Na kraljico Julijcev iz Vrat.

V nedeljo je vročina že res pošteno grozila. Obetal se je izredno vroč dan in kazalo je, da naju bo vročina popolnoma uničila. Asfalt in beton, ki naju obdaja se je nevarno bližal vrelišču in edino kar nama je preostalo, da poiščeva hlad na eni izmed visokih gora. Izbrala sva kar drugo najvišjo v Sloveniji. Kraljico Škrlatico namreč. Čeprav sva lahko zaspala šele ob 12:30, naju je ob 4:25 kruto prebudila budilka. V dolini Vrat sva bila že ob 6:00 in takoj sva se zapodila v hrib. Temperatura je kazala 13 stopinj in bilo je prav prijetno. No, kakšnih 10 minut, nato pa se je telo ogrelo in pričelo se je znano “savnanje”. Kmalu sva prišla pod stene Stenarja in zavila desno proti bivaku 4. Sonce je postajalo vse močnejše, na srečo pa je tudi ves čas pihalo. Sledil je strm vzpon in kasneje melišče. Oblaki so šibali nad nama in že sva se znašla pod steno. Sledil je vzpon po zavarovani poti, ki preko zanimivih ozkih prehodih pripelje pod vrh. Še 15 minut vzpona in stala sva na vrhu. Lepo vreme, odlični razgledi, hladen veter, vse kar sva si tisti dan želela. Kar nekaj časa sva preživela na vrhu v zavetrju in se razgledovala v dolino. Sledil je še spust kjer je bilo potrebno paziti na korak. Čeprav dolga, pa je pot zaradi res lepe okolice in razgledov minila relativno hitro in po devetih urah in pol sva prišla nazaj v Vrata. V Aljaževem domu sva si privoščila mrzlo pivo in povprečno malico ter uživala v pogledu na Škrlatico.Na koncu pa je sledilo še presenečenje. Odšla sva do slapa Peričnik, ki naju je s svojim 40 metrskim padcem vode čez skale res navdušil. Gre za resnično izjemen gorski “biser”, ki si ga je vredno ogledati. Med ogledom te ves čas malce hladijo kapljice, ki se zaradi visokega padca razpršijo daleč naokrog. Sledila je še ohladitev v mrzlem potoku in bila sva pripravljena na vrnitev v pečico domov.

Tri dni hribolazenja po neskončnih gozdovih Gorskega Kotarja

Kolikokrat sem se peljal na morje in takoj za Delnicami videl tablo Nacionalni park Risnjak. Neštetokrat sem se spraševal pa kakšen je hudiča ta park. Napočil je čas, da se končno prepričam kakšne lepote skriva. Z Marjanom sva se v torek zjutraj odpeljala do Crnega Luga kjer je uprava nacionalnega parka in izhodišče za vzpon na Veliki Risnjak. Odločila sva se za Horvatovo stazo in počasi sva skozi bukov gozd napredovala proti vrhu. Temperatura je bila prijetna in skozi košate krošnje bukovega gozda naju je sonce le malokrat obsijalo. Izvrstni pogoji za hojo in kmalu sva bila pri Planinskem domu na Risnjaku. Oskrbnica nama je razložila, da ima v koči večdnevne seminarje skupina makrobiotikov. Sledil je vzpon na vrh in čudoviti razgledi naokoli. Hitro sva ugotovila, da je Gorski Kotar resnično ogromna površina gozda in Hrvati so lahko upravičeno ponosni na tako bogastvo. Spustila sva se nazaj do koče in nato nadaljevala proti Snježniku. Najprej sva se spusila do Cajtig in nato nekaj časa hodila po makedamu dokler pot ni zavila levo v gozd. Kmalu sva bila na vrhu Snježnika, od koder sva imala na dlani morje in celotni Gorski Kotar. Sledil je spust mimo zapuščenega doma pod Snježnikom, ki leži na čudoviti lokaciji tik pod vrhom. Žal pa je zaradi lastniških in drugih zapletov popolnoma zapuščen in počasi propada. Spustila sva se na Platak, ki je nekakšna reška varianta Soriške planine. Najprej sva se odpravila do doma Platak, ki spada v zapuščino megalomanskih socialističnih objektov v katerega lahko spraviš ogromno ljudi. Na žalost pa taki objekti ponavadi samevajo in prav tako je s planinskim domom Platak. Na klopci pred domom sva se malo okrepčala in ker ni bilo v domu ali pred domom nikogr sva se odpravila do Planinskog doma Sušak, ki ga vodi gospa Dolores. Napolnila sva si želodce in jaz sem nekje ob osmih še komaj uspel obdržati oči odprte. Skupaj s “svetilničarjem” sva okoli desetih zaspala kot ubita in zjutraj ob 6:00 sva bila že v nizkem štartu.

Zjutraj sem popil kavico in počakal Marjana. Kmalu sva po asfaltni cesti čez Platak korakala proti ishodišču za Guslico. Zopet sva imela čudovito vreme in na vrhu Guslice je bilo res lepo. Žal so na vrhu ostanki stare vojaške postojanke, ki malce skazijo okolico. Po zajtrku sva nadaljevala proti grebenu do Snježnika in v travi so se začele pojavljati planike, ki veljajo za gorske lepotice med rožami. Najin nadlednji cilj je bil Mirnjak. Na poti sva neletela na živalske iztrebke, ki sodijo bolj v kategorijo divjih živali nad 100 kilogrami. Po vsej verjetnosti so pripadali divjim svinjam ali medvedu. Prav za medvede je Gorski Kotar pravi raj kajti gozdne površine so res ogromne. Na žalost pa po pričevanju domačina niso ravno redki tudi primeri divjega lova, ki ogroža to čudovito žival. Upam, da se bodo divji lovci kdaj znašli na drugi strani puške. Po kratkem počitku na vrhu sva se spustila na Lazac. Lazac je ogromen čudovit travnik sredi gozda kjer stoji lovska koča in krmilnik za divje živali. Po preučitvi zemljevida sva se odločila, da poskusiva okrok Velikega in Malega Risnjaka priti nazaj do izhodišča v Crni Lug. Na zemljevidu je bila vrisana Janševa staza in kasneje Gašperčeva staza, ki bi naju pripeljala na cilj. Obe stezi pa sta na zemljevidu označeni kot slabo oziroma nemarkirani. Vseeno sva poskusila. Janševa staza je nemarkirana, slabo vidna vendar vseeno sva nekako uspela slediti poti (najmanj dvakrat sva malo zašla in potem zopet prišla nazaj na pot). Po naporni dobri uri hoda v eno smer pa se je Janševa staza čudežno izgubila v gostem gozdu in razočarana sva se morala vrniti nazaj na Lazac. Čeprav sva bila sodeč po zemljevidu blizu Horvatove staze pa je bilo nadaljevanje preveč zapleteno. Razmišljala sva tudi o tem, da bi jo mahnila kar po brezpotju vendar je to zaradi neugodnega terena (ogromne in globoke vrtače, gost gozd, jame) malo noro početje. Nič, vrnila sva se in se po Lovričevi stazi še enkrat povzpela do doma pod Snježnikom. Po počitku je sledil še spust. Pot naju je vodila do Medveđih vrat in naprej vse do izhodišča oziroma vstopa v nacionalni park. Zadnji kilometer sva že precej izčrpana prebrala še nekaj koristnih informacij na poučni poti Leska. Sledilo je hladno okrepčilo v restavraciji parka. Po okrepčilu sva se odločila, da se odpeljeva do Planinskog doma Vagabundova koliba. Čez Delnice in Lić sva kmalu prispela v Planinski dom Vagabundina koliba kjer naju je Vlado takoj dobil na “hud štos”. Na vprašanje ali sva Slovenca nama je odgovoril, da Slovencem ne strežejo. S svojim resnim obrazom in očali je izgledal precej prepričljivo in zateženo. Za sekundo ali dve sem pomislil “Ali je možno, da se to sploh še dogaja”? Je lahko nekdo tak idiot? No, nekaj sekund zatem se je Vlado začel hrupno smejati in si verjetno mislil “spet sem dva nategnil”. Vlado s svojo ženo vodi simpatični planinski dom v katerem pa kuhajo lokalno hrano. Drugače pe je ljubitelj planin in hitro vam lahko svetuje o poteh naokrog. Normalno, da sva dva zmatrana pohodnika takoj preizkusila nekaj specialitet in popila literček graševine. Sita sva se odpravila spat. Ponoči pa sva se borila s škripajočo posteljo.

Vstala sva ob osmih in se po zajtrku napotila na Strinež in Viševico. Uživala sva v prijetni poti in se okoli 14 ure vrnila nazaj. Po manjši malici sva se prijetno utrujena odpeljala domov. Gorski Kotar priporočam vsem ljubiteljem širnih gozdov, divjih živali in miru. Za razliko od naših hribov pa je tukaj tudi precej manj obiskovalcev. Kljub manjšim višinskim razlikam pa je za nekatere poti vseeno bolje, če ste dobro pripravljeni. Še posebaj, če se izgubite. Srečno.

Od kmetije Suhadolnik čez Taško in Grdi graben na Kokrsko kočno. Nazaj po poti Ovnov čer na Kokrško sedlo in nazaj v dolino

V petek so bile za popoldanski čas napovedane nevihte in z Marjanom sva že ob 6:15 maširala mimo kmetije Suhadolnik proti Kokrski Kočni. Na poti nisva srečala žive duše in šele na vrhu sta se nama pridružila dva fanta. Pot čez Grdi graben in Spodnje Dolce je res lepa ter polna cvetlic. Kasneje se je potrebno malo mučiti z meliščem, ki pa na povratku poskrbi za hitrostni spust. Marjan se je prvič dobro zlil skupaj s skalo in nekaj jeklenicami ter na poti nazaj prikazal res zanimivo tehniko spusta. Na vrhu pa ni bil preveč zainteresiran za osvojitev Jezerske Kočne, do katere pa vodi pol ure trajajoča zelo zahtevna pot. Pri spustu sva se odločila, da se po poti čez Ovnovo čer sprehodiva še do koče na Kokrškem sedlu. Sledil je spust v dolino in, ko sva se z avtom peljala po dolini Kokre so se vsule prve kaplje. Dobro sva to časovno uskladila.