Prejšnjo nedeljo sva si zaželela lagoden kolesarski izlet in odpravila sva se na Slavnik. Vzpon sva začela v Kozini in se po lepem makedamu ( zgornji del je malo bolj divji ) pripeljala do koče na Slavniku. Vzpon nama je vzel okoli uro in 15 minut.

Pri koči sva “pospravila” jabolčni zavitek in zaradi velike gneče hitro odbrzela v dolino.
Nadaljevala sva po markirani poti v Prešnico in se vmes vrgla v visoko in mehko travo, ki naju je popeljala v rahel dremež in odklop možganov.

Na poti nazaj sva se ustavila na čudovitem južnem pobočju Slavnika in nabrala timijan. Sedaj mi visi v kuhinji in kadar kuham, samo zagrabim vejico in že je v loncu ali toastu ( v toastu se znajde še slavni paradižnik papavero, sir in bazilika.) V Kozini sva spila še dva kapučina, ki sta bila za razliko od ljubljanskih “lužic” prav okusna. Ah kako prijetno…

Po 14 dnevnem premoru, sva se včeraj zopet pognala v gore. Pridružil se nama je Marjan in odpravili smo se na Veliki Vrh. Izlet smo izkoristili tudi za preizkus skutinih štrukljev, kislega mleka in jote. Kislo mleko v planšariji na Kofcah ter žganci so bili odlični, štruklji ( jih ni čez tiste iz razor planine ) in jota v Domu na Kofcah pa malo manj. No, vseeno je teknilo in pustili smo le nekaj drobtinic za mravljice.

[Show slideshow]

Merhaba abi ! JUHUHU !!! V torek sva se z Mojco vrnila iz vzhodne Turčije. V organizaciji agencije Oskar sva se odpravila na Ararat. Vzpon je minil brez hujših težav, razen klasičnih spremljevalcev velike višine (slabost, glavobol). Za vzpon smo potrebovali tri dni. Prvič smo prespali na višini 3.200, drugič na 4.200 in tretji dan prišli na vrh. Vzpon za kondicijsko pripravljenega planinca fizično ni preveč zahteven. Potrebno pa se je vzpenjati počasi in aklimatizirati na višino. Kurdi so poglavje zase in v veselje mi je bilo zopet spoznati ljudi, ki živijo drugače. No, 5 tisočak je padel, že iščem 6 tisočaka, ki ga bom osvojil.