Kalški greben, 2224 m.
V soboto se je obetal čudovit dan in z Mojco sva se odločila, da se bova malo nahodila. Napotila sva se na Kalški greben. Za razliko od leta 2009, ko sva se z Marjanom napotila po isti poti, naju je tokrat spremljalo lepo vreme. Na vrhu je sicer močno pihalo in potrebno se je bilo skriti pred vetrom. Razgledi so bili kristalno čisti in na poti sva srečala le tri planince. No, pa še ti so bili skupaj. Res je bilo lepo. Mojca je imela le nekaj težav z novimi Garmont gojzarji, ki si jih je verjetno malo preveč zategnila. Kdo bi vedel. V klasičnih spremljajočih bolečinskih trzljajih v artritičnih palcih na nogi in železju v kosteh nad gležnjem sva se 7 ur sprehajala gor in dol po čudoviti naravi.
Najprej sva nekaj časa pešačila po strmi poti po gozdu in prišla do skalnega dela, ki se imenuje Lojtra. No pa gremo čez.
No, modela na sliki pa sta naju skoraj zasula s kamenjem. Huda frika.
Kmalu se začnejo čuda narave.
Kmalu po Lojtri pa se svet malo izravna in pričaka nas planina Dolga njiva.
Med hojo po ruševju nenadoma pokuka ven beli očak imenovan Grintovec.
Pogled proti zahodu. Razgledi so bili ves čas poti res prekrasni.
Na vrhu pa pogled na Kočni in Grintovec. V dolini pa megla.
Mogočna Skuta.
in še Turska gora, Brana ter Planjava.
Na poti pa sem naletel tudi na bitje Nizekpritisk, ki sicer spada med plazilce. Ni se zmenil zame in na soncu poskušal regenerirati svoje izmučeno in premraženo telo. Bogi kuščar.
joj a je to maketa al je res?
Zapuščava gore in se spuščava nazaj v dolino. Prekrasen dan...
