Včeraj je bilo v Škofjeloškem hribovju kar malo hladno. Danes pa sva si izbrala turo v bolj južnih koncih. Odpeljala sva se z avtom do Cola. Tam je bilo na sončku prva prijetno toplo. Najprej sva se spustila v Ajdovščino. Uživala sva v spustu in borovcih, ki naju vedno znova navdušijo. Ni važno kje jih srečava. Že ko jih zavohava nama zaigra srce. V Ajdovščini sva se usmerila proti vasi Lokavec. Opazovala sva okolico, ki v dolini na 103 višinskih metrih že lepo cveti. Cvetenja je bilo kmalu konec, kajti začela sva se vzpenjati proti Predmeji. Sonce je še vedno malo sijalo in moral sem sleči hlačnice. Počasi sva rinila v klanec saj so nama vzponi prejšnji dan rahlo utrudili noge. Ampak res malo. Vzpon je postajal vse bolj zanimiv saj sva se dvignila v gorsko okolje s pečinami, listnatim gozdom in še vedno visokimi in zdravimi borovci. Pri tekoči vodi iz pip sva se malo osvežila in nadaljevala vzpon. Kmalu sva bila pri tunelih in res sva uživala v vožnji. Še malo sva pobrcala in prišla do Predmeje. Tam pa se je sonce skrilo in ga danes nisva več videla. Koprenasti oblaki so ga zakrili in ves čas se je trudilo predreti kopreno. Asfaltne ceste je zmanjkalo in nadaljevala sva po kolovozu. Najini kolesi sta se zopet izkazali za prava hribovca saj sta brez težav napredovali tudi po pesku. Čakalo naju je še nekaj strmih klancev in prispela sva do koče Antona Bavčerja. Tam sva si privoščila Radler in kavo. Radler je zacvrčal, kava pa je bila popolnoma zanič. Ne vem kako lahko kaj takega sploh postrežejo. Zaradi pomanjkanja sonca sva jo morala zopet hitro odkuriti v dolino saj je postalo hladno. Juhuhu, sva vriskala, ko sva letela v dolino. Kolesi se tudi pri spustih držita ceste in res lahko drviš z veliko hitrostjo. V Predmeji sva zavila levo v smeri Otlice. Cesta po planoti je valovita. kar nekaj klancev in precej spusta. Na koncu sva zdrvela po dolgem in ravnem klancu diretno do Cola. Za nama je bilo 50 km in 1440 metrov vzpona. Lepa turca ni kaj.

Zaradi dviga temperatur postaja kolesarjenje vse bolj prijetno. Letos sva prevozila že nekaj nezahtevnih turc in danes sva se odpravila na eno bolj konkretno. Najprej sva se odpeljala po klasični poti do Škofje Loke. Tam sva obiskala Julko in naredila kratek premor. Nato sva že lepo ogreta nadaljevala po Selški dolini in v Bukovici zavila s ceste proti vasi Stirpnik. Tu so se začeli pravi vzponi današnjega dne. Strma cesta naju je pripeljala do vasi. Sledil je kratek spust do vasi Golica od koder se je odprl čudovit pogled na cerkev Svetega Miklavža. Še kratek spust in strm vzpon in že sva bila popd Miklavžem. Odpeljala sva se proti vrhu, a kmalu uvidela, da je kolovoz prestrm in zelo grob. Vsekakor preveč hud za najini kolesi. Obrnila sva in nadaljevala v smeri proti vasi Rovte v Selški dolini. Po samotnem kolovozu sva šibala malo gor malo dol in kmalu sva bila na križišču. V daljavi se je že videlo gostišče na Starem vrhu. To pa je bil tudi najin naslednji cilj. Najprej pa sva se spustila 200 višinskih metrov navzdol v dolino. Spust je bil strm in precej hiter. Na križišču sva zavila desno in se počasi po strmem klancu začela vzpenjati navzgor. Skozi vas Zapreval sva se povzpela vse do gostišča na višini 1030 mmetrov. Čeprav sva danes pričakovala bolj toplo vreme, naju je na vrhu kar kmalu začelo mraziti. Spila sva radler in kavico ter se pognala nazaj v dolino. Tokrat sva zavila proti vasi Četena Ravan. Ravno, ko se je pokazalo sonce, sva se peljala mimo klopce in se za nekaj minut ustavila. Sonce naju je prijetno ogrelo in nadaljevala sva spust do vasi Javorje. Tam sva zavila levo in začelo se je dolgo prečenje nazaj proti Škofji Loki. Imela sva še veliko moči in hitro sva pribrcala na Vrhov grič od koder je sledil dolg in prijeten spust do Podpulfarce. V Puštalu sva zavila čez Hudičevo brv in si v lokalu ob Sori privoščila pivo. Po počitku naju je čakal še ravninski del do Ljubljane, kjer sva bila en, dva, tri. Naredila sva 90 km in 1800 vzpona. Sedaj sva še bolj navdušena nad kolesi in komaj čakava na skupne avanture.

Danes sem odkolesaril po klasični poti čez Podlipoglav na Pance. Na Pancah pri avtobusni postaji običajno zavijem desno in nadaljujem na Mali Lipoglav. Tokrat pa sem pri avtobusni postaji šel naravnost in se spustil proti vasi Dole pri Polici. Spustil sem se do ceste med Veliko Staro vasjo in Kožlevcem. Na križišču sem zavil levo in se po dolini potoka začel dvigovati proti vasi Kožljevec. Cesta je neprometna in res primerna za kolesarsko dirkanje. Na začetku ni preveč strma, kasneje pa se naklonina poveča in do vasi Mali vrh pri Prežganju se lahko s pravim tempom dobro nadihate. V vasi Veliko Trebeljevo sem se spustil v dolino Besnice in v vasi Zgornja Besnica zavil levo v smeri vasi Javor. Na vrhu sem zavil desno proti Žagarskemu vrhu. Sledil je še hitrostni spust v Sostro in naprej v Ljubljano. Tako sem sklenil krog, ki sem mu dodal novo cesto in vzpon. Skupaj se nabere 50 km in 960 metrov vzpona. Res luštna turca v okolici Ljubljane.