Danes smo se Mojca, Marjan in jaz pognali izpred Kalcita v Stahovici na Veliko planino. Izkoristili smo čudovit dan pred napovedanim slabim vremenom. Na Veliki planini sem kot otrok preživel kar nekaj lepih trenutkov, ki so bili povezani predvsem s smučanjem. Po klasični poti čez Planino Dol in Konjščico sem se povzpel že večkrat. Nekoč zaradi krvavih žuljev, ki so mi jih naredili gojzarji, tudi samo v natikačih. Po omenjeni poti pa sem šel prvič. Vzpenjali smo se hitro. V trenutku, ko smo prišli iz gozda na Malo planino smo zagledali prvi sneg in močno sonce, ki nas je prijetno ogrelo. Veter pa je poskrbel, da vročina ni bila prehuda. (:

Skozi zasnežene pašnike in mimo pastirskih koč smo se povzpeli na vrh Velike planine, (Gradišče, 1666). Na vrhu smo se prepustili čudovitemu razgledu na okoliške gore in hribčke. Na poti nazaj smo se ustavili v Domžalskem domu kjer smo se družili z mladim muckom in sladkimi borovničkami.

Vse skupaj nam je vzelo 6 ur in kot pravi Vladimir Habjan v svoji knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah “turo je potrebno vzeti resno”. Premagali smo 1.200 višinskih metrov. Obisk Velike planine pozimi, preden poženejo žičnice vsekakor priporočam.

[Show slideshow]

Danes sva se z Marjanom napotila na Kalški greben. Začela sva malo nad Kokro ( Podlebelca ). Za vzpon sva porabila 4 ure. Za spust pa 3 ure. Podroben opis poti si lahko pogledate v knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah meni priljubljenega avtorja Vladimirja Habjana. Mimogrede, Vladimir je tudi urednik Planinskega Vestnika, ki ga z veseljem berem vsak mesec. Še tako naprej Vladimir. Vrnimo se k izletu. Vremensko poročilo je bilo za nedeljo precej obetavno. No, doživela sve snežni metež in močan veter že v dopoldanskem času. Zaradi slabe vidljivosti in snega sva nekajkrat tudi zgrešila markirano pot in se po vzpenjanju čez travo, ruševje in skale le uspela vrniti na pravo pot. Marjan me je ob hudem sopihanju čez spolzke skale sigurno malo preklel. Ampak saj ve, da brez akcije ni pravih izletov. No na vrhu pa mi je zaradi mraza odpovedala baterija fotoaparata in nič ni s sliko z vrha. Veter na vrhu naju je po petih minutah odpihnil in že sva jo morala pobrisati nazaj.

Na poti navzgor še preden je prišla zima.

Podor skal na poti.

Pripravimo rokavice. Mraz obira nam kosti.

Pokrajina kot na drugem planetu.

Po 14 dnevnem premoru, sva se včeraj zopet pognala v gore. Pridružil se nama je Marjan in odpravili smo se na Veliki Vrh. Izlet smo izkoristili tudi za preizkus skutinih štrukljev, kislega mleka in jote. Kislo mleko v planšariji na Kofcah ter žganci so bili odlični, štruklji ( jih ni čez tiste iz razor planine ) in jota v Domu na Kofcah pa malo manj. No, vseeno je teknilo in pustili smo le nekaj drobtinic za mravljice.

[Show slideshow]