Arhiv za ‘Video posnetki’

Prvi Vogel, 2181m in Slatna, 2077m.

November 18, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, Video posnetki

Krožna pot po čudovitih Bohinjskih planinah

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vogel-slatna.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/film-vogel-slatna.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Vladimir Estragon (Jahzzar) / CC BY-SA 3.0

Obetal se je lep dan. Pridružil se nama je Marjan in že smo drveli v Bohinj. Na planino Blato seveda. Letos sem se res zataknil na planini Blato in bom dodobra prečesal gore okrog Bohinja. Napotili smo se proti Planini pri Jezeru kamor smo prispeli zelo hitro. V načrtu sem imel, da bi odšli po markirani poti po dolinici Za Kopico do Vrat in nato zavili desno na Zadnji Vogel in se po vrhovih sprehodili do Slatne in nazaj v dolino. No, že pri planini Dedno polje pa smo namesto v smeri doline Za Kopico zavili proti planini Ovčarija. Sonce nas je že čudovito grelo in čas je hitro mineval. Tako smo kmalu prispeli do Štapc in ni nam preostalo drugega kot, da se povzpnemo pod Malo Tičarico. Nadaljevali smo v smeri velike Tičarice in se na primernem mestu odločili, da zavijemo desno in po brezpotju prispemo v dolino Za Kopico. Nismo imeli veliko časa ker je Marjan moral zaradi koncerta prispeti v Ljubljano do 17h. Poslovili smo se od Zadnjega in Srednjega Vogla. Po gamsovih stezicah smo hitro prišli do doline Za Kopico od koder smo jo kar naravnost navzgor zašibali proti vrhu prvega Vogla. Začelo je pihati in na trenutke je bil veter kar malo siten. Na vrhu pa smo se samo premaknili na severno stran in veter je popustil. Sonce pa je dodobra ogrelo naše kosti. Po razgledih in okrepčilu smo se spustili proti Slatni in se povzpeli še na vrh. Najprej smo se hoteli spustiti po grapi, ki pa je močno naložena s kamni, ki pospešeno drvijo v dolino. Na nekaterih mestih pa je tudi malo zasnežena. Nekje v prvem delu smo se premislili in se rajši spustili proti jugu nazaj v dolinico Za Kopico. Sledil je še sprehod do planine Dedno polje in naprej do planine Blato. Marjana sva odložila v Šiški ob 16:45 in načrt nam je popoloma uspel. Preživeti lep sončen dan v gorah in se vrniti pred 17 uro. Spremenil se je le začrtan del poti kar pa je v hribih pogosta praksa.

Hiške pri Planini pri Jezeru.

Čudovite pastirske hišice na Planini pri Jezeru.

Dedno polje

Smo že prispeli na planino Dedno polje.

Tik preden se pot spusti na planino Ovčarija.

Pod Malo Tičarico.

Pod Malo Tičarico je bilo še nekaj flikc snega.

Ja nimamo kaj, kar tukaj direktno na prvi Vogel jo bomo ucvrli.

Pogled na Veliko Zelnarco.

Mala in Velika Tičarica sta že za nami.

Kmalu bomo na vrhu. Malo je treba poprijeti še za skalo.

Uživamo na vrhu. Pogled na Debeli vrh in špičko v ozadju – Triglav.

Stara “frenda” ni kaj.

Slatna

Pogled na Slatno in Kredo. Ogradi v ozadju.

Mojca se razgleduje na Slatni.

Hribolazenje po vrhovih Balkana

November 11, 2012 Avtor: admin Kategorija: Črna Gora, hribolazenje, Video posnetki

Bosna in Hercegovina, Črna Gora, avgust, 2012

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/balkan2012.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/balkan2012.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Live @ WFMU on Transpacific Sound Paradise Jan. 9, 2011 (Zlatne Uste Balkan Brass Band) / CC BY-NC-ND 3.0

V avgustu, ko sva hribolazila po planinah Balkana sva posnela tudi nekaj filmskega materiala. Končno mi je uspelo zmontirati kratek filmček kjer lahko okusite lepote planin v Bosni in Črni Gori. Sicer imam na objektivu fotoaparata že najmanj tri madeže ampak kaj čmo. V kolikor koga zanima kaj več pa naj si le gre ogledati v živo.

Mrzla gora, 2203 m, Skuta, 2532 m

Julij 03, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, Video posnetki

Iz Ravenske Kočne na Mrzlo goro čez Savinjsko sedlo. Spust do Okrešlja. Drugi dan pa čez Turski žleb na Skuto in cez Mlinarsko sedlo nazaj v Ravensko Kočno.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/mrzla gora.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/mrzla-gora-video.jpg” autoplay=”false”]

V Kamniško-Savinjskih Alpah mi je ostala samo še ena izmed glavnih gora. Mrzla gora je s svojo severno lego nekoliko izven glavnega venčka vrhov in sedaj je bil čas da jo obiščem. Vedel sem, da je pristop na goro zelo zahteven zato sem moral skovati načrt kako Mojco pripraviti do tega, da ne bo že prej zagnala panike. Okvirno sem ji predstavil dvodnevno turo, ki bi zajela kar nekaj zelo zahtevnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ideja se ji je zdela v redu in ni se preveč ukvarjala s tem kje jo bova mahnila. V soboto so napovedovali peklensko vročino in vstala sva že ob 5:00. Ob 7:00 sva že šibala proti Ledinam. Že takoj sva malo ogrela roke čez slovensko smer in kamlu sva bila pri koči. Tam sva srečala Samota, ki se je s štrikom okoli vratu pripravljal, da se požene v hrib in zapleza v steno. Soplezalec ga je že čakal 50 metrov višje in na hitro smo izmenjali nekaj besed. Bravo Samo. Nadaljevala sva naprej proti Savinjskemu sedlu in sonce je že začelo “nažigati”. Pod Savinsjkim sedlom sva počivala v senci, ki je edina naokrog še ponujala malo zavetja pred soncem. Nadaljevala sva pot proti Mrzli gori. Sledil je kratek spust na “štajersko” stran in kmalu odcep v levo. Tik pred vstopom v zavarovano pot na Mrzlo goro sva srečala večjo skupino, ki se je vračala nazaj. Precej opremljeni s samovarovalnimi kompleti so nama nagnali malo strahu v kosti ampak brez težav sva jo mahnila proti vrhu. Pot je resnično zanimiva, precej izpostavljena in zahteva trden korak, dober oprijem in skoncentrirano hojo. Zaradi res malo jeklenic pa vam samovarovalni komplet ne pomaga prav veliko. Senco sva našla samo v počeh kjer je bilo prijetno hladno. Na odprtem pa je vročina neusmiljeno praznila najine zaloge vode. Na vrhu sva bila okoli 12h in zaradi res močnega sonca se nisva preveč dolgo zadrževala. Sledil je spust, ki pa je zopet zahteval popolno koncentracijo. Po izstopu iz zelo zahtevne poti sva malce počivala na zelenih tratah in občudovala Rinke in plezalce, ki se jih je slišalo med plezanjem. Sledil je prijeten in maksimalno vroč spust do Frischaufovega doma na Okrešlju. Ob prihodu sva bila res pošteno razgreta in nujno sva rabila osvežitev. Po okrepčilu sva se spustila do izvira Savinje in se ohladila ob žuborečei vodi in senci dreves. Počasi sva se vrnila do koče kjer sva uživala v gorski kulisi Ojstrice in Planjave in si ob mrzlem pivu in joti napolnila želodčke. Ponoči sva morala poslušati oskrbnika in pajdaše, ki so ga zunaj “žgali” in nabijali muziko. Kljub čepkom v ušesih naju je glasba kar nekajkrat zbudila. Mislil sem, da so ti časi že minili, vendar sem se očitno motil. Nikoli nisem razumel kako nekateri koče izrabljajo za zabave in popivanje namesto, da bi služile tistim, ki se tja pridejo spočit. Torej gornikom in alpinistom. Čeprav sem ga tudi sem že kar nekaj prežural in “prelil” pa sem gore in okolico vedno razumel drugače.

Zopet se je napovedovala huda vročina in vstala sva ob 4:30. Ob 5:00 sva že hodila proti Turskemu žlebu. Sledil je zanimiv vzpon po desni strani žleba, ki pa je dobro varovan. Po žlebu pa na veliko v dolino drvijo kamni, ki lahko pridrvijo zelo daleč. Čez zoprno melišče sva se povzpela na levo do izstopa iz žleba in bil je čas za zajtrk. V senci in hladu sva pomalicala. Sledil je vzpon na Skuto. Mojco je malo grabila panika vendar je kmalu spoznala, da je odveč in čez kakšno uro sva ob 9.40 stala na vrhu. Moram priznati, da na Skuti še nikoli nisem bil samo v kratkih rokavih in mi je bilo še vedno vroče. Temperatura je bila ta dan res visoka. Spustila sva se pod Dolgi hrbet in nadaljevala pot proti Mlinarskemu sedlu. Poti iz Mlinarskega sedla do Češke koče še nisva poznala in ker je bilo res vroče in sva bila že malo utrujena sva upala, da ni preveč zahtevna. In res ni bila. Potrebno je bilo samo premagati precejšno višinsko razliko in to je to. Na poti pa sta naju presenetila Iztok in Tina, ki sta se namenila na Grintovec. Upam, da jih vročina ni preveč zmatrala. Po krajšem klepetu sva nadaljevala do Češke koče. Na poti sva naletela na potoček, ki je posledica taljenja snega in res je bilo precej osvežujoče, ko sem svojo razgreto glavo pomolil pod mrzlo vodo. Kasneje pa sem se lahko še povaljal v snegu na snežišču. Pri Češki koči sva bila okrog 15h in ob mrzlem laškem pivu sva zaključila najino dvodnevno turo, ki je postregla z različnimi presenečenji. Vsekakor ni za tiste, ki se bojijo izpostavljenosti in nimajo izkušenj s hojo po zelo zahtevnih poteh. Razgledi pa zaradi razgretaga ozračja žal niso bili ravno vrhunski. Sledil je še spust do avta v Ravenski kočni in hlajenje v jezeru na Jezerskem. Zvečer pa so Španci nabili Italijane. Sono ottimi!

Mojca v Slovenski poti. Takoj sva malce ogrela roke noge in srce.

Na izstopu iz Hudičevega žleba so na novo postavili klopco, ki sva jo izkoristila za počitek.

Na Savinjskem sedlu ga je že lepo pripekalo.

Opa tole pa je že Mrzla gora. Hura!!!

Mojca se spušča po jeklenici. Živčki delajo lepo.

Malo pa je treba tudi poplezati po skali. Mojca napreduje kot gams.

Tukaj pa je malo ozko in zračno na levo in desno. Ob spustu sva ga že skoraj preskočila 🙂

Že zelo blizu vrha.

Razgled z vrha. V sredini lahko vidite Turski žleb, ki naju je še čakal. Desno Rinke.

Pri spustu pa sva morala še malo bolj paziti.

Stena je lepo razčlenjena tako, da za izkušenega gornika ni težav.

Zaslužen počitek pod Mrzlo goro.

Jota in kruh.

Pogled na Ojstrico in Planjavo izpred koče.

Pred vstopom v Turski žleb. Še malo pa zares.

Mojca drži se, ni več daleč 🙂

V steni je dovolj prostora za počitek in razglede.

Zoprno melišče proti koncu. Previdnost ni odveč. Za nama se je nek gospod povzpenjal kar po melišču in kaj hitro ga lahko zadene kakšen kamen, ki ga sprožiš.

Pred nama pa že Skuta. Here we go.

Prijeten vzpon na Skuto. Če odmislim žgoče sonce.

Na grebenčku. brez vetra.

Še skozi žlebek in sva v vršnem delu Skute.

Na vrhu. Srečna.

Frischaufova pot iz Mlinarskega sedla. Tudi tukaj previdnost ni odveč.

Joj kaj pa vidva tukaj. Tina in Izo sta se kar naenkrat prikazala. Malo smo poklepetali in nadlaljevali vsak v svojo smer.

Pogled na kokrsko Kočno.

Pri Češki koči pa zaslužen počitek in pivo.