato pa čez Malo Polje odšla v smeri Planine pod Mišelj vrhom. Čez Malo Polje se trenutno vije kar velik potoček, ki skupaj z gorami v ozadju in zlatorumenimo travo ustvarja pravo pravljično vzdušje. Sledil je vzpon na Jezerski preval. Tam se zopet prikaže vrh Jezerskega stoga do koder je še okoli 20 minut hoje. Na vrhu sva se okrepčala in z novimi pridobitvami (daljnogledi) opazovala gorski svet in dogajanje, ki ga s prostim očesom ne vidiš. Ugotovila sva recimo, da se na Triglav vzpenja in spušča vsaj 80 ljudi. Da se na Adama in Evo po krušljivem brezpotju vzpenja vsaj 60 let star gospod, ki pa je izgledal precej izurjen. Da nad nama leti letalo Ryanair in tako naprej. Po počitku sva se odpravila proti Planini Jezerce in naprej proti planini Krstenica. Od tu naprej sva se začela spuščati proti Vojam. Želela sva nadaljevati po poti, ki pripelje skoraj do koče Na Vojah. Nekaj časa sva sledila poti, nato pa zaslepljena z naravnimi čudesi nisva bila pozorna v gozdu na odcepu kjer je bilo veliko porušenega drevja. Po slabo vidni poti bi morala nadaljevati naravnost. Namesto naravnost pa sva zavila rahko desno in namesto proti Vojam sva se začela spuščati proti planini Blato. Na koncu sva namesto na Voje prispela na planino Blato in bila res presenečena kje pravzaprav sva. Srečala sva gospo, ki se je spustila iz Planine Krstenica in razložila nama je, da sva na planini Blato ter, da naju lahko odpelje nazaj na Voje. Super. Bila sva vesele, da nama ne bo treba hoditi kar nekaj kilometrov po cesti iz ene doline v drugo. Gospa naju je odložila na odcepu kjer cesta zavije na Voje in sledilo je še 30 minut hoje do koče. Pri koči sva se okrepčala z odličnim, hrustljavim borovničevim štrudlom. Po grlu pa je zacvrčal tudi kozel. Srečala sva tudi gospoda, ki je poplezaval po Adamu in Evi. Povedal nama je, da se je tudi on malo izgubljal na poti. Moram priznati, da je krožna pot, ki sva jo izvedla res ena lepših in jo priporočam vsakomur. Bodite le pozorni pri spustu iz planine Krstenica. Bolje je, da se spustite na Planino Zgornja Grintovica. Smer za to planino je označena z nekakšnim “flomastrom” po drevesu. Da, le ne boste zgrešili doline, tako kot midva 🙂
Planina Voje. Krave so tu še vedno na paši.
Tukaj se nama je v soncu že pokazal vrh. No še daleš je do njega, kajti greva najprej na Velo polje.
Mojca se sonči. V ozadju čudovito Velo polje.
Velo Polje.
V ozadju Triglav.
Lepo se je videlo tudi Mišelj vrh.
Malo polje in potoček. Pravljica za oči.
Na jezercu oziroma mali mlakci. Desno Tosc, levo Vernar
Planina pod Mišelj vrhom in čudovito ozadje.
Na Jezerskem sedlu pa ni več daleč do vrha
No pa smo na vrhu. Kakšni razgledi pa so tukaj, ohaha.
Tukaj sva še vedela kje sva. Planina Krstenica.
