Ledinski vrh,2108m

Iz Jezerskega na Ledinski vrh, vmes pa ups Žrelo!!!

Včeraj sva se z Marjanom odpravila na Ledinski vrh. V Habjanovem vodniku Zimski vzponi v Slovenskih gorah sem prebral, da je edini težavni del poti Žrelo. No, Žrelo bova pa že premagala in sva šla. Iz Ravenske Kočne sva se po Slovenski poti povzpela pod steno. Tu sva malce pokramljala z alpinisti, ki so se odpravljali plezati slovito Teranovo smer. Pripravila sva dereze, cepin, si nadela čelado in piči po Žrelu navzgor. Na začetku je naklonina zmerna in vzpenjanje se odvija normalno. V zožanem delu pa se Žrelo malce postavi pokonci in za hribolazce, ki niso vajeni plezanja po strminah postane vzpon zelo zanimiv. Snega je bilo za moj okus malo premalo, da bi lahko čisto brez težav zabadala dereze in na nekaterih delih so se kazale skale ter kamni. Vseeno sva brez težav in s pomočjo jeklenica prispela do izhoda grapice in se oddahnila. Za nama je bila prava zimska avantura, ki je zazanamovala današnji izlet. “Kje pa bova šla dol, je vprašal Marjan”? Pojasnil sem mu, da je to žal edini izhod za nazaj in da se bova morala spustiti po Žrelu tudi nazaj.”Ne razmišljaj zdaj o tem, najprej morava osvojiti vrh” sem mu rekel in že sva nadaljevala proti koči na Ledinah. Naprej od koče na Ledinah sta se isti dan žal odpravila le še dva možakarja, ki pa sta zavila pod vznožje Kranjske Rinke in nadaljevala po grapi proti vrhu. Kasneje sem izvedel, da sta se obrnila ker razmere niso dopuščale vzpona. Do vrha sva tako gazila po snegu, ki žal ni zdržal teže človeka in se je razen na spihanih delih kar globoko vdiral. Od Savinjskega sedla naprej je bilo lažje. Na vrhu sva imela celo sonce in sva se za kratek čas (Marjan ni želel dolgo ostati na majhnem prostoru) malo posončila. Sestopila sva nazaj do sedla in se odpočila ter malo okrepčala. Vrnila sva se ekspresno do koče kjer sva srečala dva alpinista. Vračala sta se iz Teranove smeri in po Žrelu navzdol. Pri spustu po Žrelu sva jih ujela vendar sta se spustila tako hitro, da sploh nisva mogla dobro analizirati spusta. Nič, Marjan nimava kaj greva. Najprej sem se spustil jaz in na poti navzdol, s pogledom navzgor bodril Marjana. Tisti dan sva bila vsekakor najpočasnejša osebka, ki sta se spuščala po Žrelu. Imela sva pač svoj tempo in varno sva se spustila do vstopa. Bilo bi super, če bi imela dva cepina. Na izstopu sva ponosno opazovala svoj podvig in se vsa zadovoljna še dolgo smejala. Za oba je bil to kar velik podvig, saj nisva vajena takih vzponov. Še posebaj se je izkazal Marjan, ki mu strmina sploh ne ugaja in se je junaško spustil gor in dol (: Za sebe lahko rečem, da bi se v prihodnosti z veseljem lotil še kakšne lažje grape. Skratka, bil je super in malo z adrenalinom začinjen dan v gorah.

[Show slideshow]