Jaka pred drevesom, ki ga je izdolbel detelj.

Danes sem se z nečakom Jako odpravil na Orle. Zanimalo me je kakšno zanimanje bo pokazal Jaka, ki je star 3 leta in 4 mesece. Zdi se mi pomembno, da otroci čim več časa preživijo v naravi in čim manj v “poblaznelih” nakupovalnih centrih ali podobnih mravljiščih. Na žalost pa so danes starši prezaposleni in za preživljanje prostega časa v naravi ostane  bolj malo časa. No kakorkoli, midva sva danes ignorirala oblačno vreme, rahel dež in nizek pritisk ter jo mahnila na Orle. Med potjo sva plezala po drevesih, poslušala ptičke, iskala drevesne gobe, opazovala luže v katerih še ni paglavcev, skakala čez blato in po cca. 30 minutah se je Jaka odločil, da ne bo več hodil ker je utrujen. Čeprav sem vedel, da bi lahko še hodil sem ga bil primoran ( dretje, izsiljevanje, jok… ) nesti na ramenih. Prišla sva do vrha in se nato po drugi poti vrnila nazaj do avta. Pred cerkvijo sva z žogo še malo nakazala kako igra Fernando Torres in Didie Drogba ter jo mahnila domov. Bilo je super in Jaka mi je obljubil, da bo naslednjič, ko bo sonce več hodil. Ali je nakladal, pa bova videla naslednjič…

Danes sem nadaljeval z odkrivanjem slovenskih  hribov in dolin. Nevarnost snežnih plazov, velike količine snega in nestabilne razmere so me tudi tokrat napotile stran od visokih vršacev. Vendar v Sloveniji zlahka najdemo zanimive vzpone v sredogorju. Tokrat sem se skupaj z Marjanom napotil na Veliko Kozje, zanimiv vrh v Zasavskem pogorju. Vzpon ni zahteven in na določenih mestih je le potrebno biti malo previden kadar drsi. Na vrhu je vaš trud poplačan s čudovitim razgledom na Kum, Kamniško-Savinjske Alpe, Peco…Predlagam, da v Zasavju odstranimo vso industrijo v dolini, očistimo reke in okolico ter dobimo idealno pokrajino za pohodništvo.

[Show slideshow]

Včeraj sva se odpravila na Kamniški vrh. Obiskujeva ga že dolgo in vedno znova naju očara z lepimi razgledi in tišino. Tokrat je na vrhu močno pihalo in kar hitro sva jo morala popihati dol. Na vrh pelje več poti. Na žalost pa ljudje ne upoštevajo markiranih poti in sedaj je pobočje že kar pošteno prepleteno z različnimi bližnjicami.Čas vzpona po direktni poti je 1:30 minut. Avto pustite na spodnjem parkirišču pri mostu, ki prečka reko in se zapodite proti vrhu. Najprej hodite po cesti mimo vasi in kaj kmalu se začnete vzpenjati po poti. Naklonina je kar poštena, tako, da vas čaka “naporno” sopihanje. No, ampak saj tudi to je eden izmed čarov hribolazenja, mar ne?

[Show slideshow]