Pohod iz Kamniške Bistrice na Peco.

Z veseljem lahko hodim več ur in dni skupaj. Med hojo v hribih in gozdu se počutim odlično. Večdnevni pohodi so enkratna priložnost za miselni odklop in izbris skrbi v “dolini”. Tokrat sva se z Mojco v petek 20.11.2009 odpravila na peš pot iz Kamniške Bistrice. Za cilj sva si izbrala vrh Pece na Koroškem. Zavedala sva se, da bova morala zaradi kratkega dneva držati kar hud tempo. No, oba sva člana Športnega društva Tempo in to nama ni predstavljalo posebnega problema (: Načrtovala sva, da bova v nedeljo 22.11.2009 ob 18:40 ujela avtobus v Črni na Korškem. Marjan ( Tanx! ) naju je v petek zjutraj ob sedmih pobral v centru in že smo s Fordom Fiesto šibali proti Kamniku. Ob 8.00 sva Marjanu pomahala v slovo in zagrizla v strmi klanec Kamniške Bele. Posrkala naju je čista tišina, svež zrak in sonček je kaj kmalu obsijal Kalški greben in Krvavec. Čakali so naju lepi razgledi. Hitro sva prisopihala na Presedlaj in nadaljevala pot proti Korošici. Na pragu sva se ustavila in po 4 urah hoje s težkimi nahrbtniki nekaj pojedla ter popila. Ojstrica  se je obsijana smejala osamljenima pohodnikoma in si mislila svoje. Po desni strani sva prečila snežišče in se spustila proti Molički planini. Tam sva zgrešila pot in se znašla na gamsovih poteh, ki pa so vse peljale po hitri poti v dolino. ( 1000 metrov v petih sekundah ). No potrebno je bilo malo razgrniti zemljevid in ža sva jo sopihala po pravi poti v Robanov kot.

Na točki kjer se pot strmo spusti v dolino sem čutil zaskrbljujoče poglede Mojca za svojim hrbtom. Pretvarjal sem se, da je pot preprosta in da naju nima kaj skrbeti. No v resnici pa je bilo potrebno biti zelo previden in skoncentriran. Na poti se je na nekaterih odsekih nabral sneg in tam je bilo potrebno res paziti na korak. Drugače pa so jeklenice in klini lepo vzdrževani in srečno sva se spustila v dolino. V Robanovem kotu sva že pošteno čutila noge. Približevala se je noč in s strumnim korakom sva se odpravila naprej prozi začetku doline. Prispela sva do Turistične kmetije Govc kjer so naju kljub temu, da so imeli zaprto zelo lepo sprejeli. Pojedla sva slastno večerjo. Popila borovničke, skledo juhe in čajnik čaja ter se zadovoljna zavlekla v posteljo.

Zjutraj sva pojedla zajtrk z domačimi dobrotami s kmetije in v čudovitem jutru nadaljevala pot po savinsjki dolini do Solčave. V Solčavi sva desno zavila na cesto, ki naju je pripeljala do vasi Podolševa. Raduha se je že sončila v soncu, ko sva po krajšem premoru naskočila Olševo. Pot je bila “ekstra” strma in na vrhu grebena je bila ura že 13:30. No, morala sva pohiteti saj se je Kordeževa glava ( vrh Pece ) v daljavi zdela še zelo daleč. Sledile so težave z iskanjem prave poti v dolino kajti sneg je prekril pot in nikjer ni bilo nobenih stopinj. Olševa skriva kar nekaj strmih sten v katerih se hitro lahko kaj zaplete. Po polurnem iskanju in blodenju sva končno prišla na pravo pot in ob 16:30 sva se na Govčevi planini utaborila med slovenski in avstrijski mejni kamen v bližini potoka. Sledil je taborni ogenj in hidracija telesa. Po uspešni “napojitvi” sva na tabornem ognju skuhala še večerjo in ob 21h sva se zavlekla v najine tople spalne vreče.

V nedeljo naju je prebudil nadležen alarm mobitela ob 6.00. Skuhala sva svež čaj, napolnila čutare, si umila zobe in nadaljevala pot skozi koroške gozdove. Mimo planinskega doma Kumer sva se spustila na 1.100 m in se začela vzenjati na vrh Pece.  Mimo Knipsovega sedla sva se povzpela na Kordežovo glavo (2125m). Na vrhu je močno pihalo in kljub močnemu soncu sva jo morala kar hitro popihati dol.  Spustila sva se do doma pod Peco kjer sva si privoščila malico. Pot sva nadaljevala mimo koče na Pikovem v Črno na Koroškem. Takoj, ko sva prispela v Črno sva ujela avtobus in ob 17 h smo že brzeli proti Ljubljani.

Pohod je v celoti uspel. Noge po trodnevni hoji so bile “napumpane” do konca in sledil je dan počitka.(:  Potem pa naprej…