Danes se mi ni posrečilo priti do hribov. Zjutraj sem zaspal (alarm sem določil na napačen dan) in prebudil sem se šele ob 9h. Za resen vzpon v gorah je bilo malo pozno in odločil sem se, da jo s kolesom mahnem nakam direktno iz centra. V preteklih desetih dneh sem pošteno treniral na kolesu in v nogah sem že imel pripravljen pravi dinamit za na pot. Odločil sem se za smer, ki me je vodila v smeri Ljubljana-Škofljica-Želimlje-Golo in naprej do cerkvice na vrhu Kureščka. Pot ves čas poteka po asfaltni cesti in tokrat nisem imel težav z umazanijo, ki ti šprica v glavo medtem, ko drviš skozi luže. Vzpon iz Želimelj na Golo pa postreže s precej strmim delom, ki pa na srečo ni dolg. Pred prenovljeno cerkvico in župniščem na vrhu Kureščka (kdo pravi, da je kriza) sem se malo posončil in poklical Igorja. Malo sem jih presenetil in se domenil, da jih obiščem. Igor, Maja in Taja so si pred leti uredili prijeten dom v vasi Osredek in se tam odlično počutijo. Z vrha sem se spustil in tik preden se spustiš na Dolenjsko stran sem bil na cilju. Malce smo poklepetali, pojedli kosilo, spili kavico in počasi sem odrinil nazaj v dolino. Sledil je fantastičen spust proti Igu po glavni cesti kjer le redko obrneš pedala. Čakala me je še pot čez Ljubljansko barje in ko sem obrnil proti Ljubljani sem za nagrado dobil še veter v hrbet. Čez “dolenjko” je letelo kot strela. Na kolesu sem sedel 2 uri in 38 minut ter naredil 57 kilometrov.

Vas Suša na poti iz Želimelj v Golo. Poleti mora biti vroče ker imajo ves čas sušo.

Na fotografiji se ne občuti pravega naklona ampak je pravi, verjemite.

Igor , Taja in Tobi pozirajo pred hišo. Tobi sedaj bolj na tenko piska.

Cesta čez Barje

Na poti pa lepi prizori. Igra narave.

Na tej http://www.gore-ljudje.net/novosti/75050/ povezavi najdete novico, ki me je danes precej presenetila. Vsakič znova me šokira dejstvo, da se še vedno producirajo taki liki, ki jim na misel pridejo take neumnosti. Jaz ne vem več kako je možno, da taki liki še vedno obstajajo in imajo poleg tega še oddaje na radiu. Pohvala Planinski zvezi Slovenije, da je opozorila na nesmiselnost takih akcij.

Danes sva z Marjanom za kondicijo na hitro skočila na Kamniški vrh. V trenutku, ko sva prispela na izhodišče mi je bilo jasno, da sem se preveč oblekel in da sledi švicanje na polno. Temperature so bile na južni strani kamniškega vrha res poletne in bil je pravi čas za kratke rokave. V kolikor si jih imel, jaz ne 🙂

Vročina je že na začetku huda

Tole je pa vikend, ki bi ga lahko nabavil za naju z Mojco

Zanimiv del poti, ki spada v poglavje Indiana Jones