Prvi dan sva po dvanajstih urah vožnje čez vse možne lokalne ceste v Hercegovini in potem tudi po zelo malo obiskanih črnogorskih prelazih prispela v Nacionalni park Biogradska gora, ki se nahaja na nadmorski višini 1000 m. Ob Biogradskem jezeru sva se namestila v nekakšno manjšo leseno kočo ( bungalov ) v katerem so tri postelje in miza. Drugače je na razpolago tudi veliko prostorov za kampiranje. Bila sva zelo utrujena in lačna. Čuvaj parka Janko nama je razložil, da je restavracija odprta le še pol ure. Hitro sva odbrzela v restavracijo ob jezeru in si privoščila “pastrmko”. No midva pastrmko, komarji pa naju. Zaradi hude vročine so se komarji pošteno namnožili in hitro so spoznali, da je prišla sveža kri. Po večerji sva si malce ogledala okolico in odšla spat. Dogovorila sva se, da drugi dan prehodiva krog okoli jezera in oddideva na “spoznavno” turo. Pred spanjem sem preštudiral še malo zemljevide (nekakšne približke dobrim planinskim zemljevidom) in padel v komo. Ponoči sem sanjal, da nekdo zvoni in močno tolče po vratih. Vrglo me je pokonci in nisem bi čisto prepričan ali je to res ali sanjam. No po nekaj trenutkih, ko sem prišel do sape sem ugotovil, da so možgani po 12 urah skoncentrirane vožnje verjetno malo utrujeni in zmedeni in sem zaspal nazaj. Zjutraj sva se odpeljala v Mojkovac v trgovino in na kavo. Po vrnitvi sva se sprehodila okoli jezera. Gozd je čudovit in nedotaknjen, za kar se lahko zahvalimo dejstvu, da je zaščiten v sklopu nacionalnega parka. Drugače bi ga sigurno že nasekali. Po “turističnem sprehodu” okoli jezera pa so najini pogledi že švigali v višave in odločila sva se, da se podava na krožno pot na Razvršje – vrh visok 2033 metrov.

[Show slideshow]

V nedeljo 15.08.2010 sva se z Mojca vrnila z dopusta, ki je bil tudi tokrat precej športno obarvan. Najprej sva se podala v črnogorske planine in sicer na Bjelasico in Orjen, nato pa odšla na južno stran otoka Pašman, kjer smo skupaj z Marjanom in Gordano najeli majhno hišico v zalivu. Do hišice ni možno priti z avtom in posledično smo 14 dni uživali v miru in naravi. V Črni Gori sva pošteno obrabila svoje planinske čevlje, na Pašmanu pa rahlo obrabila gume na gorskem kolesu. V naslednjih dneh bom objavil posamezne planinske in kolesarke podvige na najinem dopustu.

Na vrhu Kranjske Rinke leta 2005. Sedimo in uživamo  Miha, Denis, David, Rok, Marko.

5 let in še nekaj bo minilo, ko smo se druščina planincev pozimi odpravili na Kranjsko Rinko. Po dolgih letih sem se je spomnil. Preko Žmavcarjev sem se povzpel do bivaka pod Skuto (2070m)  in potem nadaljeval do vrha.  S hojo sem začel ob 6:40. Pot čez Žmavcarje je v solidnem stanju, res pa je da hitro premagamo kar veliko višinsko razliko. Do bivaka sem rabil 2 uri.  Pot ni markirana vendar je edina in orientacijsko ne predstavlja nobene težave. Od bivaka se povzpete 100-200 metrov in pridete do markirane poti, ki ji sledite desno (levo gre na pod Skuto na Kokrško sedlo). Markirana pot vas pripelje na vrh. Na Kranjski Rinki je čudovit razgled na Skuto, Jezersko ter Planjavo in Brano.  Bilo je res vroče, brez sapice  in pred žgočim soncem sem jo hitro popihal v dolino. Pri avtu sem bil ob 12h kar pomeni, da sem za celotno pot porabil 5 ur in dvajset minut. Pot čez Žmavcarje priporočam tistim, ki radi hodijo v tišini. Srečate namreč bolj malo ljudi oz. jaz nisem nikogar. Pot pod noge !

[Show slideshow]