V deželi medvedov in tudi volkov.

V ponedeljek sva se z Mojco s kolesom iz centra Ljubljane odpravila na Krim. Najprej vožnja po čudovitem zelenem Barju, nato pa vzpon na Krim. Na vrhu sva malo pomalicala, se spočila ter odbrzela navzdol. Mojca je zaostala kakšnih 200 metrov in levo nad cesto sem med drevjem zagledal nekaj živega. Zaustavil sem kolo in v tišini začel opazovati gozdno žival. Najprej sem mislil, da vidim lisico nato sem pomislil na psa vendar na koncu ugotovil, da gre za mladega volka. Mojci sem na daleč signaliziral, da naj se ustavi in počasi ter tiho približa. Skupaj sva opazovala to prečudovito divjo žival, ki se je nastavljala na soncu. Bila sva v dvomih ali gre za lisico ali volka vendar, ko se je obrnil in počasi odšel sem videl, da ima močne tace in prsni koš, kar ni ravno značilnost lisic. Uspelo mi je nekaj kar sem si že dolgo želel. V naravi sem videl že medveda in jazbeca, volka pa še nikoli. Nor in res čudovit prizor. V tej zablodeli državi sem resnično ponosen na naravo in živali, ki nam jih je uspelo ohraniti. Na žalost število ljudi, ki se zavedajo pomembnosti živali in narave ves čas pada. Opazil sem, da veliko ljudi narave več ne razume in nimajo do nje več nobenega odnosa in spoštovanja. Na čelu s politiki kar vsekakor ni nič novega. Škoda. No, eni od tistih, ki jim je do narave in živali še nekaj so posamezniki v projektu SLOWOLF. Tukaj lahko dobite vse informacije o volkovih v Sloveniji. Sicer sem poskušal narediti nekaj fotografij vendar se mi fotoaparat nikakor ni hotel osredotočiti na volka, ampak na veje okrog njega. Dve fotografiji pa sta le uspeli. S Krima sva se spustila na Rakitno, kjer sva srečala Danija, sošolca s fakultete, s sinom Domnom. Po tem, ko je spremil Domna nazaj v zdravilišče se nama je pridružil pri spustu z Rakitne. Dani je sicer “šefe” Teambuilding akademije in še en dober primer kje lahko konča univerzitetni diplomirani sociolog. Bravo Dani. Po trdem delu pride nagrada. Uživajte na Baliju. Aja, pa še nekaj. V hotelu pri jezeru na Rakitni nikakor ne smete naročiti ledene kave oz. po tem kar sva dobila midva ne bi naročil več nič drugega narejenega v njihovi režiji. Totalna tema, vam povem.

[Show slideshow]

Med vzponom na Topol je potekala bitka z dvema “specialkarjama”

Danes sva zoper zajahala najina treking kolesa in se čez Vrhovce podala proti Topolu. Odločila sva se za najbolj strm vzpon na Topol, ki pelje skozi vas Osredek. Nekaj časa sva z Mojco kolesarila skupaj. Po nekaj sto metrih me je dohitel najprej prvi kolesar s specialko in kakšno minuto še drugi. Prvega sem spustil mimo, pri drugem pa sem se odločil, da preizkusim kakšen je maksimalni srčni utrip, ki ga premorem in se zraven še premikam naprej. Zapodil sem se za njim in dolgo vozil dva metra za njim. V trenutku, ko sem videl, da mu zmanjkuje moči sem ga prehitel in iztisnil maksimum iz svojih nog. Možakar je bil malo presenečen vendar je peljal za mano. 200 metrov pred vrhom sem prehil še prvega kolesarja in s srčnim utripom blizu “rdeče” cone prikolesaril kot prvi na vrh. Zasledovalec je bil nekaj metrov za mano. Mislim, da sem se s srčnim utripom nahajal nekje blizu ponedeljkovih intervalov na Tempo telovadbi, ko nas je Dane popolnoma “ubil” z gozdnimi intervali po koreninah in blatu. Skratka bil je dober kolesarki “fight”. Počakal sem še Mojco in skupaj sva se spustila do gostilne Legastja. V Legastji sva stalna gosta in gostilno priporočam vsem lačnim kolesarjem, ki se pripeljejo mimo. Jani vas prijazno postreže, žena pa peče odlične torte ter pripravlja res dober sladoled. Privoščil sem si gobovo juho, nato pa je sledil sladki “masaker”. Mojca je izbrala jagodno torto in eno kepco sladoleda, jaz pa rezino Legastja, kepco jagodnega sladoleda in kepco borovničevega. Mljask. Vrnila sva se v smeri Sora-Medvode-Ljubljana.  Za spremembo tokrat objavljam slike sladkih dobrot iz Legastje.

[Show slideshow]

V soboto sva se povzpela peš na Kamniški vrh kar je za Mojco najvišji vrh, ki ga je dosegla po grozljivem zlomu noge. Hodila sva cca. 3 ure in pol in bilo je res lepo.V nedeljo pa sva se s kolesom odpeljala iz centra Ljubljane na Koreno. Koreno je hrib med Polhovim Gradcem in Horjulom s prekrasnim razgledom na Polhograjce, Škofjeloško hribovje, Zaplano, Krim… Na vrhu se nehaja cerkvica in klopca kjer si lahko spočijete utrujene noge. Pot je večino časa potekala po asfaltni cesti. Po slabšem makedamu se je bilo treba povzpeti le cca. 2,5 km pred vrhom, kajti sledila sva opisu iz gorskokolesarkega vodnika S kolesom po ljubljasnki okolici, avtorja Petra  Kranjca. Ta del poti je bil namenjen gorskemu kolesu. Midva sva morala s svojimi treking kolesi pošteno “riti” po poti, da naju ni spodneslo. Za nagrado sva si nabrala nekaj borovnic in gozdnih jagod.  Delno krožna pot je dolga cca. 54 km. in ni pretirano zahtevna.

[Show slideshow]